Jedro

Pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti izpovedi strank ima namreč velik pomen načelo neposrednosti, ki terja, da sodišče s svojimi čutili zaznava dogajanje na glavni obravnavi, med drugim tudi vsebino dokaznih sredstev.

Odgovornost za razvezo pogodbe je ključna za vprašanje pravice do povračila škode druge pogodbene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 159922/2009 z dne 5. 11. 2009, ostane v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka (1. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.246,60 EUR, v primeru zamude s plačilom, pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dela, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, dejansko naročila. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita, da iz izpodbijane sodbe ni razviden razlog za zaključek, da je tožena stranka tista, ki je na sporni objekt pripeljala tožečo stranko. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč zaslišan izpovedal: „Vseeno pa sem začel iskati podizvajalce. Šli smo si ogledati prostor...“. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka na spornem sestanku prisotna zato, ker je tožena stranka iskala izvajalce del. Slednje izhaja tudi iz trditev obeh strank, da je tožena stranka prišla v stik s tožečo stranko preko T. Z.. Le-ta je toženi stranki povedal, da pozna nekoga, ki bi lahko izvedel notranjo ureditev spornih prostorov, tožeči stranki pa, da tožena stranka išče izvajalce za navedene delo. Prisotnost tožeče stranke na spornem sestanku je bila torej posledica dejstva, da je tožena stranka iskala izvajalce za delo na objektu v M. H.. Tožena stranka je nadalje tožeči stranki dejala, da naj dela opravi kot bi delala zase. Na izrecno vprašanje zakonitemu zastopniku tožene stranke, kaj je s tem mislil, pa je izpovedal, da je to rekel „ker sta bila (Šp. in Š.) zagnana, jaz sem takrat mislil, da bom dobil to (najemno) pogodbo“ (list. št. 66). Vse to, skupaj s trditvami zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bil večkrat v času izvajanja del na objektu; da se lastnik objekta J. K. v dogovor o tem, katera dela je potrebno izvesti, ni nič vmešaval; in da bi plačal, če bi z lastnikom objekta sklenil najemno pogodbo, vodi v logični zaključek, da je izvedbo spornega posla naročila tožena stranka. V kolikor pa je tožena stranka plačilo izvedenih del pogojevala s sklenitvijo najemne pogodbe, pa neizpolnitev takega pogoja ne more pomeniti, da naročnik svojega dela obveznosti sploh ni dolžan izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled, temveč ga je dolžan plačati najkasneje takrat, ko je jasno, da do izpolnitve pogoja ne bo prišlo.

6. V nasprotju s pritožbo, ki poskuša z izpostavljanjem posameznih trditev zakonitega zastopnika tožene stranke omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta izpovedbi tožeče stranke in zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno ovrednoteni in zaključki razumni. Pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti izpovedi strank ima namreč velik pomen načelo neposrednosti, ki terja, da sodišče s svojimi čutili zaznava dogajanje na glavni obravnavi, med drugim tudi vsebino dokaznih sredstev. Sodišče prve stopnje je tisto, ki si je ustvarilo prepričanje glede stanja na glavni obravnavi, torej tudi o izjavah strank ter posledično najbolj zanesljivo sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Pri presoji verodostojnosti izpovedi tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo, da v enem delu njena izpovedba ni skladna s trditvami v spisu, vendar jo je kljub temu ocenilo kot verodostojno. Opravilo je celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in pojasnilo, zakaj sledi izpovedbi tožeče stranke, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izjav obeh strank sicer pravilno zaključilo, da je dela (montažo klime in druga adaptacijska dela) tožena stranka dejansko naročila. Kljub temu, pa je iz razlogov navedenih v nadaljevanju, dejansko stanje za odločitev o tožbenem zahtevku nepopolno ugotovljeno.

8. V zvezi z montažo klimatski naprav je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2011 navajala, da je toženi stranki osebno izročila ponudbo, ki jo je le-ta ustno sprejela. Kasneje je tožena stranka predlagala spremembo in sicer, da se namesto v ponudbi navedene klime „montirata“ dve kasetni klimi A., kar je tožeča stranka tudi storila. Ker tožena stranka izvedenih del v zvezi z montažo klim ni hotela plačati, je tožeča stranka klimatske naprave odstranila in odnesla. Iz trditev tožeče stranke v zvezi z vtoževanim računom št. 060/2009 z dne 6. 10. 2009 (A2) izhaja, da tožeča stranka v postopku vtožuje tudi plačilo stroškov zaradi demontaže klim, in sicer zaradi „odpovedi naročnika S. S.“. Za odločitev o tožbenem zahtevku v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo dela v zvezi z montažo in stroške v zvezi z demontažo klimatskih naprav, bo moralo zato sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva razčistiti, ali tožeča stranka vtožuje plačilo del v zvezi z montažo klim po pogodbi ali škodo, ki ji je nastala zaradi razveze pogodbe. V kolikor je bila pogodba razvezana, bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati po krivdi katere stranke je bila razvezana. Odgovornost za razvezo pogodbe je namreč ključna za vprašanje pravice do povračila škode druge pogodbene stranke (prvi odstavek 111. člena OZ).

9. V zvezi z drugimi izvedenimi deli je tožeča stranka navajala, da ji je tožena stranka ustno predlagala, da naj prevzame vsa dela v zvezi z adaptacijo na spornem objektu, in sicer: sanacijo sten, stropov, tlakov, sanitarij in prezračevanja kurilnice in sanitarij, s čimer je bila po navedbi tožeče stranke med strankama sklenjena pogodba o naročilu. Naročena dela je tožeča stranka v sodelovanju z drugimi izvajalci nato dejansko izvedla, čemur tožena stranka ni oporekala, in jim za izvedena dela tudi plačala. Zato v obravnavanem postopku z vtoževanim računom od tožene stranke zahteva tudi povrnitev teh stroškov. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s plačilom zunanjih izvajalcev oziroma kooperantov ni posebej ukvarjalo. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo presojati, kakšna pogodba je bila glede izvedbe adaptacijskih del sklenjena med pravdnima strankama in ali je tožeča stranka uspela izkazati kakšne stroške in v kakšni višini je imela zaradi izvedenih adaptacijskih del. 10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 164. člena ZPP)