Jedro

Če kolektivna pogodba ni v skladu s kogentnimi predpisi, se uporabi predpis.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se drugostopna in prvostopna sodba glede zahtevkov zapadlih po 13.3.1993, to je od zahtevka pod 27. alineo 1. točke izreka prvostopne sodbe dalje, in glede stroškov postopka, razveljavita in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem, to je glede zahtevkov od 1. do 26. alinee v 1. točki izreka prvostopne sodbe, se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s svojo sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača razlike pri plačah in drugih prejemkih za čas od 1.1.1992 do 31.12.1993, v skupnem znesku 444.762,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je bila za ta znesek prikrajšana, ker tožena stranka ni usklajevala izhodiščne plače v skladu s Kolektivno pogodbo z dne 15.5.1991, ki v 119. členu določa, da se plača čistilke, kot plača za najenostavnejše delo, valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Delo čistilke je bilo ovrednoteno s koeficientom 1.00, vsa ostala delovna mesta pa so bila ovrednotena z relativnim razmerjem (koeficientom) nasproti vrednosti dela čistilke.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kolektivno pogodbo izvajala do januarja 1992, ko je bila rast plač zamrznjena, vendar ta zamrznitev za toženo stranko ni veljala. Tožena stranka je bila dolžna spoštovati kolektivno pogodbo, kolikor pa je menila, da jo je treba spremeniti, bi morala predlagati spremembo, česar pa ni storila, temveč enostavno ni spoštovala določb kolektivne pogodbe.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči odločili izključno na podlagi kolektivne pogodbe, spregledali pa sta, da plače urejajo tudi zakoni, ki pogosto dogovorjene pravice omejujejo. Za sporno obdobje od 28.2.1992 do 31.12.1993 bi se morala upoštevati Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov za 1991 leto in prvo trimesečje 1992. leta in Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač. Prvi zakon je v 3.a členu določal, da mesečnih akontacij ni dopustno povečati, če povprečni osebni dohodek presega 145 % povprečno izplačanih osebnih dohodkov za mesec september v gospodarstvu Republike Slovenije. Povprečna plača v gospodarstvu je bila 18.058,00 SIT, pri toženki pa 34.201,00 SIT, to je 183 % povprečne plače v gospodarstvu. Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač uporablja eskalacijsko lestvico, ki jo je tožena stranka tudi morala upoštevati. Iz priloženega prikaza je razvidno, da je tožena stranka za obdobje od 28.2.1992 do 31.12.1993 tožnici plačevala plačo celo nad svojo obveznostjo. Višina prve plače v začetku spornega obdobja - ob uporabi pravega materialnega prava - bi morala biti izhodišče za razrešitev spornega primera. Sodišči nista upoštevali, da so bila predhodna izplačila previsoka. Tožena stranka je v spornem obdobju izplačevala plačo v višini 102 % dovoljene plače. Po izračunu tožene stranke bi glede na zakonske omejitve izhodiščna plača za februar 1993 lahko znašala 33.898,00 SIT, dejansko pa je znašala 33.696,00 SIT.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožnica smiselno navaja, da zakoni o omejitvah plač za toženo stranko niso veljali, in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

Nižji sodišči utemeljujeta ugoditev zahtevkom s Kolektivno pogodbo z dne 15.5.1991, v kateri 119. člen določa, da se plača čistilke, ki je osnova za izračun plač za posamezno delovno mesto, valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Tožena stranka plače čistilke ni tako valorizirala, zato je tožnico v navedenem obdobju pri denarnih prejemkih prikrajšala za prisojene razlike. Tožena stranka pa v reviziji navaja, da sta jo pri povečevanju plač omejevala Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991 leto (Uradni list RS, št. 48/90, 26/91, 13/92) in Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list, št. 13/93 in 17/93).

Kolektivna pogodba je sporazum, s katerim se urejajo splošni pogoji dela in zaposlitve. To je normativna pogodba - normativni akt. Normativne določbe kolektivne pogodbe ne smejo biti v nasprotju z zakonom, če bi bile v škodo delavca, lahko pa so v korist delavca v primeru dispozitivnih zakonskih določb. Kolektivna pogodba kot sporazum je obvezujoča za vse stranke, ki so jo podpisale, če v njej ni drugače določeno. Po našem pozitivnem pravu se s kolektivno pogodbo v skladu s predpisi podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev (112. člen Zakona o delovnih razmerjih). Kolektivna pogodba torej ne sme biti v nasprotju s kogentnimi določbami predpisov, če je, se uporabi kogentni predpis.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991 leto na toženo stranko ni nanašal. Kolikor bi se, bi ga tožena stranka morala upoštevati pri pripravi oziroma sklenitvi kolektivne pogodbe, saj je zakon bil objavljen 31.12.1990, kolektivna pogodba pa sklenjena 15.5.1991. V času uveljavitve tega zakona je obstojala še pravna prednica tožene stranke, ki je bila v 1. členu Zakona o Narodni banki Slovenije (Uradni list SRS, št. 24/77) opredeljena kot organizacija Socialistične Republike Slovenije in kot taka ni bila zavezanka za davek iz dobička. Zato ni zajeta v 2. odstavku 2. člena Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991. leto, ki opredeljuje pravne osebe, v katerih se po tem zakonu izplačujejo prejemki. Za časa veljavnosti tega zakona ni bilo zakonske ovire za izvajanje 119. člena kolektivne pogodbe. Tudi z ustanovitvijo Banke Slovenije se v tem smislu ni nič spremenilo. Za obveznosti Banke Slovenije prav tako jamči Republika Slovenija.

Presežek prihodkov Banke Slovenije nad njenimi odhodki je prihodek Republike Slovenije, v primeru nezadostnega prihodka pa dobi Banka Slovenije sredstva iz proračuna Republike Slovenije. Banka Slovenije torej ne ugotavlja dobička in ne plačuje davka iz dobička. To je sedaj v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93) izrecno določeno (6. člen).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki je začel veljati 13.3.1993, se je nanašal tudi na toženo stranko, zato ga je bila dolžna upoštevati, ker so njegove določbe kogentne narave.

Tožena stranka, sedaj že kot Banka Slovenije, je zajeta v 2. alinei 1. člena, po kateri se s tem zakonom določa za čas od 1.2.1993 dalje način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust, jubilejnih nagrad in nadomestil stroškov v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (področja dejavnosti 12 - 14 Enotne klasifikacije dejavnosti). Zato je zgrešeno stališče v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela osnove za drugačno obračunavanje plač, kot je določeno v 119. členu kolektivne pogodbe, torej, da ni bila dolžna upoštevati tega zakona. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi navaja, da je bila tožena stranka od 1.1.1993 dolžna spoštovati določila tega zakona in da je pri izračunu plač tožnice (priloga B11) to tudi upoštevala, vendar pa to iz tega izračuna ni razvidno, niti to ne izhaja iz dopisa, s katerim je sodišče zahtevalo izračun plač (l.št. 33). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni razlogov o pravilnosti izračuna tožničinih zahtevkov za čas od 13.3.1993 dalje. Pri odločanju o teh zahtevkih je treba upoštevati določbe Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (6. in 6.a člen), in ob upoštevanju teh določb ugotoviti izhodiščno plačo, in tožnici pripadajočo plačo ter ostale prejemke. V ta namen je treba ugotoviti, kakšna izhodiščna plača (v nominalnem znesku) je bila dogovorjena z aneksom III h kolektivni pogodbi (v zvezi s 119. členom), ter kdaj je bil aneks sklenjen. Ker zakon določa način določitve obsega sredstev za plače in izračun plač, pomeni presoja pravilnosti izračuna plač uporabo materialnega prava. Sodbi nižjih sodišč pa o tem nimata razlogov.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in sodbi sodišča druge in prve stopnje, skladno z določbami 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).