Jedro

Z navedbami, od kod obsojencu znesek, ki mu je bil zasežen, o izvoru listka s telefonsko številko enega od oškodovancev, o verodostojnosti izvedenskega mnenja ter o uporabnosti orodja, zaseženega obsojencu, zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Primernosti izrečene kazenske sankcije, ki je izrečena v okviru razpona, ki ga za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 17.5.2000 obsojenega S.D. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen dve leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.7.2000 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo. Poudarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb oz. jih ni upoštevalo. Ker so bili izvedeni le dokazi, ki so bili obsojencu v škodo, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti kazenskega postopka in pravica obsojenca do obrambe, pa tudi načelo materialne resnice.

Sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili do navedbe obrambe, da je bil obsojencu zasežen znesek pravzaprav prihranek. S tem naj bi bili kršeni načeli materialne resnice in kontradiktornosti postopka, prav tako pa tudi s tem, da je sodišče ugotovilo, da je imel obsojenec pri sebi listek z naslovom oškodovanca P. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca grafologa ter izvedenca, ki bi ugotovil istovetnost sledi in obsojenčevega obuvala. Obsojenčeve pravice do obrambe, kontradiktornega obravnavanja in do ugotovitve materialne resnice naj bi bile kršene tudi s tem, ko se ni ugotavljalo, ali orodje, ki ga je imel v avtu, omogoča vlome na način, kot so bili izvedeni, poleg tega ni bilo ugotovljeno, ali je za takšen način vlomov potrebno strokovno znanje. Sodišču očita tudi, da ni v zadostni meri ugotavljalo subjektivnega elementa kaznivih dejanj, kazen pa naj bi odmerilo previsoko.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper previsoko kazen zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da to izredno pravno sredstvo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP, vendar v obrazložitvi ne navede, katere določbe kazenskega zakona in kazenskega postopka naj bi bile kršene, temveč se v večjem delu zahteve sklicuje zgolj na kršitve temeljnih načel kazenskega postopka.

Z navedbami, od kod obsojencu znesek, ki mu je bil zasežen, o izvoru listka s telefonsko številko enega od oškodovancev, o verodostojnosti izvedenskega mnenja ter o uporabnosti orodja, ki je bilo zaseženo obsojencu, vložnica pravzaprav izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z izpodbijano sodbo. Enak cilj zasleduje z navedbo, da sta bili s tem, ko naj bi sodišče ne ugotovilo dejstev, ki so obsojencu v korist, kršeni načeli materialne resnice in kontradiktornosti postopka. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Vložnica zahteve ni konkretizirala trditve, da naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do pritožbenih navedb, to da jih ni upoštevalo, pa ne predstavlja kršitve zakona - kot izhaja iz 1. odstavka 388. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne. Sodišče druge stopnje je izčrpno odgovorilo na vse pritožbene navedbe in jasno povedalo, zakaj se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je na podlagi kombinacije vseh dokazov z gotovostjo ugotovljeno, da je kazniva dejanja izvršil prav obsojenec, s čemer je ovrglo vse dvome, ki jih je v zvezi z ugotovitvami sodišča uveljavljala zagovornica. V sodbi sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena tudi subjektivna sestavina kaznivih dejanj (str. 7 sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče je izvedlo tudi nekatere dokaze, ki jih je predlagala zagovornica, pri čemer vnaprej ni mogoče vedeti, ali se bo določen dokaz obdolžencu izkazal v škodo ali korist. Razloga, da bi, kot navaja vložnica zahteve, postavilo izvedenca grafologa in izvedenca, ki bi ugotovil istovetnost sledi in obsojenčevega obuvala, sodišče ni imelo, saj je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo dejansko stanje. Če bi zagovornica menila, da je izvedba dodatnih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja potrebna, pa bi to lahko predlagala, vendar tega ni storila. Primernosti izrečene kazenske sankcije, ki je izrečena v okviru razpona, ki ga za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, deloma pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje ga je Vrhovno sodišče skladno z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.