Up-312/00

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 308/99 z dne 6. 6. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 58/98 z dne 17. 9. 1999 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1315/97 z dne 5. 3.1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnik navaja, da so mu sodišča s svojimi akti kršila pravico do socialne varnosti po 50. členu Ustave in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper sodbo in sklep Višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo in sklep prvostopnega sodišča, po katerih se zavrne zahtevek za dovolitev obnove postopka pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in zavrže zahtevek za priznanje pravice do tožbe na odločbo istega Zavoda. Sodišča so ugotovila, da pritožnik ni predložil novih dokazov v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p. b. - v nadaljevanju ZUP86) Pritožnik meni, da so sodišča napačno ugotovila dejansko stanje. Prvostopno sodišče bi po pritožnikovem mnenju vloženi zahtevek za dovolitev obnove postopka glede na njegovo vsebino lahko obravnavalo kot tožbo za priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Meni tudi, da bi o zahtevi za obnovo postopka moralo odločati Upravno sodišče, ker je šlo za obnovo postopka, končanega po ZUP86.

2.Pritožnik izpodbija akte, ki so bili izdani v obnovitvenem postopku. Ustavno sodišče zato pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic lahko presoja navedbe pritožnika le v okviru odločanja o zahtevi za obnovo postopka. Navedb o kršitvah pravic v postopku, ki je bil pravnomočno končan pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, zato v postopku na podlagi te ustavne pritožbe ni mogoče upoštevati.

3.Ko pritožnik oporeka sodiščem, da so nepravilno ugotovila, da bi predložene dokaze lahko uporabil že v prvem postopku, oporeka zgolj njihovi materialnopravni presoji oziroma uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče pa se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč.

Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Pritožnik sicer navaja, da mu je bila kršena pravica do socialne varnosti, ker mu ni bilo priznano nadomestilo plače v času zdravljenja, vendar kot že navedeno, pri obravnavanju te ustavne pritožbe vprašanje nadomestila in zatrjevane kršitve pravice do socialne varnosti ne more biti presojano, ker ne gre za vprašanje iz obnovitvenega postopka.

Glede kakšnega izmed stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, pa pritožnik tudi ne izkaže, da bi nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zgolj zatrjevana nezakonitost sodne odločbe očitka o kršitvi Ustave ne utemeljuje. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na ugotovitvah, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm, mogoče.

4.S 25. členom Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožniku je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena in jo je izkoristil. Več od navedenega pravica iz 25. člena Ustave ne zagotavlja. Pritožnikovo navajanje, da bi sodišče njegov tožbeni zahtevek moglo ali celo moralo obravnavati drugače, kot se je glasil, ne utemeljuje kršitve navedene človekove pravice.

5.Zatrjevani položaj bi bilo mogoče presojati z vidika 23. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva. V obravnavanem primeru je bilo pritožniku zagotovljeno tudi sodno varstvo, seveda ob pravočasni postavitvi ustreznega zahtevka in izpolnitvi drugih procesnih predpostavk. Več od tega 23. člen Ustave ne zagotavlja, zakaj je bilo v zadevi pristojno odločati Delovno in socialno sodišče pa je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan