Jedro

Izjava enega soobsojenca, da drugi ni storil kaznivega dejanja, brez navedbe dejstev in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v zvezi z obstojem odločilnih dejstev glede kaznivega dejanja, ni tak dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka. Glede na popolno splošnost zatrjevanega tudi ni potrebna izvedba dokaza v poizvedovalnem postopku.

Izrek

1) Zahteva zagovornikov obsojenega R.H. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27.1.2000, se zavrže kot prepozna.

2) Zahteva zagovornikov obsojenega R.H. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.4.2000, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.9.2000, se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku z navedenima izrednima pravnima sredstvoma, in sicer plačati povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27.1.2000 je bil R.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena v zvezi s 25. členom KZ in mu je bila izrečena kazen 2 leti zapora.

Zagovornika obsojenca sta pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 8.3.2000 vložila zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo je sodišče s sklepom z dne 7.4.2000 zavrglo. Pritožbo zagovornika zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 19.9.2000 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornika obsojenca sta zoper navedeno pravnomočno sodbo in sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, hkrati sta predlagala, naj se odloži izvršitev kazni do odločitve o zahtevah.

V obrazložitvi zahtev vložnika navajata, da je bil kazenski zakon kršen z izrekom obsodilne sodbe po 255. členu KZ, ker v opisu ravnanja, s katerim naj bi bilo to kaznivo dejanje storjeno, ni navedeno, kateri člen Carinskega zakona naj bi bil kršen in v zvezi s tem, kateri ukrepi carinskega nadzorstva so bili kršeni. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnikov podana, ker sodba o kršitvah carinskih predpisov tudi nima razlogov.

Vložnika nadalje zatrjujeta, da je kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen R.H., storil nekdo drug, sodišče pa izjave o tem ni upoštevalo in je zato odločitev v zvezi z obnovo postopka nepravilna in nezakonita. Izjava P.K. z dne 27.2.2000 je kronski dokaz, da obsojeni R.H. dejanja ni storil, sodišče pa tega dokaza ni niti izvedlo. Prav tako ni upoštevalo, da je zoper R.H. vložena še ena obtožnica, ki se nanaša na enakovrstna kazniva dejanja iz istega obdobja in ni preizkusilo, če se upoštevani dokazi iz obsodilne sodbe ne nanašajo na dejanja iz druge obtožnice. Zagovornika obsojenca še navajata, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v dosedanjih odločbah.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva, vložena zoper pravnomočno sodbo, prepozna in predlagal, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato zavrže, zahtevo vloženo zoper pravnomočni sklep pa je ocenil za neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper že navedeno pravnomočno sodbo je prepozna. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec sprejel pravnomočno sodno odločbo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojeni R.H. prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani dne 22.2.2000. Ob upoštevanju navedene določbe 3. odstavka 421. člena ZKP to pomeni, da se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo iztekel dne 23.5.2000, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena 15.11.2000, to je po izteku roka za vložitev. Prepozno zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka ni utemeljena.

Zagovornika obsojenca sta zahtevo za obnovo postopka vložila iz razloga 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. V njej navajata, da obsojeni R.H. dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, ni storil. Kot nov dokaz sta predložila pisno izjavo obsojenega P.K. z dne 27.2.2000, da obsojeni R.H. pri uvozu blaga iz Italije ni v ničemer sodeloval ter da za ta uvoz sploh ni vedel, kar je pripravljen na sodišču tudi natančno obrazložiti.

Po določbi 1. odstavka 413. člena ZKP sodišče najprej opravi preizkus, ali je zahtevo vložila upravičena oseba, ali so podani zakonski pogoji za obnovo postopka, ali so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena v kaki prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali so dejstva in dokazi taki, da bi se na njihovi podlagi mogla dovoliti obnova in ali se je tisti, ki zahteva obnovo, ravnal po 2. odstavku 412. člena ZKP.

Senat prvostopenjskega sodišča je pri takšnem preizkusu ocenil, da izjava soobsojenega P.K., da obsojeni R.H. pri kaznivem dejanju ni sodeloval, ni takšen nov dokaz, ki bi lahko spremenil obsodilno sodbo v korist obsojenega R.H. Sodišče je pri tem pretehtalo, ali lahko ponujeni dokaz spremeni oceno in sklepe sodišča, sprejete na podlagi dokazov, ki so bili upoštevani pri izreku obsodilne sodbe in pri tem ugotovilo, da razbremenilna izjava soobsojenca ne more povzročiti oprostitve obsojenca ali njegove obsodbe po milejšem kazenskem zakonu. Takšno presojo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki poudarja, da je bila obsojenčeva krivda ugotovljena na podlagi zanesljivih dokazov.

Navedena presoja je bila storjena v okviru pooblastila 1. odstavka 413. člena ZKP, ob upoštevanju pravnega standarda, ki ga za dovolitev obnove kazenskega postopka določa 3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP. Po navedenem določilu se postopek obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Izjava enega soobsojenca, da drugi soobsojenec ni storil kaznivega dejanja je v tem primeru vsebinsko prazna, saj ne vsebuje nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi jih bilo glede obstoja ali neobstoja odločilnih dejstev v zvezi s kaznivim dejanjem mogoče preizkusiti. Vsebina izjave je le gola trditev, da soobsojenec pri kaznivem dejanju ni sodeloval, da zanj ni vedel, da je bil po nedolžnem obtožen in po krivem obsojen. Za takšen dokaz ni podana verjetnost, da bi sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi lahko povzročil spremembo obsodilne sodbe v korist obsojenca. Glede na popolno splošnost zatrjevanega tudi ni bila potrebna izvedba dokaza v poizvedovalnem postopku, ki se sicer opravi v skladu z 2. odstavkom 413. člena ZKP. V obravnavanem primeru pa bi bil obsojeni P.K., kolikor bi njegova izjava vsebovala preverljiva dejstva ali okoliščine, lahko zaslišan kot priča in bi sodišče po opravljenem poizvedbenem postopku odločalo, ali bo dovolilo obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP).

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ocenilo, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s postopkom zahteve za obnovo nista izkazala kršitev določbe 1. odstavka 413. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 410. člena ZKP, ki jo sicer ne uveljavljata izrecno pač pa po vsebini obrazložitve zahteve.

Preizkus pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more obsegati prizkusa obsodilne sodbe glede pravilne uporabe zakona, prav tako tudi ne pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz slednjega razloga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče vložiti.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka ni utemeljena in jo zato zavrnilo.

Odločba o stroških temelji na določilu 1. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP. Višino povprečnine je sodišče določilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in premoženjskih razmer obsojenca, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.