Jedro

Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.

Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.

Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.

Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom A., d. o. o., matična številka: ..., davčna številka: ...

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje upnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom ustavi in predlog dolžnika za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrne.

3. Na pritožbo je odgovoril dolžnik. Pritožbi nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o predlogu dolžnika za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave odločalo drugič. Prvič je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 5. 8. 2020 (p. d. 8), s katerim je prav tako začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče je na pritožbo upnika B., d. o. o. (tudi sedaj pritožnik), sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo dopustne pritožbene navedbe upnika in presodilo, da dolžniku zlorabe ni mogoče očitati, saj gre za kompleksna pogodbena razmerja, v katerih je udeležena vrsta pravnih oseb, ki še niso zaključena. Pri tem je navedlo, da je upnikove trditve o zlorabi postopka poenostavljene prisilne poravnave presojalo ob minimumu vsebinskega preizkusa, ali gre v konkretnem primeru za zlorabo zakonskih določil za doseganje z zakonom nezdružljivih ciljev in z vidika preprečitve stečajnega postopka nad dolžnikom. Pri tem je navedlo, da sodišče nima zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični, vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, pa lahko kasneje od sodišča zahteva, da razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, če je bila sprejeta na goljufiv način. Poleg tega bi bilo na neskladje z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave mogoče sklepati le ob zatrjevani in izkazani možnosti boljšega poplačila v stečajnem postopku, upnik pa v svoji pritožbi boljšega poplačila upnikov v stečajnem postopku ni zatrjeval in izkazal. 7. Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi (p. d. 12), gredo namreč v smeri, da se presoja možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja na podlagi načrta finančnega prestrukturiranja, ki ga je predložil dolžnik. V takem primeru pa bi moralo sodišče prve stopnje dejansko (kot navaja dolžnik v odgovoru na pritožbo) preverjati ekonomsko smotrnost ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, česar pa v tem postopku ne more storiti. Zakonske podlage za širši vsebinski preizkus, kot ga je opravilo sodišče prave stopnje, tako ni. Sodišče namreč izvede le preizkus na prvi pogled (_prima facie_), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje.

8. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve ne morejo spremeniti niti trditve upnika, ki se nanašajo na preusmeritev poslovanja na povezano družbo, saj so premalo konkretizirane. Zgolj lastništvo direktorja v drugi družbi, pa četudi se ukvarja z isto dejavnostjo kot dolžnik, še ne pomeni, da s tem poslovodstvo nima pravnega interesa za poslovanje v družbi dolžnika. To ne potrjujejo niti navedbe iz "sms" sporočila, saj ne kažejo na preusmeritev poslovanja in tudi ne na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave.

9. Ker gre v konkretnem primeru za postopek poenostavljene prisilne poravnave, bi presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni. Da bi najmanjšim (in hkrati najštevilčnejšim) poslovnim subjektom omogočili učinkovitejše in preprostejše finančno prestrukturiranje, so nekatere zahteve, ki v postopku redne prisilne poravnave varujejo interese upnikov, v postopku poenostavljene prisilne poravnave zmanjšane. Kot protiutež za znižano raven pravnih varoval (kavtel) upnikov je za sprejetje (in potrditev) poenostavljene prisilne poravnave poleg 6/10 večine, merjeno po višini terjatev, določena tudi (navadna) večina, merjena po številu upnikov (primerjaj tretji odstavek 221.e člena ZFPPIPP)1. 10. V postopku poenostavljene prisilne poravnave mora dolžnik svojemu predlogu priložiti tudi svojo izjavo, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.2 Tudi v konkretnem primeru je dolžnik predložil notarski zapis take izjave, pri tem pa sodišče nima nobene zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični. Poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika pa predstavlja tudi podlago za načrt finančnega prestrukturiranja.

11. Na načelni ravni ima pritožba prav, da je namen postopka poenostavljene prisilne omogočiti dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi insolventnost in postane plačilno sposoben, kar mu omogoča ohranitev podjema (vsaj rentabilnega dela) in s tem nadaljnje poslovanje. Prav ima tudi, da je lahko vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, že sama po sebi v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in posledično ne more uživati pravnega varstva. Upnik je v svoji pritožbi zoper sklep z dne 5. 8. 2020 (p. d. 12) navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, lahko pomenila izigravanje določb ZFPPIPP zaradi zasledovanja drugačnih ciljev, kot jih predvideva zakon. Zato je višje sodišče citirani sklep razveljavilo, vendar je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zadostni meri preizkusilo okoliščine, ki bi lahko kazale na zlorabo tega postopka. Vsaka dodatna presoja bi pomenila presojo uspešnosti poenostavljene prisilne poravnave in ugotavljanje pravilnosti in resničnosti navedb v predlogu in listinah, za kar pa zakon ne daje nobene podlage. Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, pa ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.

12. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev. Pri tem so neutemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje navedlo, katera pravno pomembna dejstva je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo oziroma pravno načelo jo je oprlo, s čimer je standardu obrazloženosti zadoščeno. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana.

13. Po presoji višjega sodišča tudi ni podane očitane kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je bila presoja prvostopenjskega sodišča, kot že pojasnjeno zgoraj, vsebinsko omejena na navedbe upnika v njegovi pritožbi (p. d. 12), upniku s tem, ko mu pred odločitvijo sodišča prve stopnje v izjavo ni bil posredovan dolžnikov odgovor na pritožbo (p. d. 22), ni bila kršena pravica do izjave, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedbe dolžnika iz odgovora na pritožbo.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Prim. dr. N. Plavšak, e-Komentar ZFPPIPP, Portal Tax-Fin-Lex. 2 Prim. dr. Nina Plavšak, Poenostavljena prisilna poravnava. Pravna praksa 2013, št. 23. Tako tudi sklep VSL Cst 234/2017 z dne 9. 5. 2017.