Jedro

Če ima redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinske in oblikovne pomanjkljivosti glede obrazložitve dejanskega odpovednega razloga in pravnega pouka o pravicah (kot je to v tožničinem primeru), takšnih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati s sklicevanjem na ustno opozarjanje na pomanjkljivo opravljanje dela v teku opravljanja poskusnega dela in na ustno obrazložitev odpovednega razloga. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu relevantnih določb ZDR-1 toženka sploh ni podala. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 12. 2. 2020, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Razsodilo je, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 21. 2. 2020, pač pa je trajalo do dne 31. 3. 2020, ko je prenehalo zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 22. 2. 2020 do 31. 3. 2020, vključno s prijavo v vsa obvezna zavarovanja in s plačilom mesečnega nadomestila plače v znesku 705,43 EUR bruto, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas po 31. 3. 2020 (točka IV izreka) in v delu, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 13. 1. 2013 za delovno mesto telefonista s skrajšanim 30-urnim delovnikom sklenjena za nedoločen čas (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo v točkah I, II, III izreka in zoper odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanih točkah. Zatrjuje, da tožba ni bila vložena pravočasno, kar ni skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica za prenehanje delovnega razmerja izvedela šele ob obisku zdravnice dne 24. 2. 2020, zato je bila tožba, ki jo je vložila dne 23. 2. 2020, vložena pravočasno, to je znotraj 30-dnevnega roka. Toženka navaja, da tožba ni bila vložena pravočasno, ker iz pečata Delovnega sodišča v Kopru izhaja, da je bila tožba vložena dne 25. 2. 2020. Dne 23. 2. 2020 je tožnica tožbo le napisala, ne pa vložila. Toženka navaja, da sodišče ni bilo pristojno odločati glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (III. točka izreka). Sodna praksa se je izrekla, da sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati (VSRS sodba VIII Ips 226/2017, VDSS sklep Pdp 544/2017). Ne drži, da toženka ni zadostila zahtevam glede vsebine in oblike redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova neuspešno opravljenega poskusnega dela, ker ni obrazložila odpovednega razloga. Toženka je tožnici odpovedne razloge obrazložila. Priča A.A. je izpovedala, da je tožnico v času njenega poskusnega dela večkrat opozorila, da naj zviša število dnevno opravljenih klicev, če želi uspešno opraviti poskusno delo. Tožnica ni dosegala dnevne norme klicev, to je 80-100 klicev na dan, v povprečju jih je opravila veliko manj. A.A. je zato tožnici tudi prisodil nezadostno oceno glede oprave poskusnega dela. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so bili tožnici znani. Ponovno je toženka tožnico s temi razlogi seznanila dne 12. 2. 2020, ko je tožnica podpisala prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnici povrne njene stroške delovnega spora. Toženka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na delni uspeh tožnice v delovnem sporu odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper ugodilni del sodbe predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je za presojo pravočasnosti vložitve tožbe odločilen datum, ko je bila pošiljka priporočeno oddana na pošto. Obvestilo z dne 12. 2. 2020 ne predstavlja odpovedi po delovnih predpisih, zato je zavajajoče toženkino zatrjevanje, da je tožnica lastnoročno podpisala prejem odpovedi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je s toženko dne 8. 1. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 13. 1. 2020 do 31. 3. 2020. Stranki sta se dogovorili tudi za opravo poskusnega dela v trajanju enega meseca. Toženka je tožnici dne 12. 2. 2020 vročila pisanje, naslovljeno z Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, s katerim jo je obvestila, da tožnici dne 21. 2. 2020 preneha delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

7. Po četrtem odstavku 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Oblika in vsebina odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določena v 87. členu ZDR-1. Ta določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, delodajalec pa mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako mora delodajalec ob odpovedi delavca pisno obvestiti o pravnem varstvu in o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve (prvi do tretji odstavek 87. člena ZDR-1). Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). V primeru, če se pošlje vloga po pošti priporočeno, ZPP določa, da se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je vloga naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP).

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je odpovedni razlog (to je nedoseganje dnevne norme opravljenih klicev, 80-100 dnevno) tožnici ustno obrazložila v teku poskusnega dela in ob izdaji Obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 2. 2020. V obvestilu je toženka zgolj navedla, da tožnici zaradi neuspešno opravljenega dela, 21. 2. 2020 preneha delovno razmerje pri toženki. Takšna odpoved ni zakonita. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima ZDR-1 jasne določbe glede vsebine odpovedi (87. člen ZDR-1). Če ima redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinske in oblikovne pomanjkljivosti glede obrazložitve dejanskega odpovednega razloga in pravnega pouka o pravicah (kot je to v tožničinem primeru), takšnih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati s sklicevanjem na ustno opozarjanje na pomanjkljivo opravljanje dela v teku opravljanja poskusnega dela in na ustno obrazložitev odpovednega razloga. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu relevantnih določb ZDR-1 toženka sploh ni podala. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (8. točka izpodbijane sodbe).

9. Pritožbeni očitek, da je tožnica tožbo vložila po preteku zakonsko določenega 30‑dnevnega roka ni utemeljen. Tožnica je navajala in tudi izpovedala, da je za odpoved delovnega razmerja izvedela dne 24. 2. 2020 pri obisku zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šele od tega dne šteti, da je izvedela za kršitev svojih pravic iz delovnega razmerja. Obvestila tožnici o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 2. 2020 namreč ni mogoče šteti za odpoved delovnega razmerja v smislu kogentne določbe 87. člena ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila dne 23. 3. 2020, kar je znotraj zakonsko predpisanega 30‑dnevnega roka (12. točka izpodbijane sodbe). Nadalje iz vhodnega pečata sodišča prve stopnje očitno izhaja, da je bila tožba prejeta na sodišču dne 25. 3. 2020, vendar da je bila poslana s priporočenim pismom dne 23. 3. 2020. Priporočena pošiljka je izkazana. Datum oddaje priporočene poštne pošiljke je znotraj 30-dnevnega roka, zato je bila tožba sodišču prve stopnje pravočasno vročena (drugi odstavek 112. člena ZPP).

10. Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči zaradi nepristojnosti, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sicer res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah ZDR-1 pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

11. Toženka tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po specialni določbi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS‑1). Tožnica v obravnavanem sporu ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (to je v delu, ko je zahtevala poziv nazaj na delo in transformacijo delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka povrniti tožničine potrebne pravdne stroške prvostopenjskega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka; tožničin odgovor na pritožbo k razjasnitvi pritožbenih razlogov ni odločilno prispeval, zato tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).