Jedro

Zatrjevana škoda, plačilo denarnih kazni v izvršilnem postopku, ki je posledica nezakonitega ravnanja, ne more biti težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišče navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo z dne 14.2.2006, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 18.1.2006, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka kot investitor takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo dveh stanovanjskih dvojčkov na zemljišču parc. št... k.o..., dokler ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljena. Upravni organ prve stopnje je tudi odločil, da mora investitor za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v roku enega meseca po vročitvi odločbe, za sporni objekt pa so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, ZGO-1). Naknadno je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v kateri je predlagala, da sodišče prve stopnje odloži izvršitev dokončnega upravnega akta tožene stranke, v povezavi z odločbo gradbene inšpektorice in sicer do pravnomočne rešitve tega upravnega spora.

Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala pogojev za izdajo začasne odredbe iz razlogov 2. odstavka 30. člena ZUS. Tožeča stranka v zahtevi zatrjuje, da je odločba gradbene inšpektorice neizvršljiva, ker sama ni več lastnik niti posestnik spornih objektov. Ne da bi se sodišče spuščalo v odločitev o glavni stvari, pa je glede na navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno navesti, da se ukrep na podlagi 1. odstavka 153. člena ZGO-1 izreče investitorju neskladne gradnje. Ni dvoma, da je bila tožeča stranka investitor sporne gradnje. Posebne prepovedi iz 158. člena ZGO-1 pa so obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena ZGO-1 (2. odstavek 158. člena ZGO-1). Tožeča stranka ni le investitor sporne gradnje, ampak je še vedno tudi izključni zemljiškoknjižni lastnik, kar je razvidno iz tožbi priloženega izpiska iz zemljiške knjige. Res je, da so na vložku št... k.o... tudi plombe, ki se nanašajo na parcele, seveda pa se sodišče ne more v tem postopku spuščati v utemeljenost teh plomb, poleg tega pa so tudi kopije kupoprodajnih pogodb, na katerih naj bi temeljile plombe, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi neoverjene in tudi nepopolne, saj je tožeča stranka predložila samo kopijo prvih strani pogodb. Tudi če tožeča stranka nima več v posesti spornih objektov in nepremičnin, na katerih ti objekti stojijo, ostaja dejstvo, da je bila investitor teh objektov, da gre za neskladno gradnjo in da je kot investitor dolžna odpraviti tako gradnjo na ustrezen način, ter nositi tudi posledice take neskladne gradnje. Posledice pa so lahko tudi denarne kazni izrečene v izvršilnem postopku.

Zoper navedeni sklep vlaga tožeča stranka pritožbo. Navaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da je predlagana vknjižba lastninske pravice z investitorja na kupce, ki pa še ni bila izvedena, ker zemljiška knjiga ne deluje ažurno. V predlogu za izdajo začasne odredbe je opredelila tako nevarnost, ki izvira iz izpodbijanega akta za njeno pravno varnost ter navedla nepopravljivo škodo, ki lahko z njeno izvršbo nastane. Res je bila investitor spornih objektov in bi ji, v kolikor bi inšpekcijski organ ugotovil kršitve in ukrepal zakonito lahko izrekel določene inšpekcijske ukrepe zaradi dejstva, da je investitor neskladne gradnje, ne more pa ji izreči prepovedi, ki jih ne more realizirati, ker ni več lastnica in posestnica spornih objektov. Prav tako bi ji kot investitorju izvršba izpodbijanega akta povzročila materialno škodo in sicer izrek denarne kazni za nespoštovanje akta, ki ga sploh ne more spoštovati, ker k temu ni pasivno legitimirana. Takšna škoda je zagotovo nepopravljiva, ker plačila takšnih kazni ne bi bila upravičena po odločitvi v tem postopku, zahtevati nazaj. Po drugi strani pa ni nikakršne javne koristi, da se ohrani v veljavi odločba, ki nepopolno ureja prepovedi, ki sledijo dejanskim ugotovitvam iz izpodbijanega akta, saj se s tako nepopolno odločbo ne zasleduje javnih koristi, kar bi bil namen odločbe, če bi bila odločba izdana zoper osebe, ki dejansko so aktivno legitimirane za dejanja, katerih opustitev se zahteva z izpodbijanim aktom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in začasno odredbo izda, oziroma sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožeči stranki z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS, in ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Še nadaljnji pogoj pa je, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta ne bo nasprotovala javni koristi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedena pogoja nista izpolnjena.

Začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS je vezana na predmet upravnega spora in naj prepreči nastanek težko popravljive škode, ki jo izpodbijani akt z izvršitvijo lahko povzroči. V tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo gradbene inšpektorice, s katero je bilo tožeči stranki kot investitorju izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 153. člena ZGO-1. Inšpekcijski ukrep je bil tožeči stranki izrečen kot investitorju in je tožeča stranka tako pasivno legitimirana v stvari. Zatrjevana škoda, plačilo denarnih kazni v izvršilnem postopku, ki je posledica nezakonitega ravnanja, pa ne more biti težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

Pri izvršitvi inšpekcijskih odločb se javna korist praviloma predpostavlja. Zato izdaja začasne odredbe ne sme biti v nasprotju z javno koristjo. V javnem interesu pa je, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, da so objekti zgrajeni v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti, ter da je njihova gradnja varna. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s sodiščem prve stopnje, da se noben investitor ne more ekskulpirati v smislu posledic po ZGO-1 s prodajo neskladno zgrajenega objekta. Sicer pa, kot izhaja iz pritožbenih navedb tožeče stranke, prenos lastništva na kupce neskladno zgrajenih objektov v zemljiški knjigi še ni bil niti izveden.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V postopku za izdajo začasne odredbe se tožeča stranka ne more sklicevati na uspeh v upravnem sporu. Zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke bo namreč sodišče presojalo šele takrat, ko bo odločalo o tožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.