Jedro

Tožnik je cevi z viličarjem prepeljal dvakrat mimo vratarnice, in sicer podnevi, mimo video nadzora, za katerega je vedel, da obstaja in jih prepeljal na drugo lokacijo v lasti tožene stranke, pri čemer je odšel s sodelavcem na malico, v tem času pa je nekdo tam odložil odpadne palete. Tožnik glede na dejansko stanje ni imel neposredne niti posredne posesti nad kovinskimi cevmi, ki so se nahajale tudi na območju tožene stranke, zato mu ni mogoče očitati prilastitvenega namena. Tožnik torej ni storil pogodbene kršitve z znaki kaznivega dejanja tatvine.

Tudi, če je šlo za kršitev prepeljanja cevi brez izrecnega naloga, ne more biti kršitev takšne narave, da bi tožena stranka tožniku lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28. 7. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2010 ni prenehalo, temveč mu še traja, ter da je tožena stranka dolžna s tožnikom vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga prijaviti v obvezno zavarovanje, vpisati v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč pri tem zaposlitev tožnika v vmesnem času (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, mu obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, kot to določa zadnja pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ter mu priznati vse druge prejemke z delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, upoštevajoč pri tem zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu v vmesnem času (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.514,74 EUR, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen ali podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo nasprotno stališče kot v prvotnem postopku, pri čemer je bilo med strankama sporno, ali dejanje tožnika predstavlja kaznivo dejanje ali pa gre za dejanje v korist tožene stranke. Sodišče tudi navaja, da tožnik ni imel pooblastila za odvoz cevi, ampak da so priče A. A., A. B in A. C. izpovedale, da so se dejansko pri toženi stranki že dlje časa pogovarjali o potrebi po ograji okrog oddelka laminatov in da bi iz tega razloga lahko te cevi uporabili pri izdelavi ograje. Sodišče je navedlo, da bi tožnik kot član Sveta delavcev lahko tudi kasneje izposloval postavitev te ograje in uporabo odpeljanih cevi prav v namen postavitve ograje. Poslovne odločitve v družbi sprejemajo zakoniti zastopniki, ta pa je direktor tožene stranke A. D., ki tovrstnega namena ni potrdil. Podani so znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 204. člena KZ. Glede protipravnosti prilastitve tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma zmotno štelo, da je v konkretnem primeru pomembno, da cevi niso bile odpeljane iz območja tožene stranke, ampak so bile samo prepeljane na drugo lokacijo. Obstaja več možnih načinov izvršitve kaznivega dejanja tatvine. V konkretnem primeru je šlo za začetno fazo, to je fizična odstranitev cevi na sicer drugo lokacijo izven nadzora videokamer, druga faza pa bi sledila, sicer v drugem terminu, ko bi cevi, ki niso bile več pod video nadzorom lahko nenadzorovano izginjale v območju Ipavčeva cesta 32 a. Tožnik je poskušal svoj zagovor prilagoditi glede na aktualen kazenski postopek. Prestavitev cevi na drugo lokacijo sredi belega dne v prisotnosti več ljudi je seveda zgolj prva izvršitvena faza očitanega kaznivega dejanja tatvine. Poskus kaznivega dejanja je kazniv, popolnoma jasno pa je, da priče, zaslišane v naknadnem postopku ščitijo tožnika, saj je njihov bivši ožji sodelavec, verjetno tudi osebni prijatelj v posledici dolgoletnega staža delovne dobe pri toženi stranki. Prilastitveni namen tožnika je vsekakor izkazan. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj bi moralo izvesti primerjavo izpovedi posameznih prič. Pri navedenem sodišče tudi ni upoštevalo določil 8. člena ZPP, ko bi moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen izvedeni dokaz. V sodbi ni govora o ugotavljanju posesti nad spornimi cevmi. Sodišče je storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik član Sveta delavcev, tožnik ter priče A. E., A. F. in A. C. pa so izpovedali, da bi se sporne cevi lahko uporabile za ograjo. Prav tako sta priči A. B. in A. A. izpovedali, da ni bilo govora, da bi se cevi uporabile za zasebne namene. Torej je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in zaključilo, da ni bilo podanega prilastitvenega namena. Res je, da poslovne odločitve sprejemajo zakoniti zastopniki družbe, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je tožena stranka bila dolžna sodelovati tudi s Svetom delavcem in tožnik kot član Sveta delavcev je imel realno možnost od tožene stranke pridobiti naknadno soglasje za uporabo spornih cevi za potrebe tožene stranke. Ob premostitvi iz ene lokacije A 32 na drugo lokacijo A 32 a, se posest cevi ni spreminjala, torej ni bil izkazan prilastitveni namen tožnika. Tožnik je s sodelavcem tudi nemudoma, ko so mu nadrejeni tako odredili, odpeljal cevi nazaj na prvotno lokacijo. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da bi ravnanje tožnika imelo znake kaznivega dejanja tatvine. Slednje pa tožnik nikoli ni imel. Da ravnanje tožnika ni mogoče označiti kot kaznivo, pa bi lahko zaključili tudi iz okoliščine, da je bilo rečeno vzdrževalcem, da naj se pregleda, ali je pred demontažo še kaj uporabnega materiala za toženo stranko. Cevi so se nahajale pri kupu odpadnega materiala, kjer so se nahajali tudi ostali delavci, tožnik je ravnal v korist tožene stranke in ga tudi ocenil, da bo formalnosti glede predloga nadrejenim podal kasneje skupaj z ostalimi delavci. Zaslišane priče (A. E., A. F. in A. C.) so tožnikov namen, da se cevi uporabi za ograjo, potrdile. Tožena stranka sicer navaja, da naj bi bilo popolnoma jasno, da priče ščitijo tožnika, ki je njihov nekdanji ožji sodelavec, vendar pa tožena stranka očitno pozablja, da so te iste priče tudi delavci tožene stranke in da se bojijo za svoje zaposlitve. Priče so sodišču verodostojno izpovedale, da tožnik prilastitvenega namena ni izkazoval, pač pa je bil namen uporabiti cevi za ograjo pri toženi stranki, torej v korist tožene stranke. Povsem irelevantno je sklicevanje tožene stranke na izpoved direktorja o izginotju 7 ton raznovrstnega blaga. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali če jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, in se tudi jasno opredelilo do njih, prav tako pa se je jasno opredelilo do izvedenih dokazov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je upoštevalo tudi določila 8. člena ZPP, ki sicer določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ocenilo že izvedene dokaze in sicer izpoved tožnika, izpoved direktorja tožene stranke A. D., izpoved prič A. G., A. H., A. K., A. J., A. E. in A. F., A. A., A. C. in A. B., vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, vpogledalo DVD video posnetek, izjavo A. I., zapisnik o zaslišanju A. K. in odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zaradi razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo utemeljen.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 111. členu ureja izredno odpoved delodajalca in med drugim določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določata 1. in 2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora delavcu dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede na določila 1. odstavka 110. člena ZDR tudi dokazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Kot določa 83. člen ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Ob navedenem pa je tudi poudariti, da 82. člen ZDR ureja dokazno breme in določa, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke (konkretno tožene stranke), ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer mu je očitala, da je dne 1. 7. 2010 med 7.00 in 8.30 uro, skupaj s sodelavcem A. A. samovoljno zapustil delovno mesto in na lokaciji A 32 odtujil odpadni material večjih dimenzij (cevi različnih profilov, dolžine cca. 6 metrov … ) s tem, da ga je naložil na viličar in mimo vratarnice in po glavni cesti prepeljal na lokacijo 31 a – proizvodnja samolepilnih laminatov. To je storil dvakrat in tam material razložil in ga zakril s paletami. Navedena kršitev je imela znake po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da je povzročil veliko materialno in moralno škodo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama ni bilo sporno, da je tožnik skupaj s sodelavcem dne 1. 7. 2010 odpeljal z lokacije A 32 na lokacijo A 32 a, odpadni material večjih dimenzij, kar sicer tudi izhaja iz video posnetka, ki ga je tožena stranka predložila sodišču in ga je pritožbeno sodišče tudi vpogledalo na seji senata.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je imelo sporno dejanje znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 – KZ), to je znake kaznivega dejanja tatvine, ki ga stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da si jo protipravno prilasti, kot to določa 1. odstavek 204. člena KZ. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sicer ugotovilo, da so priče A. A., A. B. in A. C. izpovedale, da se je dejansko pri toženi stranki že dlje časa govorilo o potrebi po ograji okrog oddelka laminatov, zato bi lahko te cevi uporabili pri izdelavi ograje, to pa bi lahko zaključili tudi iz okoliščine, da je bilo rečeno vzdrževalcem, da naj se pregleda, ali je pred demontažo še kaj uporabnega materiala za toženo stranko. Sodišče je tudi verjelo tožniku, da je ocenil, da si bo kot član Sveta delavcev tudi kasneje lahko izposloval postavitev te ograje. Tožnik je cevi v dolžini 6 metrov s težo cca 300 kg z viličarjem prepeljal dvakrat mimo vratarnice in sicer podnevi, mimo video nadzora, za katerega je vedel, da obstaja in jih prepeljal na drugo lokacijo v lasti tožene stranke, pri čemer je odšel s sodelavcem na malico, v tem času pa je nekdo tam odložil odpadne palete. Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS št. 87/2002 – SPZ) v 24. členu določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), pri čemer ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest). Tožnik pa glede na dejansko stanje ni imel neposredne niti posredne posesti nad kovinskimi cevmi, ki so se nahajale tudi na območju tožene stranke, kar sicer tudi ni bilo sporno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku tako ni mogoče očitati prilastitvenega namena. Torej tožnik ni storil pogodbene kršitve z znaki kaznivega dejanja tatvine, zapustitev tožnika z delovnega mesta za krajši čas pa tudi ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, prav tako ne gre za kršitev kot je to opredeljeno v 37. točki 51. člena Podjetniške kolektivne pogodbe.

Glede na podane pritožbene navedbe tožene stranke, da so zaslišane priče tožnikovi bivši sodelavci in morda njegovi prijatelji, pritožbeno sodišče enako kot sicer tožnik v odgovoru na tožbo navaja, da so sicer zaslišane priče dejansko bivši sodelavci tožnika, prav tako pa so še vedno tudi zaposleni delavci tožene stranke in torej v odvisnem razmerju do tožene stranke (A. E., A. F. in A. C.). Pritožbeno sodišče se ob tem sicer strinja, da glede postavitve ograje odloča poslovodni organ tožene stranke, vendar se ob tem sicer strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik v dobri veri, tudi iz razloga, ker je bil član Sveta delavcev in so se dogovarjali o postavitvi ograje, prepeljal cevi, da bi se kasneje tam postavila ograja. Res je, da ni imel takšnih pooblastil, vendar tudi če je šlo za kršitev prepeljanja cevi brez izrecnega naloga, ne more biti kršitev takšne narave, da bi mu tožena stranka lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker ima dejanje vse znake kaznivega dejanja in tudi ne iz razloga, ker bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi če je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ni šlo za kršitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med pogodbenima strankama.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor na tožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.