Jedro

Izpodbijani sklep je po svoji vsebini delni sklep, ker je prvo sodišče z njim odločilo le o dednih deležih dedinj B. B. in C. C. (E. E. je svoj dedni delež po zapustniku A. A. odstopila B. B.). Prvo sodišče je torej odločilo le o enem izmed vprašanj, o katerem je treba odločiti v zapuščinskem postopku (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD). Izdaja vmesnega ali delnega sklepa je v zapuščinskem postopku sicer možna v določenih specifičnih situacijah (na primer pri določitvi prevzemnika zaščitene kmetije), ki pa v tej zadevi niso podane.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znašata zakonita dedna deleža dedinj po pokojnem A. A. do ¾ zapuščine za B. B. in do ¼ zapuščine za C. C. (I. točka). Glede oporočnega dedovanja po pokojnem D. D. je prvo sodišče ugotovilo, da je oporočna dedinja B. B., C. C. nujna dedinja z nujnim deležem do ¼ zapuščine in da delež pokojnega oporočnega dediča A. A., ki je umrl pred zapustnikom, dedujeta zakoniti dedinji B. B. in C. C., vsaka do ½ (II. točka).

2. Zoper sklep se pritožujeta dedinji E. E. in B. B., ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je sodišče napačno ugotovilo, da glede dednega deleža, ki bi po pokojnem D. D. pripadal pokojnemu oporočnemu dediču A. A., nastopi dedovanje na podlagi zakona ter da si ga delita zakoniti dedinji B. B. in C. C., vsaka do ½. Ker je A. A. umrl pred zapustnikom, bi bilo treba v skladu s 139. členom ZD ugotavljati, kakšen je bil namen oporočitelja. Iz njegove oporoke je mogoče razbrati, da naj dedinja C. C. sploh ne deduje njegovega premoženja. Njegov namen je bil torej, da C. C. po njem ne deduje. Okoliščina, da je D. D. umrl po A. A., preden je podal dedno izjavo, ni pomembna za vprašanje, ali naj se dedni delež po A. A. deduje na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Prvo sodišče je napačno določilo zakonite dedne deleže po A. A. Glede na vse okoliščine bi morala B. B. dedovati 7/8 zapuščine A. A., C. C. pa 1/8 te zapuščine.

3. Dedinja C. C. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je po svoji vsebini delni sklep, ker je prvo sodišče z njim odločilo le o dednih deležih dedinj B. B. in C. C. (E. E. je svoj dedni delež po zapustniku A. A. odstopila B. B.). Prvo sodišče je torej odločilo le o enem izmed vprašanj, o katerem je treba odločiti v zapuščinskem postopku (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD). Izdaja vmesnega ali delnega sklepa je v zapuščinskem postopku sicer možna v določenih specifičnih situacijah (na primer pri določitvi prevzemnika zaščitene kmetije), ki pa v tej zadevi niso podane. V zapuščinskem postopku je treba razčistiti vsa sporna vprašanja in šele zatem je mogoče izdati enoten (celovit) sklep o dedovanju z vsebino, ki jo določa 214. člen ZD. Izdaja izpodbijanega sklepa (zgolj o dednih deležih dedinj) ni mogoča. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in že iz tega razloga razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP).

6. Prvo sodišče bo moralo izdati enoten sklep o dedovanju. Glede dednih deležev dedinj, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ima pritožba v tem pogledu delno prav. Zapustnik D. D. je v oporoki z dne 21. 1. 2009 določil za oporočna dediča B. B. in A. A. (šteje se, da je vsakemu namenil polovico vsega svojega premoženja, ker ni določil drugačnih deležev). B. B. zato deduje po oporoki polovico zapuščine po očetu, glede druge polovice, ki bi po oporoki šla A. A. (če bi preživel očeta), pa nastopi zakonito dedovanje (B. B. in C. C. jo zato dedujeta vsaka polovico oziroma vsaka ¼ od celote). 139. člen ZD v tej zadevi ni aktualen, saj se nanaša na drugačno dejansko situacijo, kot je podana v tem primeru.

7. Za dedovanje po A. A. je nepomembno, ali je D. D. podal dedno izjavo. Premoženje A. A. je po samem zakonu prešlo na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Delež D. D. po A. A. (polovica zapuščine A. A.) se delno deduje po določilih oporoke D. D., zato polovico (¼ od celote) kot oporočna dedinja deduje B. B., preostala polovica (¼ od celote) pa se deduje po pravilih zakonitega dedovanja (v tem delu B. B. in C. C. dedujeta vsaka polovico). Druga polovica (od celote) zapuščine A. A. pripada B. B., kateri je E. E. odstopila svoj dedni delež. B. B. tako deduje po A. A. 7/8, C. C. pa 1/8 njegove zapuščine.

8. Prvo sodišče bo moralo presojati zadevo tudi ob upoštevanju zahteve H. Č. za nujni dedni delež (njegovo dopolnitev) in drugih relevantnih okoliščin zadeve ter ugotoviti, ali je njen nujni delež morda prikrajšan.