Jedro

Za prej obstoječi zgrajeni leseni objekt je bila izdana odločba o dovolitvi priglašenih del, vendar gre že zaradi spremenjene namembnosti in spremenjenih tlorisnih dimenzij za bistveno drugačen objekt od dovoljenega. Glede na to prejšnji leseni objekt ne pomeni več objekta, za katerega je bila izdana odločba o priglasitvi del, temveč je šlo za gradnjo povsem drugega, novega objekta, kot je bil dovoljen, zato že o legalnosti prvotnega objekta ni mogoče govoriti, saj za tak objekt gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

V primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu je inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v obnovljenem postopku z odločbo št. P356-02-01-678/2004-143 z dne 12. 3. 2018 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba) razveljavil odločbo št. 356-02-01-678/2004 z dne 17. 6. 2004 (1. točka izreka), odločil da morata tožnika na svoje stroške do 1. 10. 2018 na zemljišču parc. št. 677/5, k.o. ... odstraniti zidano – lesen objekt, maksimalnih tlorisnih dimenzij cca 14 m x 9,4 m, ki po višini obsega klet, pritličje in mansardo, z več kapno streho, in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), ter da morata takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo navedenega objekta (3. točka izreka), sicer se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah na stroške zavezancev ali s prisilitvijo (5. točka izreka). Izrekel je tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločil, da morata tožnika takoj po izpolnitvi navedene obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (6. točka izreka), ugotovil, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (7. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (8. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri inšpekcijskem pregledu dne 10. 5. 2004 ugotovil, da je na zemljišču, parc. št. 677/5, k.o. ..., v gradnji zidani objekt, maksimalne tlorisne dimenzije 14 m x 9,4 m, ki po višini obsega vkopano zidano klet, zidano pritličje in zidano mansardo s kolenčnim zidom višine cca 0,5 m, z razgibano več kapno streho, ki je priključen na električno in vodovodno omrežje, brez končne fasade, z izdelano grobo elektro instalacijo in centralno kurjavo v notranjosti, z grobimi tlaki v pritličju nad kletjo, z leseno mednadstropno konstrukcijo nad pritličjem ter z montažnimi stenami ali stropom iz gips plošč v izdelavi. Iz izgleda objekta je razvidno, da so k prej obstoječemu lesenemu objektu, tlorisnih dimenzij cca 5,3 m x 3,6 m, dozidani zidani prizidki na SV, JV in JZ strani, ki so podrobneje opisani, s čimer je povečan tloris objekta na dimenzije cca 14 m x 9,4 m. Objekt je še v izgradnji, vendar že v uporabi in je namenjen bivanju.

Tožnik A.A. je bil na zaslišanju seznanjen z vsebino zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 5. 2004. Izjavil je, da se strinja z njegovo vsebino in ugotovitvami. Obravnavani objekt je pričel graditi februarja 2001, po nakupu zemljišča, na katerem je že stal leseni objekt. Izvedel je razširitev objekta, kot izhaja iz zapisnika. Objekt uporablja za občasno bivanje. Za gradnjo objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. Z lastniki sosednjih parcel je podal vlogo za spremembo zemljišča v stavbno, kar bo podlaga za legalizacijo objekta.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da bi moral investitor za gradnjo obravnavanega objekta pred pričetkom del pridobiti gradbeno dovoljenje, vendar ga ni (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), zato gre za nelegalno gradnjo po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Za prej obstoječi leseni objekt je prejšnji lastnik B.B. pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 351-02-565/97-15 z dne 29. 9. 1997, vendar za gradnjo lesenega čebelnjaka, tlorisne velikosti 3 m x 5 m, višine 2,5 m, pokritega z dvokapnico. Objekt pa po izjavi tožnika A.A. ni v uporabi kot čebelnjak, prav tako pa je nad prej obstoječim lesenim objektom izvedena mansarda, s tem pa so presežena dovoljena dela iz navedene odločbe. Zaradi spremenjene namembnosti in izvedene mansarde bi moral investitor tudi za prej obstoječi leseni objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, zato je tudi prej obstoječi leseni objekt nelegalna gradnja.

Tožnica C.C. je kot soinvestitorica spornega objekta navedla, da je prvotni leseni objekt postavil prejšnji lastnik B.B. z dovoljenjem pristojnega državnega organa in je zato vsaj v okvirih, ki jih je določala odločba z dne 29. 9. 1997, legalen. Mansardo nad lesenim objektom je izdelal že prvotni lastnik. Za odstranitev celotnega objekta ni podlage. Res se sporni objekt po dozidavi ne uporablja več kot čebelnjak, vendar to nima vpliva na veljavnost odločbe z dne 29. 9. 1997. Naknadno je tožnik A.A. v postopku še navedel, da je leseno mansardo nad prvotnim objektom leta 1997 izdelal prejšnji lastnik. Ne strinja se, da gre v celoti za nelegalno gradnjo, saj je prejšnji lastnik za prvotni leseni objekt pridobil odločbo, zato je prvotni objekt legalen in ga bi bilo mogoče z odstranitvijo prizidka ohraniti brez bistvenih posegov v konstrukcijo objekta in njegovo stabilnost ter vzpostaviti prejšnje stanje.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da prej obstoječega lesenega objekta po dozidavi ni mogoče obravnavati kot samostojne stavbe, saj je konstrukcijsko povezan z ostalim delom objekta, ob tem je bil tudi nadzidan. Po dozidavi in nadzidavi se leseni objekt ne uporablja in ni namenjen čebelarstvu, kar potrjujeta tožnika, ampak je celoten objekt zgrajen vsaj z namenom občasnega bivanja. S spremembo namembnosti objekta in njegovo dozidavo je investitor presegel dovoljena dela iz odločbe o dovolitvi priglašenih del, zato bi moral pred pričetkom gradnje objekta za bivanje pridobiti gradbeno dovoljenje za ostanek prej obstoječega lesenega objekta, kakor tudi za nove prizidane dele objekta.

Odločba z dne 5. 4. 2002 o odobritvi nakupa zemljišča ne dokazuje legalnosti gradnje, saj ne gre za gradbeno dovoljenje. Gradbeni inšpektor pred nakupom objekta marca 2002 ni preverjal njegove legalnosti, zato za vpis nelegalnosti gradnje v zemljiško knjigo ni imel pravne podlage. Na ugotovitev, da je obravnavani objekt nelegalen, lastništvo objekta in podatek o vlagateljih denarnih sredstev ter izvajalcih gradnje ne vplivata. Že v prejšnjem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je celoten objekt nelegalna gradnja. Tudi če bi bilo možno prej obstoječi leseni del objekta obravnavati kot konstrukcijsko samostojen objekt, bi bilo treba zaradi spremenjene namembnosti iz čebelnjaka v objekt za začasno bivanje pridobiti gradbeno dovoljenje. Zato ni podlage za odreditev vzpostavitve stanja v skladu s pogoji iz odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 29. 9. 1997. Za odločitev je po mnenju organa bistveno, da gre za objekt, za katerega je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje tako po določbah Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v letih 2001 in 2002, kot tudi po ZGO-1, kar pa ni bilo pridobljeno. Obstoja gradbenega dovoljenja tožnika niti ne zatrjujeta. Ker gre zato za nelegalno gradnjo, je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena ZGO-1 izrekel ukrepe in prepovedi skladno s 158. členom ZGO-1. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. 061-02-286/2005-MOP-67 z dne 11. 10. 2018 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) odpravilo 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestilo z novo, tako da je odločbo št. 356-02-01-678/2004 z dne 17. 6. 2004 odpravilo (1. točka izreka), v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe pa je odpravilo besedilo „ali s prisilitvijo“ (2. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo (3. točka izreka) in odločilo, da stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je zaradi dejstva, ker odločba z dne 17. 6. 2004 še ni bila izvršena, ter zaradi nastalih pravnih posledic in izvedbe izvršilnega postopka, v tem primeru pravilno, da se to odločbo odpravi, ne pa razveljavi, zato je bilo treba 1. točko izreka prvostopenjske odločbe nadomestiti z novo. Prav tako tudi izvršba s prisilitvijo v času izdaje prvotne odločbe ni bila zakonsko predvidena, zato je v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe v tem delu odpravil besedilo „ali s prisilitvijo“. V ostalem je pritožba neutemeljena. V primeru obravnavanega objekta so pogoji iz odločbe o priglasitvi del preseženi, zato ni mogoče šteti, da je bil prej obstoječi leseni objekt legalen. Že sama izvedba tlorisno večjega objekta in izvedba mansarde s strani prejšnjega lastnika pomeni, da objekt ni bil grajen po odločbi o priglasitvi del z dne 29. 9. 1997, saj je slednja dovoljevala postavitev točno določenega objekta in ne kateregakoli. Samo za objekt, ki bi v celoti ustrezal pogojem iz odločbe, bi bilo mogoče šteti, da je legalen. Za prvotni leseni objekt in novejše zidane dele objekta pa upravna odločba ni bila nikoli izdana, čeprav bi morala biti, zato je celoten objekt nelegalna gradnja. Glede na to prvostopenjskemu organu ni bilo treba ugotavljati, ali je možna uskladitev objekta s pogoji iz odločbe o priglasitvi del. Zaradi ugotovljene nelegalnosti celotnega objekta tudi ni zakonske možnosti za odreditev odstranitve le tistih delov objekta, ki sta jih zgradila tožnika. Sprememba lastništva ne ovira odprave nezakonitega stanja, ki je vezano na obstoj objekta in se kaže v njegovi nedovoljenosti. Novo lastništvo ne vpliva na vodenje inšpekcijskega postopka in ne onemogoča izreka inšpekcijskega ukrepa. Objekt je nelegalen že od začetka, ne šele z izdajo inšpekcijske odločbe, pri čemer pravni promet z nelegalnim objektom do izdaje inšpekcijske odločbe ni prepovedan. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da se lahko obveznosti v zvezi z nelegalno gradnjo na pravnega naslednika prenesejo le v primeru, ko je inšpekcijska odločba že izdana oziroma ko so inšpekcijski ukrepi že izrečeni. Izrek prvostopenjske odločbe je tudi jasen in določen, saj dikcija „vzpostavitev prejšnjega stanja“ pomeni vzpostavitev zadnjega legalnega stanja, tj. stanja objekta oziroma zemljišča, kakršno je bilo pred izvedbo nedovoljenih del. Obravnavani objekt ni samostojna pravna celota, ampak je v pravnem smislu del parcele, zato so prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki se nanašajo tudi na parcelo, utemeljene. Določen rok pa se nanaša izključno na izpolnitev obveznosti iz prvostopenjske odločbe, tj. na odstranitev objekta, zato se njegova dolžina določi glede na časovni okvir, ki je potreben za odstranitev objekta, druge okoliščine, tudi možnost legalizacije objekta, pa na dolžino tega roka ne vplivajo. Da objekta v postavljenem roku ni možno odstraniti, tožnika ne zatrjujeta. Morebitno podaljšanje roka lahko dosežeta v postopku izvršbe z utemeljenim predlogom za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1. 3. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da sta vložila eno oziroma skupno pritožbo, vendar je drugostopenjski organ obravnaval samo pritožbo tožnice, ker je v uvodu svoje odločbe kot pritožnico navedel samo njo. Zato jima ni znano, ali je odločil tudi o tožnikovi pritožbi, niti ni jasno, ali razlogi v drugostopenjski odločbi veljajo samo za tožnico ali za oba. Nejasna je tudi 3. točka izreka drugostopenjske odločbe, ki določa, da se pritožba v ostalem zavrne, saj ni jasno, ali je drugostopenjski organ zavrnil samo pritožbo tožnice ali hkrati tudi tožnikovo pritožbo. Drugostopenjska odločba je nerazumljiva in protislovna, zato je ni mogoče preizkusiti. Zaradi tega sta izvotljeni tožnikovi ustavni pravici do pritožbe in sodnega varstva.

Glede prvostopenjske odločbe tožnika navajata, da je v delu 2. točke izreka, v katerem jima je naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, izrek nedoločen in pravno neizvršljiv, kar predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni razvidno, kakšno prejšnje stanje je treba vzpostaviti. V 4. točki izreka prvostopenjske odločbe je določena prepoved vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi glede objekta in zemljišča, čeprav je ta prepoved po 2. točki prvega odstavka 158. člena ZGO-1 predpisana samo v zvezi z gradnjo, objektom ali delom objekta. Za prepoved glede zemljišča ni zakonske podlage. Brez obrazložitve prvostopenjski organ prepoveduje tudi promet s spornim objektom in zemljiščem, čeprav je ta prepoved v 4. točki prvega odstavka 158. člena ZGO-1 predpisana alternativno.

Tožnika tudi navajata, da je neresnična ugotovitev, da naj bi bil prejšnji leseni objekt ob dozidavi tudi nadzidan. Nedorečeno je tudi, da bi moral investitor že za prej obstoječi leseni objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, saj ni navedeno, na katerega investitorja se to nanaša. Ko sta v letu 2002 kupila predmetno zemljišče, je na njem že stal prejšnji leseni objekt, ki je bi že takrat namenjen občasnemu bivanju. Po posegu, ki sta ga izvršila, je prvotni objekt ohranil svojo samostojnost in identiteto, saj je bil prejšnji objekt le obzidan in delno dozidan. V odločbi tudi ni pojasnjeno, kdo je prvotnemu objektu spremenil namembnost. Inšpektor bi moral ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu je morebiti prejšnji lastnik gradil v nasprotju z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Posledic ravnanja prejšnjega lastnika nista dolžna trpeti. Investitor prejšnjega objekta je znan, zato ni podlage, da se njima nalaga tudi odstranitev prejšnjega objekta, saj njegove gradnje nista ne naročila ne izvajala. V času nakupa parcele ni bilo nobene zaznambe v zemljiški knjigi, da gre za črno gradnjo, zato nista privolila v pravne posledice domnevno nelegalne gradnje prejšnjega objekta in jih nista prevzela. Inšpekcijski ukrep in prepovedi se nanašajo na nepremičnino in ne na lastnika, zato morajo biti zaznamovani v zemljiški knjigi, da učinkujejo. Inšpekcijski ukrepi se sicer lahko prenesejo na pravne naslednike, vendar le, če so bili zavezancu, preden je nepremičnino odsvojil ali umrl, že izrečeni. Odgovornost za drugega je izjema, ki mora biti posebej predpisana, ZGO-1 pa tega v zvezi z nelegalno gradnjo ne vsebuje. Prav tako lahko inšpektor po 152. členu ZGO-1 odredi odstranitev že zgrajenega objekta ali samo njegovega dela, v tem primeru pa niti ni ugotovil, da se spornega objekta ne da uskladiti z odločbo z dne 29. 9. 1997. Sporna dozidava ni posegla v konstrukcijske elemente prvotnega lesenega objekta. Sporni objekt pomeni le neznaten poseg v prostor, saj je nemoteč, brez vplivov, nikogar ne ogroža, ne leži na zavarovanem območju, boniteta zemljišča pa ne dosega 40 točk. V postopku tudi ni bilo upoštevano, da imata možnost sporni objekt legalizirati. Odrejena odstranitev celotnega objekta je pretirana, nesmotrna in nesorazmerna. Znano je, da postopki legalizacije trajajo tudi več kot leto dni, kar pa ju postavlja v neenak položaj z ostalimi lastniki, ki bodo postopek legalizacije vsaj poskusili izpeljati v predvidenem času. S tem jima toženka dejansko jemlje pravico do legalizacije in krši 14., 22. in 33. člen Ustave RS. Predlagata, naj sodišče izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek oziroma podredno, naj odpravi prvostopenjsko odločbo in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je poslala dokumente upravnega spisa zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca na zemljišču parc. št. 677/5, k.o. ..., odstraniti zidano-lesen objekt, maksimalnih tlorisnih dimenzij cca 14 m x 9,4 m, ki po višini obsega klet, pritličje in mansardo, z več kapno streho, ter vzpostaviti prejšnje stanje. Odločitev temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

7. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je drugostopenjski organ v uvodu svoje odločbe kot pritožnico navedel samo tožnico C.C. in ne tudi tožnika A.A., sodišče ugotavlja, da ne gre za tako kršitev določb postopka, ki bi lahko v tem primeru vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnika sta namreč oba skupaj vložila eno (skupno) pritožbo, o kateri je drugostopenjski organ v celoti odločil, kar pomeni, da je jasno, da je z drugostopenjsko odločbo odločil o pritožbi obeh tožnikov, saj sta skupaj vložila eno pritožbo in je drugostopenjski organ odločil o vseh relevantnih navedbah iz pritožbe, torej o navedbah obeh pritožnikov. To pomeni, da tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj je bilo z drugostopenjsko odločbo odločeno tudi o njegovih pritožbenih ugovorih iz skupne pritožbe, ki jo je vložil skupaj s tožnico, in ki so torej, glede na to, da sta vložila eno (skupno) pritožbo, že po logiki stvari enaki tožničinim ugovorom oziroma gre za skupne pritožbene navedbe obeh tožnikov (pritožnikov). Prav tako tožniku tudi ni kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj mu je v tem upravnem sporu, enako kot tožnici, zagotovljena vsebinska obravnava predmetne tožbe. Iz enakega razloga pa je jasna tudi 3. točka izreka drugostopenjske odločbe o tem, da se pritožba v ostalem zavrne, saj je povsem logično in razumljivo, da je bilo pritožbi deloma ugodeno, kolikor izhaja iz 1. in 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, v ostalem, kar s 1. in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe ni zajeto, pa je bila pritožba kot neutemeljena zavrnjena. Zakaj naj bi bil v tem delu izrek odločbe nejasen, tožnika v tožbi konkretizirano niti ne pojasnita.

8. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijana prvostopenjska odločba v delu 2. točke izreka, v katerem je tožnikoma naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, nedoločen in pravno neizvršljiv, kar naj bi predstavljajo ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ta ničnostni razlog je namreč podan, če odločbe ni mogoče izvršiti v pravnem ali dejanskem pogledu, tj. kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu, za kar v tem primeru ne gre, saj ima naložena obveznost podlago v 152. členu ZGO-1, ali pa, kadar izreka objektivno gledano ni mogoče izvršiti. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre, saj je po naravi stvari jasno, da pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred nelegalnim posegom, to pa je v obravnavnem primeru stanje brez objekta.

9. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da gre pri obravnavanem objektu v celoti za nelegalen objekt. Za prej obstoječi zgrajeni leseni objekt je bila sicer izdana odločba o dovolitvi priglašenih del št. 351-02-565/97-15 z dne 29. 9. 1997, vendar gre že zaradi spremenjene namembnosti in spremenjenih tlorisnih dimenzij za bistveno drugačen objekt od dovoljenega, ker je bila navedena odločba o dovolitvi priglašenih del izdana za gradnjo lesenega čebelnjaka, tlorisnih dimenzij 3 m x 5m, višine 2,5 m, pokritega z dvokapnico, medtem ko je prej obstoječi leseni objekt tlorisnih dimenzij cca 5,3 m x 3,6 m, z izvedeno mansardo in spremenjeno namembnostjo za bivanje. Zato ne drži tožbena navedba, da prvostopenjski organ naj ne bi ugotovil, ali in v kakšnem obsegu je prejšnji lastnik gradil v nasprotju z navedeno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožnika ugotovljenim spremembam tlorisnih dimenzij in spremembi namembnosti niti ne oporekata, temveč sta tudi sama v tožbi izrecno navedla, da je prejšnji lastnik na prejšnjem lesenem objektu izdelal mansardo in da je bil objekt že prej namenjen občasnemu bivanju. Glede na to pa tudi po presoji sodišča prejšnji leseni objekt ne pomeni več objekta, za katerega je bila izdana odločba o priglasitvi del, temveč je šlo za gradnjo povsem drugega, novega objekta, kot je bil dovoljen, zato že o legalnosti prvotnega objekta ni mogoče govoriti (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), saj za tak objekt gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Zato niti ni pomembna ugotovitev, ali je mogoče prvotni leseni objekt uskladiti z navedeno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Da bi šlo za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, ali da bi tožnika z gradbenim dovoljenjem za tak objekt razpolagala, pa niti ne zatrjujeta.

10. Sodišče se tudi strinja, da gre v obravnavani zadevi za en sam, konstrukcijsko povezan objekt. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi v zadostni meri pojasnil, da prej obstoječega lesenega objekta po dozidavi ni mogoče obravnavati kot samostojne stavbe, ker je konstrukcijsko povezan z ostalim delom objekta. To je zelo jasno razvidno tudi iz fotografij objekta, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve. Navedenega tožnika v tožbi argumentirano in konkretizirano niti ne izpodbijata, temveč le na splošno in pavšalno navajata, da ima prvotni objekt svojo samostojnost in identiteto ter da sporna dozidava naj ne bi posegla v konstrukcijske elemente prvotnega lesenega objekta. Tako gre tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi zaradi enotnih konstrukcijskih elementov za en sam objekt. Da naj bi za tak objekt tožnika razpolagala z gradbenim dovoljenjem, ali da naj bi šlo za tak objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, pa ne zatrjujeta. Kot prej obrazloženo pa je ne glede na to že prvotni leseni objekt nelegalen, kar pomeni, da obravnavani objekt kot celota predstavlja nelegalno gradnjo in da je prvostopenjski organ utemeljeno izrekel ukrepe po 152. členu ZGO-1. 11. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi moral prvostopenjski organ zahtevati odstranitev prvotnega objekta od prejšnjega lastnika. S prenosom lastninske pravice na nepremičnini namreč na novega lastnika preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in tako nanj preidejo tudi vsa bremena glede gradnje. Zato je v primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta, torej v tem primeru tožnika.1 Glede na to so nerelevantne tudi tožbene navedbe o tem, da v času njunega nakupa na obravnavani parceli ni bilo zaznambe v zemljiški knjigi, da gre za črno gradnjo. Prav tako se v tem primeru inšpekcijski ukrepi niso „prenesli“ iz prejšnjega lastnika na tožnika, ampak so bili z izpodbijano odločbo naloženi neposredno tožnikoma. Zato ni relevantno, da bi morali biti inšpekcijski ukrepi že izrečeni zavezancu, preden je nepremičnino odsvojil. 12. Sodišče se tudi strinja z razlogi drugostopenjskega organa, da se izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1 nanašajo tako na objekt, kot na zemljišče, saj velja pravilo, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Objekt na zemljišču tako deli enako pravno usodo kot zemljišče, na katerem stoji. Nepomembno za odločitev v tej zadevi je tudi, ali gre morebiti za neznaten poseg v prostor, saj je za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1 bistveno (le) to, da gre za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno. Glede na to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve tudi ne vpliva možnost legalizacije spornega objekta in sam postopek legalizacije, zato so očitki o kršitvi ustavnih pravic neutemeljeni. Morebitna legalizacija spornega objekta lahko vpliva na izvršbo inšpekcijske odločbe oziroma na ustavitev inšpekcijskega postopka, ne more pa vplivati na drugačno odločitev glede zakonitosti inšpekcijske odločbe v času njene izdaje.

13. Glede na obrazloženo je sodišče vse tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker stranke niti niso predlagale izvedbe dokazov, tožnika pa s svojimi splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami tudi nista uspela vzbuditi objektivnega in konkretnega dvoma glede rezultata izvedenega dokaznega postopka, niti nista v tožbi za svoje navedbe ponudila kakršnegakoli dokaznega predloga (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi drugim odstavkom 52. člena istega zakona). Kolikor sta se sklicevala na podatke in listine upravnega spisa, pa jih je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 113/2012 z dne 14. 3. 2013.