Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila kršitev, kakršna se ji očita v pisnem opozorilu, da je prinašala tobak neznanega izvora uporabnikom v stanovanjsko skupino, ti pa so ji v zameno izročili gotovino, kar je glede na dejavnost tožene stranke in ranljivost njenih uporabnikov kot oseb z motnjami v duševnem zdravju kršitev tožničinih delovnih obveznosti, tudi če namen okoriščanja pri tožnici ni bil zaznan in ji torej tudi ni bil očitan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 6. 2019, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov tega postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitve 22. in 23. člena Ustave RS vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje njene osebne zdravnice A.A. in njenega očeta B.B., ki bi izpovedovala o tem, da se ni bila sposobna udeležiti zagovora. Zatrjuje, da je prestala zelo zahteven kirurški poseg, zaradi katerega se je bila psihično in fizično nezmožna udeležiti zagovora ali podati pisni zagovor. Navaja, da je tožena stranka vedela, da je tožnica od 22. 5. 2019 v bolniškem staležu zaradi operativnega posega, kar je izkoristila za odpoved. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedi predsednika tožene stranke, da ni vedel, kako zahtevno operacijo ima tožnica in kakšne komplikacije lahko nastopijo. Sklicuje se na predloženo zdravniško dokumentacijo in svojo izpoved na naroku 14. 10. 2020, da je bil delodajalec seznanjen s tem, da ima predviden operativni poseg ter da je vsaj 3 mesece ne bo v službo. Dalje nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sestanek z dne 8. 5. 2019 ni bil zagovor pred odpovedjo. Navaja, da je bila tema tega sestanka dobava in prodaja tobaka ter izdelkov uporabnikom brez računa in posredovanje pri prodaji rabljenih izdelkov drugih prodajalcev, tožnica pa je tedaj tudi podala svoj zagovor, ne glede na to, da ni imela časa za pripravo na sestanek. Trdi, da gre za iste kršitve, kot so bile predmet odpovedi. Meni, da ne more biti dvakrat obravnavana oziroma sankcionirana za iste kršitve, saj jo je na navedenem sestanku C.C. opozoril na neustreznost takega ravnanja, kasneje pa je zaradi istih dejanj dobila odpoved. Sodišču prve stopnje očita, da je dvakrat obravnavalo domnevno kršitev glede dostave cenejšega tobaka uporabnikom. Vztraja, da je tobak zgolj pripeljala uporabnikom, kar je treba razumeti kot pomoč uporabnikom v okviru delovne naloge skrbi za uporabnike. Meni, da dostava tobaka ne more šteti kot prodaja, saj se ni okoristila, ni imela profita niti ni jemala provizije. Sklicuje se na dikcijo v pisnem opozorilu z dne 20. 11. 2018, da je šlo za dostavo tobaka in nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je šlo za prodajo tobaka. Meni, da je razlog za odpoved dejstvo, da ji je tožena stranka plačevala plačo iz lastnih sredstev, po njeni odpovedi pa je zaposlila delavki, ki ju financira pristojno ministrstvo. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedi C.C. Opozarja, da so trditve o telefonskem opozorilu s strani Socialne zbornice Slovenije nove trditve, ki jih je predstavil navedeni zaslišan kot stranka. Meni, da je tožena stranka uporabnike, ki so izpovedali kot priče, dobro pripravila na to, kaj morajo na sodišču povedati, pisnih izjav, kakršne so bile predložene v postopku, pa uporabnici D.D. in E.E. nista sposobni napisati samostojno, temveč ju je pripravila zanju tožena stranka. Opozarja na identično izpoved navedenih uporabnic, kar kaže na njuno naučenost. Pove, da se je zelo dobro razumela z uporabniki, vedno je ustregla njihovim željam, zanje pa naredila celo več, kot je bilo potrebno, zaradi česar sedaj nosi škodljive posledice. Meni, da navedeno kaže na neresničnost izpovedi, da so se je uporabniki bali. Dalje navaja, da s pisnima izjavama obeh prič tožnica ni razpolagala pred zagovorom 8. 5. 2019 niti nista bili priloženi vabilu na zagovor. Ponavlja, da so jo uporabniki večkrat prosili, naj jim pomaga pri nakupu obutve in oblačil, ter da jih nikoli ni silila ali prepričevala k nakupu. Sklicuje se na dejstvo, da je pomoč uporabnikom pri nakupih stalna praksa zaposlenih delavcev pri toženih strankah, kar izhaja tudi iz opisa delovnih nalog njenega delovnega mesta. Sklicuje se na izpoved priče F.F. glede izvajanja pomoči uporabnikom pri nakupu hrane in ostalih dobrin za potrebe bivanja v stanovanjski skupnosti, ki jo je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo tako, da se lahko uporabnika le spremlja oziroma pelje v trgovino. Zatrjuje, da takšnih napisanih pravil tožena stranka ni imela. Sklicuje se na izpoved navedene priče, da je bilo izjemoma in v izrednih razmerah mogoče tudi, da zaposleni uporabniku po naročilu kakšno stvar prinese sam iz trgovine in mu uporabnik da denar, zaposleni pa prinese račun za kupljeno blago. Meni, da bi na podlagi te izpovedi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da ni bilo nič drugače pri dostavi tobaka in oblačil uporabnikom. Trdi, da jih nikdar ni zavajala ali jih držala v zmoti, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi zlorabila svoj položaj ali kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in zavrača pritožbene razloge tožnice kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana niti splošno zatrjevana kršitev 22. in 23. člena Ustave RS, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, njen preizkus je mogoč, niti nima drugih pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale katero od navedenih kršitev.

6. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in B.B., ki sta bila predlagana za potrditev njene nesposobnosti udeležbe na zagovoru pred redno odpovedjo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da navedenih prič ni zaslišalo, ker to glede na vsebino zdravniškega potrdila z dne 21. 6. 2019 (listina A 8) ni bilo potrebno. Za ugotovitev o izpolnitvi obveznosti tožene stranke tožnici omogočiti zagovor je odločilno, ali je bila tožena stranka dolžna ponovno prestaviti termin zagovora, za kar pa ni odločilno, ali se je bila tožnica dejansko sposobna udeležiti zagovora na predvideni datum oziroma predložiti pisni zagovor.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 6. 2019, ki jo je tožena stranka na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. − ZDR-1) podala tožnici zaradi dostavljanja/prodaje tobaka neznanega izvora uporabnikom, zadržanja denarnih sredstev uporabnika in prodaje rabljenih oblačil ter škornjev uporabnikom. Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožnico utemeljeno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja 20. 11. 2018 zaradi dostavljanja/prodaje tobaka uporabnikom tožene stranke ter da je utemeljen očitek iz odpovedi, da je uporabnikom prodajala rabljena oblačila in škornje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zanjo navedeni razlogi v obrazložitvi pa ustrezni in prepričljivi, zaradi česar se pritožbeno sodišče nanje sklicuje in jih sprejema kot del svoje obrazložitve.

8. Neutemeljeno je tožničino pritožbeno zatrjevanje, da ji tožena stranka ni omogočila zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Na podlagi ugotovitve, da je tožnica 11. 6. 2019 prejela seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor, določen za 20. 6. 2019, ter 21. 6. 2019 vabilo na zagovor, določen za 26. 6. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici omogočila zagovor. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka na podlagi njenega opravičila, v katerem je navedla, da se zagovora ni sposobna udeležiti niti se pisno zagovarjati, ter potrdila njene osebne zdravnice datum zagovora ponovno prestaviti. Iz potrdila zdravnice z dne 21. 6. 2019 (A 8) namreč izhaja zgolj to, da tožnica v času od 22. 5. do 27. 6. 2019 ni zmožna za delo, kar pa skladno z ustaljeno sodno prakso ne pomeni nujno tudi nezmožnosti udeležbe na zagovoru ali pisnega zagovora. Tudi sicer pa v primeru daljše bolniške odsotnosti delavca glede na relativno kratke roke za podajo odpovedi od delodajalca ni mogoče zahtevati večkratnega prestavljanja datuma zagovora oziroma prestavitve na čas po izteku bolniškega staleža. Pavšalno in dokazno nepodprto je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka izkoristila tožničino odsotnost za podajo odpovedi, pravno nepomembno pa je, ali je tožena stranka vedela, kako zahtevno operacijo je imela tožnica ter koliko časa bo predvidoma zaradi nje odsotna, saj bolniški stalež sam zase ne pomeni tudi nezmožnosti udeležbe na zagovoru ali vsaj pisnega zagovora.

9. Ne drži niti pritožbena navedba, da je treba sestanek z dne 8. 5. 2019 opredeliti kot zagovor, na katerega pa tožnica ni bila pravilno vabljena. Pravno nepomembno je, da so se na tem sestanku obravnavale tožničine kršitve, ki so bile predmet pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici omogočila zagovor pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, eventualna predhodna neformalna obravnava kršitev pa na to ne vpliva. Zgrešeno je tudi zatrjevanje, da je bila tožnica za iste kršitve obravnavana dvakrat. Opozorilo na kršitve na sestanku pri delodajalcu ne izključuje podaje pisnega opozorila pred odpovedjo oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitev v zvezi z dostavo/prodajo tobaka uporabnikom je bila predmet pisnega opozorila pred redno odpovedjo z dne 20. 11. 2018 (A 2), kršitev v zvezi s prodajo oblačil in obutve uporabnikom pa redne odpovedi iz krivdnega razloga z dne 28. 6. 2019 (A 9). Prvo kršitev je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le enkrat (kot predmet pisnega opozorila), ne pa tudi kot podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. 20. točko obrazložitve).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev iz pisnega opozorila z dne 20. 11. 2018, ki se nanaša na prodajo tobaka. Tožnica v pritožbi graja predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajala tobak uporabnikom, medtem ko se očitek v pisnem opozorilu glasi na "dostavljanje" tobaka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila kršitev, kakršna se ji očita v pisnem opozorilu, da je namreč prinašala tobak neznanega izvora uporabnikom v stanovanjsko skupino, ti pa so ji v zameno izročili gotovino, kar je glede na dejavnost tožene stranke in ranljivost njenih uporabnikov kot oseb z motnjami v duševnem zdravju kršitev tožničinih delovnih obveznosti, tudi če namen okoriščanja pri tožnici ni bil zaznan in ji torej tudi ni bil očitan. Na pravilnost ugotovitve, da je tožnica očitano kršitev storila in je s tem izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, pa ne vpliva poimenovanje tožničinega ravnanja kot prodaje ali dostavljanja.

11. Tožnica v pritožbi enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zanika, da je uporabnikom prinesla tobak oziroma oblačila in obutev, ti pa so ji dali denar, vendar pa vztraja, da je z navedenimi ravnanji izpolnjevala svoje obveznosti laične delavke 2 po pogodbi o zaposlitvi. Z navedenim tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. ter prič D.D., G.G., E.E. in F.F. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je že v tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2017 (A 1) jasno zapisano, da je eden od razlogov, ki so lahko podlaga za odpoved pogodbe s strani delodajalca tudi prodaja blaga uporabnikom delodajalca, kar je predpisano zaradi ranljivosti uporabnikov s težavami z duševnim zdravjem, ki jim tožena stranka v stanovanjskih skupinah nudi osnovno bivanje, v tem okviru pa potrebujejo pomoč tudi v smeri kupovanja (kaj je smiselno kupiti in po kakšni ceni) ter so tako v odnosu do zaposlenih v podrejenem položaju, zato je prisotno tveganje v smislu čustvene zlorabe in pritiska na te osebe. Tožnica se v pritožbi sklicuje na izpoved F.F., iz katere naj bi izhajala praksa pri toženi stranki, da v okviru pomoči uporabnikom pri nakupih delavec na njenem delovnem mestu za uporabnika v stanovanjski skupini sam nekaj kupi in mu to prinese, uporabnik pa mu povrne denar. Navedena priča je izpovedala, da je bila prodaja blaga uporabnikom prepovedana, kar je bilo zapisano že v pogodbi o zaposlitvi, da je tožnico opozorila, da zaradi možnosti zlorab ni v redu, če uporabniki kupijo določene izdelke od nje. Na vprašanje, ali je prodajo/dostavljanje tobaka ter oblačil in obutve mogoče šteti kot izvajanje naloge pomoči uporabnikom pri nakupu hrane in ostalih dobrin za potrebe bivanja v stanovanjski skupnosti, je priča odgovorila, da je to mišljeno predvsem v smislu, da se pospremi uporabnika do trgovine in se mu nudi podporo v smislu, da izbere kvaliteten izdelek oziroma izdelek, ki ga res potrebuje, da pa se izjemoma v izrednih razmerah tudi kakšno stvar iz trgovine prinese in denar da uporabnik, ki pa točno naroči, kaj bi rad, na podlagi računa pa potem uporabnik zaposlenemu da denar za to nakupljeno blago. Povedala je še, da to ni mišljeno v tem smislu, da se organizira neka prodaja, iskanje, nakup nekih izdelkov, ki ne gre preko uradne trgovine. Glede na tako izpoved priče ob dejstvu, da tožnica niti ne zatrjuje, da bi uporabnikom predložila račune za kupljeni tobak oziroma oblačila in obutev, je ugotovitev sodišča prve stopnje o storjenih kršitvah pravilna, tožničino prikazovanje svojega ravnanja kot pomoči uporabnikom pa neutemeljeno. Na odločitev tudi ne more vplivati tožničino zatrjevanje, da uporabnikov ni silila k nakupu, jih zavajala ali jih držala v zmoti, saj se ji kaj takega ne očita.

12. Ne drži niti pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pisnih izjav uporabnic D.D. in E.E., saj ju samostojno ne bi zmogli zapisati. Glede na to, da sta neposredno zaslišani kot priči potrdili zapisano v pisnih izjavah, ki jih je tožena stranka zapisala glede na to, kar sta povedali, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Na to ne vpliva tožničina splošna trditev, da sta uporabnici izpovedovali identično, kar naj bi kazalo na naučenost. Na zakonitost odpovedi tudi ne vpliva, da pisnih izjav uporabnikov tožnica ni prejela skupaj s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor.

13. Glede na vse navedeno je neutemeljena povsem splošna in dokazno nepodprta trditev, da je bil razlog za odpoved tožnici dejstvo, da ji je tožena stranka plačevala plačo iz lastnih sredstev, po njeni odpovedi pa je zaposlila delavki, ki ju financira pristojno ministrstvo.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato nanje pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.