Jedro

Iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, kdaj je bila sporna odločba strankam vročena, zato je upravni organ pravilno upošteval kot začetek štetja roka iz prvega odstavka 277. člena ZUP datum dokončnosti odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ odločil, da se zahtevek tožnikov za odpravo odločbe Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetske pisarne Domžale, št. 90312-1388/2005-2 z dne 2. 2. 2006, po nadzorstveni pravici, zavrže. V obrazložitvi je navedel, da sta tožnika na prvostopni organ vložila vlogo, naslovljeno ''zahteva za razveljavitev odločbe prvostopnega organa, št. 90312-1388/2005-2 z dne 2. 2. 2006, in zahteva za vzpostavitev meje med parcelami 146/7 in 146/9 ter 148/1 in 149, vse k.o. A., ko je bila določena z IDPOS 0181-000 in naznanilnim listom 6/73 z dne 26. 3. 1973'', ki jo je prvostopni organ odstopil drugostopnemu organu v pristojno reševanje. Glede na nejasnost vloge je drugostopni organ pozval tožnika, da opredelita zahtevek. Tožnika sta v dopolnitvi vloge navedla, da vlagata zahtevo za odpravo in razveljavitev navedene odločbe iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar sta tudi podrobno obrazložila. Organ je glede na navedbe vložnikov ugotovil, da menita, da je bila sporna meja pravnomočno določena že leta 1973 in da ni bilo nobenega razloga, da bi se ista meja ponovno določala z odločbo, še zlasti, ker sta ugotovila, da se pri novih meritvah ni upoštevalo dejstvo, da sta se parceli 148/1 in 149 že leta 1973 povečali za 80 m2. Organ je navedel, da tega izrednega pravnega sredstva glede na potek roka iz prvega odstavka 277. člena ZUP (5 let od izdaje in vročitve odločbe) ni več mogoče uporabiti. Iz teh določb je namreč razumeti, da ni važno, kdaj je stranka vložila zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev, ampak je postavljen absolutni rok, do kdaj se lahko taka odločba izda. Sporna odločba je bila izdana 2. 2. 2006, dokončna je postala 10. 3. 2006, torej je bil skrajni rok 10. 3. 2011. Zato je drugostopni organ zahtevek tožnikov zavrgel. Zgolj podrejeno je organ še dodal, da je ob vpogledu v predložene listine spisa in po preveritvi podatkov v zemljiškem katastru, ki je uradna evidenca dejanskega stanja nepremičnin v naravi, ugotovil, da se skupna površina parcel 148/1 in 149 v izmeri 803 m2, ki izhaja iz naznanilnega lista 6/73, ujema s površino, ki izhaja iz podatkov o njuni površini, ki je trenutno zavedena v evidenci zemljiškega katastra, ki prav tako znaša 803 m2. Tožnika sta v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da sta pravočasno vložila zahtevo za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, zato bi bilo treba upoštevati ta rok. V nasprotnem primeru bi lahko organ z zavlačevanjem postopka dosegel, da bi bilo določeno pravno sredstvo prepozno. Odločba, izdana 2. 2. 2006, je postala dokončna 10. 3. 2006, kar pomeni, da je bila zahteva vložena pravočasno. Tožnikoma v dosedanjem postopku ni bila dana pravica, da pojasnita razloge, zakaj bi bilo treba odločbo z dne 2. 2. 2006 odpraviti ali razveljaviti, zaradi česar sta jih ponovno navedla. Meja med parc. št. 146/7 in 146/9 ter 148 in 149/1 k.o. A. je bila določena z IDPOS 0181-000 in naznanilnim listom 6/73 z dne 26. 3. 1973. Kljub pravnomočno urejeni meji je bila meja med istimi nepremičninami ponovno ''urejena'' na podlagi meritev z dne 12. 9. 2005 in na tej podlagi tudi izdana odločba z dne 2. 2. 2006. Pri novih meritvah se niso upoštevali vsi relevantni podatki, zlasti ne dejstvo, da sta se parc. št. 146/1 in 146/2 zmanjšali za 80 m2, parc. št. 148/1 in 149 pa povečali za 80 m2. Geodet, ki je sodeloval pri novih meritvah, bi moral na dejstvo, da je meja že urejena, opozoriti stranke, prav tako bi moral na to paziti organ, ki je izdal odločbo. Nove meritve so sporne tudi zaradi tega, ker je kot stranka sodeloval pok. B.B., takratni lastnik parc. št. 148/1 in 149. Njegovo zdravstveno stanje je bilo takšno, da se ni zavedal, kaj podpisuje. Tožnika do sedaj nista mogla pridobiti njegove zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja v ZD Mengeš. Sodišče ali državni organ pa mora po uradni dolžnosti ves čas paziti, če je stranka sposobna slediti postopku. Tožnika sta predlagala, da sodišče razpiše glavno obravnavo, na kateri naj zasliši oba tožnika in vpogleda v vse listine spisa, po opravljeni glavni obravnavi pa naj razsodi tako, da odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo z dne 2. 2. 2006 in toženki naloži, da jima povrne njune stroške postopka v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Toženka je poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporna odločba drugostopnega organa o zavrženju zahteve tožnikov za odpravo odločbe prvostopnega organa, št. 90312-1388/2005-2 z dne 2. 2. 2006, po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki 274. člena ZUP. Z zadnje citirano odločbo se je v katastrski občini A. uredila meja med parcelo 146/2 ter sosednjimi parcelami 142/2, 142/4, 143/1, 144, 145, 147/2, 148/1, 149 in 1066/1, na tam opredeljen in iz grafičnega dela izreka odločbe razviden način (1. točka izreka), parcela št. 146/2 se je v postopku spreminjanja mej – parcelacija ukinila in razdelila v parceli 146/7 in 146/9, na tam opredeljen in iz grafičnega dela izreka odločbe razviden način (2. točka izreka), na parcelah 146/7 in 146/9 so se evidentirale stanovanjske stavbe, garaže in dvorišča (3. točka izreka), stroškov postopka pa ni bilo (4. točka izreka). Odločba je postala dokončna 10. 3. 2006, kar med strankami ni sporno. Sporno pa je, ali je glede na v prvem odstavku 277. člena ZUP določen rok za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz 2. točke 274. člena (tj. 5 let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena) ter vložitev zahteve tožnikov 18. 2. 2011 drugostopni organ pravilno postopal, ko je zahtevo zaradi poteka zakonsko določenega roka v času odločanja zavrgel kot prepozno.

Tudi sodišče se strinja z odločitvijo drugostopnega organa. V času izdaje izpodbijane odločbe (tj. 2. 9. 2011) je namreč nedvomno preteklo že več kot 5 let od dneva, ko je bila odločba, št. 90312-1388/2005-2 z dne 2. 2. 2006, izdana, in ko je postala dokončna (10. 3. 2006). Iz podatkov spisa sicer ni razvidno, kdaj je bila citirana odločba vročena strankam (kar predstavlja poleg datuma izdaje odločbe naslednji časovni trenutek, od katerega se šteje zakonsko določen rok), vendar pa je drugostopni organ glede na to, da dokončnost odločbe nastopi po njeni vročitvi in v primeru možnosti vložitve pritožbe, če pritožba ni vložena, po poteku pritožbenega roka (224. člen ZUP), pravilno upošteval (kot nadaljnji časovni trenutek) datum dokončnosti odločbe, tj. 10. 3. 2006, smiselno kot začetek štetja roka iz prvega odstavka 277. člena ZUP. Tožnika sicer pravilno navajata, da je bila zahteva vložena še v roku iz zadnje navedenega člena, vendar ZUP v zvezi z uporabo tega izrednega pravnega sredstva ne določa roka za vložitev predloga, pač pa (v obravnavanem primeru, ko je bila vložena zahteva po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP) določa rok 5 let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo tega pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je predlog oziroma zahtevo podal, pravno pomembne. Tako tudi že naslovno sodišče v sodbi, U 1719/2002 z dne 3. 11. 2003 (potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 1499/2003 z dne 14. 9. 2005) in II U 394/2010 z dne 11. 1. 2012. Sodišče se glede na povedano tudi ni spuščalo v presojo nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na samo vsebino odločbe prvostopnega organa, št. 90312-1388/2005-2 z dne 2. 2. 2006, tožnikoma pa še pojasnjuje, da lahko po njunem mnenju iz odločbe izhajajoča sporna pravna razmerja uredita z vložitvijo ustreznega predloga oziroma tožbe pred sodiščem splošne pristojnosti.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnikov za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev sodišča (59. člen ZUS-1).