Jedro

Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo takrat, ko upnik začne postopek, katerega namen je zahtevati od njega, naj izpolni svojo obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v delu, s katero je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I Ig 00/00243 z dne 24.3.2000 za zakonske zamudne obresti od zneska 52.013,00 SIT za čas od 29.3.2000 do 18.7.2000 in 18.895,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2000 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane zgoraj navedeni sklep o izvršbi v veljavi v 1. in 3. točki izreka v delu s katerim je bilo naloženo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki zamudne obresti od zneska 52.013,00 SIT za čas od 29.3.2000 do plačila 18.7.2000 in izvršilne stroške v višini 18.895,00 SIT z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, za zamudne obresti od dvajsetih različnih zneskov v skupni višini 52.013,00 SIT od dvajsetih različnih zapadlosti do 29.6.2000 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 18.352.00 SIT (4. točka izreka). Zaradi umika tožbe je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 52.013,00 SIT in postopek ustavilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo v obsodilnem delu (1. in 4. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka pred prejemom sklepa o izvršbi računov, ki so predmet tožbe ni prejela. Zato ni bila v zamudi s plačilom glavnice ob vložitvi tožbe. Prišla bi v zamudo šele po poteku roka za plačilo, ki ga pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka med postopkom plačala vtoževani znesek, ki se nanaša na njeno obveznost iz naslova naročniškega razmerja s tožečo stranko za SIOL. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožena stranka račune, ki predstavljajo podlago tožbnemu zahtevku prejela prvič dne 29.6.2000 s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I Ig 00/00243 z dne 24.3.2000. Zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da je s prejemom navedenega sklepa tožena stranka prišla v zamudo s plačilom svoje pogodbene obveznosti. Ta zaključek temelji na določbi 2. odst. 324. člena ZOR. Citirani člen določa, da dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo takrat, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v predmetni zadevi za takšno zadevo, saj ni bilo izkazano, da bi bil posebej dogovorjen kakšen rok za izpolnitev. Zaradi zamude pa je za toženo stranko nastala obveznost plačati zamudne obresti, hkrati z obveznostjo plačati glavnico. Zato je pravilna odločitev, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zamudne obresti. Iz istih razlogov je mogoče zaključiti, da so bili stroški tožeče stranke v zvezi s sklepom o izvršbi potrebni. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, s katero je bilo naloženo toženi stranki, da povrne tožeči stranki izvršilne stroške. S pritožbenimi trditvami, da ni bil upoštevan pravilen datum plačila vtoževane glavnice, tožena stranka napada dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje. Pritožbeni razlog v to smer pa ni upošteven, glede na to, da je predmetni spor, spor majhne vrednosti (1. odst. 458. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti(2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa tožena stranka napada odločitev, s katerim je sodišče naložilo toženi stranki plačati tožeči stranki njene nadaljne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o uspehu (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka je med postopkom umaknila tožbo za glavnico. Takrat je glavni zahtevek postal obrestni zahtevek. Glede obrestnega zahtevka pa je tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča, s tožbo uspela le v neznatnem delu. V pretežnem delu pa je bil obrestni zahtevek zavrnjen. Zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi določbe 2. odst. 154. člena ZPP izpodbijano sodbo v 4. točki razveljaviti, zaradi zavrnitve zahteve tožeče stranke na povrnitev njenih nadaljnih pravdnih stroškov (4. točka 358. člena ZPP).