Jedro

Delodajalec lahko delavcu ponudi zaposlitev v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR le v svojem imenu in ne tudi v imenu druge pravne osebe. V tej smeri bi bil možen tudi drugačen dogovor med toženo stranko in njeno pogodbeno partnerico, vendar očitno takega dogovora ni bilo, tožena stranka sama pa (kot izhaja iz odpovedi z dne 2.10.2003), ki je sicer preverila stanje, ni imela možnosti, da bi s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, kot to predvideva citirana zakonska določba. Tožena stranka je torej v skladu z zakonsko zahtevo preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi ali drugimi pogoji in s tem zadostila zahtevi, ki povečuje možnosti delavke, da bi kljub spremenjenim poslovnim razlogom zadržala zaposlitev pri svojem delodajalcu. Zato nima prav tožnica, ko navaja, da bi ji morala tožena stranka ponuditi podpis pogodbe o zaposlitvi pri drugi pravni osebi (svoji pogodbeni partnerici).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da je redna odpoved pogodbe zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2.10.2003 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji za nazaj vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bila tožena stranka prekludirana s podajo odpovedi, ker gre za prekluziven rok. Mnenja je, da je z reorganizacijo dela tožene stranke in J.V.G.P. M. d.d. nastal enoten prostor za zaposlovanje in ohranitev zaposlitev delavcev, zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, saj je sicer druga pravna oseba namesto tožnice zaposlila osebo, ki pri njej ali pri toženi stranki ni bila zaposlena. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca po spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaposlena je bila na delovnem mestu knjigovodje materiala in osnovnih sredstev). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana zaradi sklenitve pogodbe o medsebojnem opravljanju storitev, ki jo je tožena stranka zaradi smotrnejše in racionalnejše organizacije sklenila z družbo J.V.G.P. M.. Delo tožnice je bilo (dejanska ugotovitev) porazdeljeno med štiri druge delavke, pri čemer sta bili dve delavki tožene stranke dve pa delavki njene pogodbene partnerice.

Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana zato, ker je postalo delo tožnice zaradi reorganizacije nepotrebno, kar vsekakor je resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka je upoštevala določbe 83. člena ZDR in o nameri pisno obvestila tožnico, ker je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo tožnici, da delodajalec lahko delavcu ponudi zaposlitev v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR le v svojem imenu in ne tudi v imenu druge pravne osebe. Res je, da bi bil v tej smeri možen tudi drugačen dogovor med toženo stranko in njeno pogodbeno partnerico, vendar očitno takega dogovora ni bilo, tožena stranka sama pa (kot izhaja iz odpovedi z dne 2.10.2003), ki je sicer preverila stanje, ni imela možnosti, da bi s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, kot to predvideva citirana zakonska določba. Tožena stranka je torej v skladu z zakonsko zahtevo preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi ali drugimi pogoji in s tem zadostila zahtevi, ki povečuje možnosti delavke, da bi kljub spremenjenim poslovnim razlogom zadržala zaposlitev pri svojem delodajalcu. Zato nima prav tožnica, ko navaja, da bi ji morala tožena stranka ponuditi podpis pogodbe o zaposlitvi pri drugi pravni osebi (svoji pogodbeni partnerici).

Rok iz petega odstavka 88. člena ZDR ni zastaralni rok ampak je prekluzivni rok (zakaj so roki za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. in 110. členu ZDR prekluzivni roki je Vrhovno sodišče podrobno obrazložilo v sodbi in sklepu VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006), na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Glede tega pravnega vprašanja sodišče prve stopnje nima prav, sodišče druge stopnje pa se o njem ne izjasni, čeprav pravilno ugotovi, da rok ni bil prekoračen. Rok za odpoved teče, kot določa peti odstavek 88. člena ZDR, od seznanitve z razlogi za redno odpoved, s temi pa je tožena stranka bila seznanjena glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, 25.9.2003. Zato je bila odpoved dana znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.