Jedro

Tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 021-1/2020/73 (URSOIM1-04) z dne 1. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za razselitev na zasebni naslov (1. točka izreka). Odločila je še, da bo tožnik v času trajanja postopka nastanjen v Izpostavi azilnega doma na ... v Ljubljani (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 3. 6. 2020 vložil prošnjo za razselitev na zasebni naslov ter ji priložil fotokopiji pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2020 in najemne pogodbe z dne 1. 6. 2020. 3. Ministrstvo za notranje zadeve je toženo stranko 23. 6. 2020 obvestilo, da sta bila s tožnikom opravljena dva osebna razgovora in da njegova istovetnost ni bila ugotovljena, saj ni predložil nobenega dokumenta za njeno ugotavljanje po 97. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

4. Tožena stranka je skladno z drugo alinejo drugega odstavka 83. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 11. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic prosilcem za mednarodno zaščito opravila ogled prostorov za bivanje in ugotovila, da stanovanje ustreza zahtevanim kriterijem za bivanje na zasebnem naslovu. Vendar pa je ob upoštevanju navedenega obvestila Ministrstva za notranje zadeve, da tožnikova istovetnost ni bila ugotovljena, presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za razselitev na navedeni zasebni naslov.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob sklicevanju na 32. člen Ustave je navedel, da ima vsak pravico do proste izbire prebivališča in da v njegovem primeru ni nobenih omejitev iz drugega odstavka navedenega člena. Meni, da je v neskladju s pravico do proste izbire prebivališča (zakonska) ureditev, ki določa, da mora biti prosilčeva identiteta v tovrstnih primerih ugotovljena na podlagi predloženega dokumenta, ki je skladen z zahtevami 97. člena Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Izpostavlja, da bi bilo treba upoštevati, da v postopku ves čas aktivno sodeluje, da je prizadeven in da je zaradi razselitve večkrat stopil v stik z družinskimi člani, ki pa mu odrekajo pomoč pri pridobivanju dokumentov.

6. Zato naj bi bil tožnik postavljen v diskriminatoren položaj. Splošno naj bi bilo namreč znano, da ima dokumente, na katere se sklicuje tožena stranka, le malokateri prosilec. Po tožnikovem mnenju bi tožena stranka lahko zavrnila njegovo prošnjo, če bi s svojim ravnanjem (spreminjanjem podatkov o istovetnosti brez razumnega pojasnila) vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Meni, da je obrazložil, zakaj ne more pridobiti zahtevanih dokumentov. Trdi, da s svojimi ravnanji kaže na pripravljenost na sodelovanje v postopku in na resnično predstavitev svoje identitete. Ima željo po samostojnem življenju, kar izkazuje z opravljanjem študentskega dela. Tožnik je predlagal odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev prošnji, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

8. Dne 15. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge tega spisa od B1 do B5 in na glavni obravnavi predloženo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga

10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik v obravnavani zadevi nima ustavne pravice do svobode izbire prebivališča iz prvega odstavka 32. člena Ustave, na katero se sklicuje v tožbi. Ob upoštevanju drugega odstavka navedenega člena je njegova pravica omejena z ZMZ-1. Skladno s prvim odstavkom njegovega 83. člena namreč lahko urad odobri prosilcu razselitev na zasebni naslov le, če je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi drugega odstavka 42. člena tega zakona (prva alineja); da so mu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje (druga alineja) in da je bil z njim opravljen osebni razgovor (tretja alineja).

11. Iz drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 je razvidno, da vlagatelja namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito obravnava policija, ki ugotovi njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo, ter izpolni registracijski list. 12. Četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 določa, da se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

13. Iz prvega odstavka 97. člena Ztuj-2 je razvidno, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Presoja obravnavane zadeve

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za razselitev izven azilnega doma izpolnjuje zakonske pogoje iz druge in tretje alineje prvega odstavka 83. člena ZMZ-1. Sporna je presoja, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz prve alineje navedene zakonske določbe. Tožena stranka je namreč sprejela stališče, da bi bila z omenjenim pogojem povezana tožnikova istovetnost lahko ugotovljena le ob predložitvi ustreznega dokumenta iz 97. člena ZTuj-2. 15. Navedena presoja tožene stranke ni pravilna. Upravno sodišče je namreč že presodilo, da ni predpisana prosilčeva obveznost, da nujno predloži uradni dokument za identifikacijo, ne glede na to, ali ga ima.1 Poleg tega je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo. Ugotovilo je, da iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pri tem je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi prosilčeva utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Vrhovno sodišče je zato sprejelo stališče da bi tožena stranka glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost.2

16. Navedeni stališči Upravnega in Vrhovnega sodišča sta bili sicer sprejeti v zadevah, ki sta se nanašali na omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito po 84. členu ZMZ-1. Vendar pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni podlage za drugačno stališče, saj je način ugotavljanja istovetnosti enoten za vse postopke po ZMZ-1. Drugačna sistematična metoda razlage ZMZ-1, torej da bi moral biti način ugotavljanja istovetnosti drugačen, ko gre za presojo pogojev v zvezi z razselitvijo na zaseben naslov, bi zato bila nelogična in v nasprotju s težnjo po preglednosti postopka ugotavljanja istovetnosti. Poleg tega načelo jasnosti in določnosti predpisov zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.

17. Glede na navedeno tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).

18. Tožena stranka ni ravnala skladno z navedenim izhodiščem, zaradi česar je nepravilno uporabila materialno pravo (83. člen ZMZ-1). Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrta točka prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu). V njem bo morala upoštevati tožnikove posebne okoliščine (kako je med postopkom navajal svoje osebne podatke; njegovo obrazložitev, zakaj ne more pridobiti zahtevanih dokumentov; pogodbo o zaposlitvi za določen čas, iz katere je razvidna njegova identiteta in najemno pogodbo, ki jo tožena stranka omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe) in o prošnji ponovno odločiti.

19. Sodišče pripominja, da ima upravni organ v tovrstnih zadevah, ob upoštevanju zgornjih izhodišč, pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Zato v obravnavani zadevi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.3 1 Sodba I U 961/2018-13 z dne 3. 5. 2018 (16. točka obrazložitve). 2 Navedena stališča Vrhovnega sodišča so povzetek 8. točke obrazložitve sodbe in sklepa I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018. 3 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 371, 6. točka.