Jedro

Skladno z novejšimi izhodišči sodne prakse je presoja škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ do določene mere omiljena, če gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, saj je treba upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika, seveda tudi v tem obsegu le v okviru trditvenega in dokaznega bremena dolžnika.

Morebitna izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki intenzivno poseže v položaj dolžnika in njegovih družinskih članov, vendar pa zgolj dejstvo, da nepremičnina, na katero se vodi izvršba, predstavlja dom dolžnika in njegove (širše) družine, samo po sebi še ne zadošča za odlog izvršbe. Dolžnik bi namreč v konkretnem primeru z izgubo nepremičnin moral in mogel računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova oziroma vsaj od pridobitve nepremičnin na podlagi pogodbe o preužitku od prvotne dolžnice, ki jih je z izvršilnim naslovom obremenila s pogodbeno hipoteko, zato izguba teh nepremičnin pomeni le škodo kot logično posledico izvršbe. Škode, ki bi to presegla, pa dolžnik ni zatrjeval v zadostni meri oziroma dovolj določno, da bi bilo njegove navedbe sploh mogoče vsebinsko presoditi.

Neutemeljene so navedbe, da bi moralo sodišče, ko je dolžnikove navedbe prepoznalo za presplošne in pavšalne, v okviru materialno procesnega vodstva dolžnika pozvati k dopolnitvi teh navedb. Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku, ki je pretežno pisen, zelo omejeno, dodatno pa ga omejuje tudi dejstvo, da dolžnika v konkretnem primeru zastopa pravno kvalificirana pooblaščenka – odvetnica. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev strank, zato ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme, dolžnikova pritožbeno podana zahteva po dodatnem pozivanju presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu.

Odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen varstvu dolžnikov, da se njihov dom ne bi prodal zaradi izterjave terjatev praviloma nizke vrednosti, ki bi jih bili dolžniki sposobni v času odloga poravnati ob podpori socialne mreže (sorodnikov, prijateljev, sosedov), socialnih pomoči in humanitarnih organizacij. Namen je torej v tem, da dolžnik obdrži svoj dom in upnika v doglednem času poplača na drug način. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine v tem primeru ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih, nižjih terjatev, o tem pa v primeru terjatve, ki že po sklepu o izvršbi znaša skoraj 20.000,00 EUR, ni mogoče govoriti. Taka višina terjatve (ki se bo še povečevala zaradi nastajanja novih izvršilnih stroškov) tudi že presega 17% ocenjene vrednosti dolžnikovega deleža nepremičnine (111.600,00 EUR) in o očitnem nesorazmerju tudi zato ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika z dne 3. 6. 2021 za odlog izvršbe na nepremičnine (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da upnik sam krije stroške, priglašene v vlogi z dne 14. 6. 2021 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se predlogu za odlog izvršbe ugodi, podredno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na pritožbene navedbe in pravni interes je štelo, da dolžnik sklep izpodbija le v I. točki izreka, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za odlog izvršbe, torej v delu, v katerem je odločitev zanj neugodna (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče lahko na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob obstoju katerega od upravičenih razlogov od 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče pa lahko po drugem odstavku istega člena na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer: 1. v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine; 2. v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika; 3. kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa; ali 4. iz drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik.

7. Dolžnikov predlog za odlog izvršbe, ki mu je upnik nasprotoval, je sodišče prve stopnje z izpodbijano I. točko izreka sklepa zavrnilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

8. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je upnik neutemeljeno prerekal dolžnikovo aktivno legitimacijo za vložitev predloga za odlog izvršbe in da je sodišče slednjo dolžniku pravilno priznalo. Kot je pojasnilo, ima dolžnik položaj realnega oziroma zastavnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, saj je pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile že pred tem obremenjene s hipoteko, na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika pa neposredno izvršljivi notarski zapis učinkuje tudi proti poznejšemu vsakokratnemu lastniku nepremičnine, ki zato jamči za terjatev, kot je opredeljena v zemljiški knjigi, do višine, do katere je to terjatev mogoče poplačati iz vrednosti zastavljenih nepremičnin. Dolžnik kot hipotekarni dolžnik tako v tem izvršilnem postopku varuje svoje pravice, zato je sodišče njegov predlog pravilno obravnavalo meritorno in ga ni zavrglo, kot je to predlagal upnik.

9. Dolžnik je odlog izvršbe primarno predlagal po 5. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ter navedel, da je vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti notarskih zapisov, na podlagi katerih se vodi predmetna izvršba, in zaradi izbrisne tožbe ter vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pojasnil je, da v pravdi izpodbija posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve, ki sta nična, saj so bile določene oderuške obresti, upnik pa je izkoristil slabo finančno stanje dolžnikove matere (posojilojemalke). Predložil je tožbo in potrdilo o njeni vložitvi, o čemer se je z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 417/2021 prepričalo tudi sodišče prve stopnje, zato je pravilen zaključek, da je dolžnik izkazal obstoj objektivnega pogoja za odlog izvršbe.

10. Pravilen pa je tudi zaključek, da dolžnik ni uspel izkazati še drugega, kumulativno zahtevanega subjektivnega pogoja za odlog izvršbe, to je verjetnega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri pojmu nenadomestljive ali težko nadomestljive škode za pravni standard, ki ga je s pomočjo pravnega sklepanja treba vsebinsko zapolniti v vsakem posameznem primeru, to pa je mogoče šele, če dolžnik v predlogu ponudi zadostno trditveno in dokazno podprto podlago (razpravno načelo, 7. in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upoštevati je treba tudi, da v izvršilnem postopku upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom za izterjavo denarne terjatve, prisilna realizacija te terjatve pa že po sami naravi in vsebini vedno predstavlja poseg v dolžnikovo premoženje. Gre torej za logično posledico in neločljivi ter neizogibni del vsake izvršbe, zato je po večinskem stališču sodne prakse kot pravno upoštevno in z 71. členom ZIZ varovano škodo mogoče upoštevati le tisto, ki se odraža v nekih drugih okoliščinah ali dobrinah ter presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Skladno z novejšimi izhodišči sodne prakse pa je presoja škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ do določene mere omiljena, če gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, saj je treba upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika, seveda tudi v tem obsegu le v okviru trditvenega in dokaznega bremena dolžnika.

11. Dolžnik je v zvezi s tem navedel, da sta predmet izvršbe nepremičnini par. št. 0 in 01, obe k.o. X, pri čemer na parceli št. 0 stoji stavba s številko 02, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Gre za enostanovanjsko hišo, v kateri živi dolžnik z materjo in babico. S takojšnjo izvršbo bi pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, saj v kolikor bi bile nepremičnine prodane, bi se dolžnik in ostali družinski člani znašli v situaciji, da bi ostali brez doma. Drugega doma, kamor bi se lahko preselil nima, prav tako pa mu finančno materialno stanje ne omogoča, da bi kupil drugo nepremičnino ali bi plačeval najemnino za stanovanje in bi bilo ogroženo njegovo oziroma njihovo preživljanje. Nima prihrankov in praktično vse, kar ima, je hiša, v kateri živi. Tudi sicer si v tako kratkem času ne more urediti stanovanjskega problema. Splošno znana pa je tudi aktualna situacija, povezana z epidemijo, z visoko brezposelnostjo in težko finančno gospodarsko situacijo, ki je najbolj prizadela šibkejše in finančno ogrožene. Drugega doma nimata niti njegova mama in babica, ki si ga tudi ne moreta urediti, mati zaradi materialnega stanja, saj je v stečaju, babica pa zaradi materialnega stanja in starosti.

12. Sodišče prve stopnje je take navedbe pravilno prepoznalo kot prepavšalne in nezadostne, razlogi pa so v tem delu jasni, prepričljivi in notranje skladni, zato ni podana očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Morebitna izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki intenzivno poseže v položaj dolžnika in njegovih družinskih članov, vendar pa zgolj dejstvo, da nepremičnina, na katero se vodi izvršba, predstavlja dom dolžnika in njegove (širše) družine, samo po sebi še ne zadošča za odlog izvršbe. Dolžnik bi namreč v konkretnem primeru z izgubo nepremičnin moral in mogel računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova oziroma vsaj od pridobitve nepremičnin na podlagi pogodbe o preužitku od prvotne dolžnice, ki jih je z izvršilnim naslovom obremenila s pogodbeno hipoteko, zato izguba teh nepremičnin pomeni le škodo kot logično posledico izvršbe. Škode, ki bi to presegla, pa dolžnik ni zatrjeval v zadostni meri oziroma dovolj določno, da bi bilo njegove navedbe sploh mogoče vsebinsko presoditi. Njegove navedbe o slabem premoženjskem stanju so namreč popolnoma nekonkretizirane in pavšalne, saj za nobenega, razen deloma za svojo mater, ki je v stečaju, ne pojasni, ali ima dohodke in kakšne, kolikšen je razpoložljivi del teh morebitnih dohodkov, kakšno je njihovo siceršnje materialno stanje, premoženje..., posledično pa niti ni mogoče preveriti, ali jim zatrjevano slabo stanje res onemogoča pridobitev nadomestnega stanovanja in rešitev stanovanjskega problema v primeru prodaje nepremičnin v tem postopku. Prepavšalno je tudi sklicevanje na z epidemijo povezano aktualno situacijo z visoko brezposelnostjo in težko finančno gospodarsko situacijo, ki je najbolj prizadela šibkejše in finančno ogrožene. Tudi v zvezi s tem namreč dolžnik v ničemer ne specificira, na kakšen način in v kolikšni meri je to stanje vplivalo na njegov položaj in položaj njegovih družinskih članov. Nedoločne so ostale tudi navedbe glede zatrjevanega večinskega poplačila dolga in glede izgledov za uspeh v pravdi, v kateri dolžnik izpodbija izvršilni naslov.

13. S pritožbenim razlogovanjem, da so podane navedbe do zadostne stopnje jasne in določne, po povedanem dolžnik ne more uspeti, tako pomanjkljive trditvene podlage pa s predlaganimi dokazi ni mogoče dopolnjevati, saj dokazi služijo le potrjevanju že dovolj določno in konkretno zatrjevanih dejstev. S tem, ko sodišče ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov, zato ni storilo pritožbeno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

14. Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče, ko je dolžnikove navedbe prepoznalo za presplošne in pavšalne, skladno z 285. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v okviru materialno procesnega vodstva dolžnika pozvati k dopolnitvi teh navedb. Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku, ki je pretežno pisen, zelo omejeno1, dodatno pa ga omejuje tudi dejstvo, da dolžnika v konkretnem primeru zastopa pravno kvalificirana pooblaščenka – odvetnica.2 Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev strank3, zato ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (že prej omenjeno razpravno načelo, 7. člen in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), dolžnikova pritožbeno podana zahteva po dodatnem pozivanju presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu.4 S sklicevanjem na drugačna judikata Višjega sodišča v Mariboru5 dolžnik zapisanega stališča ni uspel izpodbiti. Sodna praksa namreč v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon, v skladu z Ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Zgolj iz dveh judikatov ni mogoče sklepati, da bi pri tem stališču šlo za ustaljeno sodno prakso, poleg tega pa iz njiju niti ni mogoče razbrati, ali je dolžnik v tam obravnavanih primerih imel pravno kvalificiranega pooblaščenca ali pa je morebiti nastopal kot laična stranka in je slednje narekovalo uporabo širšega materialno procesnega vodstva kot v konkretni zadevi, ko dolžnik tako zastopanje ima.

15. Ker so torej že navedbe o škodi na strani dolžnika ostale prepavšalne, sodišče niti ne bi rabilo presojati škode, ki bi jo z morebitnim odlogom utrpel upnik, iz istega razloga pa tudi ni bilo mogoče opraviti pritožbeno zahtevanega tehtanja in iskanja pravičnega ravnotežja med pravicami dolžnika in upnika. Glede na vse do sedaj pojasnjeno pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o prestrogi razlagi vsebine trditvenega bremena, o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in o posledičnem prekomernem posegu v pravico dolžnika do doma.

16. Podredno je dolžnik predlagal, da sodišče odloži izvršbo na podlagi 1. točke drugega odstavka 72. člena ZIZ. Gre namreč za izvršbo na stanovanjsko hišo, ki je njegov dom, prav tako je upnikova terjatev 20.864,81 EUR očitno nesorazmerna glede na vrednost nepremičnine, ki jo sam ocenjuje na približno 200.000,00 EUR, cenilka pa jo je v mnenju z dne 5. 6. 2021 ocenila na 155.000,00 EUR (kar dolžnik sicer izpodbija kot prenizko).

17. Sodišče prve stopnje je predlog za odlog tudi na tej podlagi zavrnilo z obrazložitvijo, da nesorazmernost med terjatvijo in vrednostjo nepremičnin ni podana, višje sodišče pa temu pritrjuje. Odlog izvršbe po tej določbi je namreč namenjen varstvu dolžnikov, da se njihov dom ne bi prodal zaradi izterjave terjatev praviloma nizke vrednosti, ki bi jih bili dolžniki sposobni v času odloga poravnati ob podpori socialne mreže (sorodnikov, prijateljev, sosedov), socialnih pomoči in humanitarnih organizacij.6 Namen je torej v tem, da dolžnik obdrži svoj dom in upnika v doglednem času poplača na drug način. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine v tem primeru ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih, nižjih terjatev, o tem pa v primeru terjatve, ki že po sklepu o izvršbi znaša skoraj 20.000,00 EUR, ni mogoče govoriti. Taka višina terjatve (ki se bo še povečevala zaradi nastajanja novih izvršilnih stroškov) tudi že presega 17% ocenjene vrednosti dolžnikovega deleža nepremičnine (111.600,00 EUR) in o očitnem nesorazmerju tudi zato ni mogoče govoriti. Ob tem je poudariti, da ZIZ ne določa, kolikšen odstotek terjatve oziroma kakšna višina terjatve pomeni nesorazmernost, zato je treba uporabiti tudi teleološko razlago norme glede na njen namen in so pritožbene navedbe o zadostnosti jezikovne razlage oziroma očitki o napačni gramatikalni razlagi neutemeljeni.

18. Pravilno je sodišče zavrnilo predlog za odlog tudi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, torej za odlog iz drugih upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik. V tem okviru je dolžnik uveljavljal le svoje slabo premoženjsko stanje, pri čemer so njegove navedbe ostale na pavšalni ravni, prav tako pa ni podal nobenih navedb, da bi se te okoliščine v treh mesecih, za kolikor je odlog možen po tej določbi, spremenile do te mere, da bi mu omogočile poplačilo dolga ali pa vsaj rešitev stanovanjskega problema v primeru izgube doma. Posebnih pritožbenih navedb v tem delu dolžnik ne podaja.

19. Po vsem pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep I Ip 3359/2013 z dne 17. 10. 2013. 2 Prim. VSL Sodba I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010. 3 Prim. VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013. 4 Prim. VSL sklep III Ip 3471/2014 z dne 23. 10. 2014, tako tudi VSL Sodba I Cpg 101/2010 z dne 13. 4. 2010. Glej tudi Tomaž Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), Odvetniška šola 2012. 5 VSM Sklep I Ip 1043/2019 z dne 19. 1. 2020 in VSM Sklep I Ip 162/2021 z dne 8. 4. 2021. 6 Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (EVA 2016-2030-0008 prva obravnava, EPA 2321-VII), objavljen v Poročevalcu DZ št. 1472 z dne 27. 10. 2017, v zvezi s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-M), prva obravnava, EPA 1568-VIII, objavljenim v Poročevalcu DZ št. 2033 z dne 23. 12. 2020.