Jedro

Dedič ne more podedovati večji solastninski delež, kot je po zemljiškoknjižnih podatkih pripadal zapustniku. Tak delež je napisan v sodnem zapisniku, kjer je naveden dedni dogovor in v zapuščinskem sklepu. Zato ni utemeljena pritožba, s katero dedič zahteva večji solastninski delež.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se zapuščina sestoji iz nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 224 k. o. K., zneska na tekočem računu Ljubljanske banke s stanjem dne 14.3.1933 366.451,20 SIT in iz neizplačane pokojnine za mesec maj 1993 v znesku 22.229,50 SIT. Ugotovilo je še, da predstavljajo odbitki iz zapuščine stroški za pogreb v znesku 120.000,00 SIT in za spomenik 200.000,00 SIT ter da ti odbitki presegajo vrednost zapuščine. Za dedinji je na podlagi zakonitega dedovanje proglasilo zaputničini hčerki D. M. in Da. M. vsako do ene polovice zapuščine. Zato je naročilo Ljubljanski banki in Zavodu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da dedinjama izplača vsaki polovico zneskov, ki spadajo v zapuščino, vknjižbo v zemljiško knjigo pa bo opravilo po uradni dolžnosti potem, ko bo sklep o dedovanju pravnomočen.

Proti temu sklepu se je laično pritožila D. M. Navaja, da je materi vseskozi pomagala z delom in denarjem, ob materini zadnji bolezni pa je pustila delo in bila leto dni pri njej. Mamina želja je bila, da se hiša ne deli in je obljubljala, da bo to tudi napisala. Želela je namreč, da bi njen vnuk, ki je živel pri nji, ostal v hiši. Pritožnica dodaja, da je plačevala položnice za vzdrževanje hiše, da je poplačala nekaj dolga, ki ga je imela mati pri sorodnikih, ter krila stroške za pogreb in za nakup spomenika. Za svojo sestro navaja, da je poročena z nemškim državljanom in da materi ni bila v oporo, saj jo je v dvajsetih letih le štirikrat obiskala.

Dedinja Da. M. je odgovorila na pritožbo in ponovno navedla, da zahteva svoj dedni delež.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku po pooblastilu 163. člena Zakona o dedovanju je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilnem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Na naroku dne 27.5.1993 je v prisotnosti pritožnice ugotovilo obseg zapuščine in upoštevalo odbitke.

Pritožnica tedaj ni izločevala premoženja po določilu 32. člena Zakona o dedovanju. Ker ni bilo oporoke in ker sta dedinji izjavili, da sprejemata svoja dedna deleža, je na podlagi 11. člena Zakona o dedovanju proglasilo za dedinji zapustničini hčerki in sicer vsako do ene polovice.

V zvezi s pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica navaja le zapustničine želje, ki pa jih ni zapisala, torej ni napravila oporoke. V zvezi s stroški za pogreb in za spomenik pa je treba ugotoviti, da jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotovitvi vrednosti zapuščine, sicer pa ugotavljanje terjatev in način njihovega poplačila ne spada v zapuščinski postopek. O njih se bosta morali dedinji sporazumeti ali jih uveljavljati v pravdi.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) in Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS št. 15/76 in 23/78) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/94).