Jedro

Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na podlagi tako obrazložene odločitve omogočeno stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 209/2 člena ZUP/86 mora obrazložitev odločbe vsebovati povzetek pritožbe in pritožbenih ugovorov ter ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, ob tem pa tudi navedbo predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru vsebuje izpodbijana odločba po presoji sodišča vse odgovore na te vsebine oziroma vse odgovore na pravno relevantne pritožbene navedbe. Ti brez dvoma omogočajo njen preizkus. Zato je tožbeni ugovor zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po navedenem neutemeljen. Sodišče pripominja, da je tožena stranka glede na ustavno načelo zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave RS) dolžna opravljati svoje delo na podlagi in v okviru ustave in zakonov in je pravilno opozorila tožnika, kolikor se ne strinjata s predmetno pravno ureditvijo, tudi na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri lahko pri Ustavnem sodišču RS vsakdo poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, glede na njune pritožbene navedbe, ki jih ponavljata v tožbi (o zatrjevani protiustavnosti citiranih zakonskih in nezakonitosti podzakonskih predpisov).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote A. z dne 2. 11. 1999, s katero je prvostopni organ odredil, da sta tožnika dolžna zagotoviti izvedbo obveznega cepljenja proti otroškim nalezljivim boleznim po programu za predšolske otroke v roku 30 dni po prejemu odločbe prve stopnje in da morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe glede neizročanja deklaracij proizvajalca o stopnji razvitosti cepiva in njegovih stranskih učinkih ter poudarja, da se v skladu s 4. členom Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširanjem nalezljivih bolezni (Uradni list RS, št. 16/99) za obvezno cepljenje, zaščito s specifičnimi imunoglobulini in zdravili proti nalezljivim boleznim uporabljajo preparati, ki ustrezajo pogojem, določenim v predpisih o proizvodnji in prometu z zdravili. Po 32. členu Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 9/96) pa se zdravila, kamor sodijo po 2. in 3. členu navedenega zakona tudi cepiva, lahko dajejo v promet le na podlagi dovoljenja Urada Republike Slovenije za zdravila. Za pridobitev dovoljenja pa je potrebno vložiti predlog za promet z zdravilom, ki mora po 36. členu Zakona o zdravilih med drugim vsebovati tudi klinično-toksikološko mnenje pooblaščenega zavoda o stranskih učinkih, to mnenje ne sme biti starejše od dveh let. Predlog za promet s cepivom skladno z 41. členom Zakona o zdravilih obravnava Komisija za zdravila skupine A., njene člane pa imenuje minister za zdravstvo izmed priznanih farmakoloških, medicinskih, farmacevtskih in drugih strokovnjakov, s čimer se želi doseči, da so na območju Republike Slovenije v prometu oziroma v uporabi cepiva, katerih ugotovljeno delovanje ustreza zahtevam sodobne medicine. Vsakdo pa se lahko o cepivih, ki so v prometu v Republiki Sloveniji, seznani iz Seznama zdravil, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet z zdravili in Seznama zdravil, za katera je bilo dovoljenje razveljavljeno ali je poteklo, ki ju na podlagi 56. člena Zakona o zdravilih v Uradnem listu RS objavi Urad Republike Slovenije za zdravila. Ta na podlagi 53. člena istega zakona vodi tudi register zdravil, za katera je izdano dovoljenje za promet v Republiki Sloveniji in je javna listina. Po določbi 3. odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon; področje preprečevanja nalezljivih bolezni pa je urejeno z Zakonom o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95). Na podlagi 10. člena tega zakona je med posebne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni uvrščeno tudi cepljenje, s tem pa je izpolnjena zahteva iz 51. člena Ustave RS. Presojanje o tem, ali je navedeni zakon v skladu z ustavo ali ne, pa ni v pristojnosti tožene stranke kot drugostopnega organa, pač pa v pristojnosti Ustavnega sodišča RS in skladu s 24. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) lahko vsakdo pri Ustavnem sodišču RS poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, če izkaže svoj pravni interes.

Tožena stranka ugotavlja, da prvostopna odločba temelji na določbah 22. in 25. člena Zakona o nalezljivih boleznih in Programu imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 1999 (Uradni list RS, št. 5/99), po katerih je cepljenje proti navedenim otroškim boleznim obvezno. V skladu z 8. točko 47. člena Zakona o nalezljivih boleznih pa ima zdravstvena inšpekcija pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni pravico in dolžnost odrediti druge predpisane splošne ali posebne ukrepe, med katere sodi tudi cepljenje. Zato tožena stranka zaključuje, da je bil postopek pred izdajo prvostopne odločbe pravilen in da je navedena odločba pravilna in na Zakonu o nalezljivih boleznih utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86).

Tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo vlagata tožbo in navajata, da je tožena stranka pritožbo, podano v 18 točkah, zavrnila le z dvema argumentoma, in sicer, da je ustreznost oziroma varnost uporabljenih cepiv zagotovljena s predpisi, in sicer Zakonom o zdravilih in Pravilnikom o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni, ter da 51. člen Ustave RS ni bil kršen, ker le-ta dovoljuje izjeme, ki jih določa zakon, v konkretnem primeru Zakon o nalezljivih boleznih, ki v 10. členu cepljenje vključuje v posebne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, ter da tožena stranka kot organ druge stopnje ni pristojen za presojo skladnosti predpisov z Ustavo.

Tožnika v zvezi s temi argumenti izpodbijane odločbe opozarjata, da se povsod po svetu vsak dan odkrivajo novi stranski učinki sodobnih cepiv in da bi moral imeti vsakdo v primeru, če se izkaže, da sodobna cepiva niso popolna, možnost uveljaviti svojo ustavno pravico in se odločiti ali se bo izpostavil takemu medicinskemu eksperimentiranju in raziskovanju ali ne. Glede navedbe, da se ima vsak pravico seznaniti s cepivi iz Registra zdravil, pa tožnik opozarjata, da ta ne vsebuje informacij o kliničnih - toksikoloških mnenjih o stranskih učinkih, spremni lističi cepiv pa tudi niso dostopni niti staršem cepljenih otrok in tako le za cepiva ni ustaljene prakse seznanitve z vsemi učinki in kontraindikacijami, kakršna je ustaljena praksa za vsa druga zdravila. Čeprav Zakon o nalezljivih boleznih uvršča cepljenje med posebne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni in kljub visoki stopnji cepljenosti otrok (95 % in več) se bolezni, proti katerim se opravlja cepljenje, še vedno pojavljajo in to celo v večjem številu pri cepljenih kot necepljenih osebah. Nekatere bolezni, proti katerim se izvaja cepljenje, pa so postale nenevarne še preden so se sploh pojavila cepiva s stranskimi učinki. Navedene bolezni so izginile z dvigom življenjskega standarda in higienskih navad. V tožbi dalje navajata, da tožnika spoštujeta in podpirata Program preventivnega cepljenja proti otroškim boleznim v Republiki Sloveniji, kot namen zagotavljanja višje ravni zdravja ljudi, ne moreta pa se strinjati z načinom izvedbe in vsebino programa, zlasti pa obveznosti, ne glede na človekove pomisleke in osebna prepričanja. V tujini ni več običajna praksa neupoštevanje dokazanih stranskih učinkov cepiv in nesprejemanje alternativ in tradicionalnih, v tujini že sprejetih načinov cepljenja. Tožnika se kot starša zavedata dolžnosti in odgovornosti do svojega otroka in želita hčerki A.A. zagotoviti naraven in celosten razvoj in sta kot starša zagovornika in varuha njenih osnovnih življenjskih pravic, v skladu s tem pa sta dolžna narediti vse, da jih zagotovita tako v materialnem, kot duhovnem in pravnem smislu. Opozarjata na dokazane stranske učinke cepiv, njihovo sestavo in vključevanje v program preventivnega cepljenja, ki je po njunem mnenju totalitarističen in kontraproduktiven, kar kažejo obolevanja cepljenih oseb tudi v skupnosti z zadostnim številom cepljenih oseb. Sprašujeta se, ali je smrt ali trajna poškodba ene cepljene osebe opravičljiva za cepljenje vseh, ki tega ne bi nujno potrebovali, in zakaj necepljeni predstavljajo nevarnost za druge ljudi, če cepiva zares ustvarjajo imunost. Opozarjata, da obstajajo nenevarni načini cepljenja in predvsem naravni in neškodljivi ter znanstveno preverjeni sistemi zdravljenja, kot na primer v tujini že uveljavljen sistem homeopatije in Maharišijev vedski pristop k zdravju - Mahariši Ajur - veda. V tožbi dalje obširno navajata citate različnih virov, ki so navedeni pod točko B. na strani 3 - 7 tožbe.

Tožnika v tožbi navajata, da so bile z izpodbijano odločbo kršene določbe Ustave Republike Slovenije (54. člena, 14. člena, 17. člena, 18. člena, 21. člena, 27. člena, 34. člena, 41. člena, 51. člena, 56. člena) in Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92), ki v primeru, če preventivno cepljenje spada v to dejavnost, omogoča dati soglasje na kakršenkoli medicinski poseg oziroma njegovo odklonitev, omogoča pa tudi pravico do ugovora na pristojni organ nadzora, če kdo meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela.

Tožnika menita, da prisila v obvezni program preventivnega cepljenja pomeni neposredno kršitev omenjenega zakona. Če pa preventivno cepljenje ne spada v zdravstveno dejavnost, potem je celotna aktivnost v zvezi s tem nezakonita, brez pravne podlage in neustavna. Tožnika pa sta na podlagi predhodno navedene literature ugotovila, da niso pravilne navedbe letaka "Cepljenje za vse otroke", ki ga je izdal Inštitut za varovanje zdravja leta 1995, ki na strani 2 pravi: "Pri cepljenju se sprožijo mehanizmi, s katerimi se pri otroku vzpostavi odpornost proti boleznim. Če se otrok kdaj pozneje sreča z istim povzročiteljem ne zboli, ker je proti tej bolezni zaščiten.". Takšno pisanje zavaja javnost in potvarja dejstva o vseh možnih učinkih cepljenja, saj na drugem mestu pravi: "Cepiva, s katerimi sedaj cepimo, so nenevarna in z njimi ne ogrožamo zdravja ljudi." V tožbi tožnika še pripominjata, da podobni programi cepljenja za predšolske otroke obstajajo tudi v tujini in ti upoštevajo tudi alternativne oziroma neortodoksne metode cepljenja, kot so na primer homeopatsko, zato menita, da bi pristojni organ v Republiki Sloveniji moral upoštevati tudi cepljenja, ki bi jih lahko tožnika za njunega otroka opravila pri pristojnih institucijah v tujini s tam priznanimi metodami preventivnega cepljenja. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravne spise prve in druge stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po vpogledu upravnih spisov in preučitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožena stranka odločila pravilno in da je izpodbijana odločba izdana po pravilnem postopku ter ob pravilni uporabi materialnega prava, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla pravilne dejanske in pravne argumente. Sodišče se strinja z njeno utemeljitvijo in zato na tem mestu ne ponavlja razlogov izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnika smiselno uveljavljata s trditvijo, da pomeni prisila v obvezni program preventivnega cepljenja kršitev 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZDej). Ustava Republike Slovenije v 3. odstavku 51. člena namreč določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon, kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in pravico, da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95, v nadaljevanju: ZNB) zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni. Ta predpis je sprejet zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. V obravnavanem primeru gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Po določbi 2. odstavka 22. člena ZNB mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, predhodno ugotoviti morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja (kontraindikacije). O obstoju trajnih utemeljenih razlogov za oprostitev cepljenja (trajnih kontraindikacij) pa odloča strokovna komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje (3. odstavek 22. člena ZNB). Vendar pa sodišče po podatkih upravnih spisov ugotavlja, da tožeča stranka v postopku ni navajala nobenih kontraindikacij, zaradi katerih bi lahko bili podani utemeljeni razlogi za opustitev obveznega cepljenja njunega otroka. Iz podatkov in listin v upravnih spisih (njune izjave z dne 14. 4. 1999) izhaja le, da obveznemu cepljenju nasprotujeta zaradi njunega prepričanja o pravici svobodne izbire pri načinih zagotavljanja celostnega razvoja otroka in naravnih - tradicionalnih načinih zdravljenja otroka, ki da je v njunem primeru dobilo potrditev, da preventivno cepljenje ni vedno nujno potrebno, ker druga tožnica v svojem življenju ni bila nikoli cepljena proti katerikoli nalezljivi ali drugi bolezni. Sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb, zaradi česar naj bi izpodbijana odločba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Po določbah ZUP/86 je v postopku pred izdajo odločbe potrebno ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na podlagi tako obrazložene odločitve omogočeno stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 209/2. člena ZUP/86 mora obrazložitev odločbe vsebovati povzetek pritožbe in pritožbenih ugovorov ter ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, ob tem pa tudi navedbo predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru vsebuje izpodbijana odločba po presoji sodišča vse odgovore na te vsebine oziroma vse odgovore na pravno relevantne pritožbene navedbe. Ti brez dvoma omogočajo njen preizkus. Zato je tožbeni ugovor zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po navedenem neutemeljen. Sodišče ob tem le še pripominja, da je tožena stranka glede na ustavno načelo zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave RS) dolžna opravljati svoje delo na podlagi in v okviru ustave in zakonov in je po mnenju sodišča pravilno opozorila tožnika, kolikor se ne strinjata s predmetno pravno ureditvijo, tudi na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), po kateri lahko pri Ustavnem sodišču RS vsakdo poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, glede na njune pritožbene navedbe, ki jih obširno ponavljata v tožbi (o zatrjevani protiustavnosti citiranih zakonskih in nezakonitosti podzakonskih predpisov).

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je določbe ZUP/86 uporabilo smiselno kot republiški predpis na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).