Jedro

Tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike; preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden.

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca do pravice, ki mu pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca.

Bistvena so pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3084/2023/11 (1222-13) z dne 10. 8. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v zadevi priznanja mednarodne zaščite na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., nazadnje začasno nastanjen v Dijaškem domu, Tržaška cesta 36, Postojna, ki ga v postopku kot zakonita zastopnica zastopa R. R., njo pa kot pooblaščenka S. S. in drugi, odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. 4. 2. 2007, državljan Sirske arabske republike, zavrže. 2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 21. 7. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni predložil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti. Po posredovanju prosilčevih prstnih odtisov v bazo Eurodac, je bilo ugotovljeno, da je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah članicah, in sicer v Avstriji (1. 12. 2021) in Nemčiji (19. 6. 2023). Iz obrazca Eurodac je razvidno tudi, da mu je bila 6. 3. 2023 v Avstriji priznana mednarodna zaščita. S prosilcem je bil dne 31. 7. 2023 ob prisotnosti zakonite zastopnice in pooblaščenke zaradi ugotovitve dejanskega statusa v Avstriji opravljen tudi osebni razgovor. Prosilec je sprva dejal, da je Sirijo zapustil leta 2013 in se nato 10 let nahajal v Turčiji, ki jo je pred enim mesecem zapustil in prišel preko Grčije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo. Na soočenje, da podatki iz baze Eurodac kažejo, da mu je Avstrija 6. 3. 2023 priznala mednarodno zaščito, je odgovoril, da je Slovenija njegova prva država v Evropi. Če bi imel tam priznano mednarodno zaščito, ne bi prišel v Slovenijo. Na dodatno pojasnilo, da je bilo navedeno ugotovljeno na podlagi njegovih prstnih odtisov, je dejal, da nikoli ni bil v Avstriji in da je Slovenija prva država, kjer je oddal prstne odtise.

3. Na predlog zakonite zastopnice so bili prstni odtisi prosilcu ponovno odvzeti, ponovno so jih poslali v bazo Eurodac in pokazal se je enak izpis, kot je omenjeno zgoraj. Prosilec je glede na navedeno dejal, da ima brata dvojčka, ki ima iste prstne odtise kot on. Na njegovem instagramu je videl, da se je nahajal v Avstriji, sedaj pa mu je po telefonu povedal, da se nahaja v Nemčiji. Po soočenju, da so njegovi prstni odtisi samo njegovi in da tudi njegov brat dvojček nima enakega prstnega odtisa, je ponovno odgovoril, da v Avstriji ni bil. Zadržkov pred vrnitvijo v Avstrijo nima, saj je tam tisočkrat bolje. Dokumentov za prebivanje v Avstriji nima. Prosilec je prosilec dejal, da gre lahko nazaj v Avstrijo, čeprav tam ni bil. 4. Tožena stranka se sklicuje na 51. člen ZMZ-1. Procesna direktiva IIpod točko (a) drugega odstavka 33. člena vsebinsko enako določa, da država članica lahko šteje prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito. Po stališču Sodišča EU v sodbi z dne 19. 3. 2019 v zadevi Ibrahim navedena določba Procesne direktive II ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ki je dana s to določbo, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala mednarodno zaščito

5. Pristojni organ je v nadaljevanju presojal, ali je glede na merila v omenjeni sodbi SEU v prosilčevih izjavah mogoče ugotoviti njegovo morebitno izpostavljenost resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

6. V konkretnem primeru je pristojni organ po posredovanju prstnih odtis v bazo Eurodac ugotovil, da ima prosilec že priznano mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, in sicer od dne 6. 3. 2023. Glede na to, da je prosilec vseskozi vztrajal, da v Avstriji sploh še ni bil, dodatno pa je njegova zakonita zastopnica zahtevala ponoven odvzem prstnih odtisov, je pristojni organ sledil zahtevi in opravil ponoven odvzem prstnih odtisov (z namenom popolne izključitve kakršnekoli pomote), ki je pokazal enake rezultate. Prosilec je tudi po tem trdil, da v Avstriji še ni bil, da pa ima brata dvojčka, ki ima enake prstne odtise in je verjetno šlo za njega. Prosilec je na koncu glede Avstrije dejal samo, da zadržkov pred vrnitvijo nima, saj je tam tisočkrat bolje. Glede na navedb prosilca, da avstrijskih dokumentov nima in da ne ve, ali ima tam dovoljenje za prebivanje, pristojni organ opozarja, da gre za mladoletnega prosilca, za katere države članice EU uporabljajo posebna postopkovna jamstva, ki mladoletnim prosilcem še posebej pomagajo tudi po priznanju mednarodne zaščite z urejanjem pravic, ki jim pripadajo. Ker pa je prosilce vseskozi zanikal, da bi se v Avstriji sploh nahajal, mu tudi ni mogoče verjeti, da nima ne dokumentov ali dovoljenja za prebivanja, saj pristojni organ meni, da je navedeno izrekel v skladu s svojim stališčem, da v Avstriji sploh še ni bil, kar pa je v popolnem neskladju s podatki, ki jih je pridobil pristojni organ iz baze Eurodac. Pristojni organ glede na navedeno ugotavlja, da prosilec z ničemer ni izkazal, da bi mu v Avstriji grozila resna nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Ravno tako pa ni zatrjeval ali kakorkoli izkazal, da bi se v Avstriji neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo telesno oziroma duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.

7. Prosilec ni prišel v Republiko Slovenijo na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami Evropske unije, zato je pristojni organ na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1 njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrgel. 8. V tožbi pooblaščenec tožnika najprej pravi, da je otrok zakoniti zastopnici ob vročitvi odločitve tožene stranke povedal, da ga je strah da bi bil poslan v Avstrijo, saj tam ne pozna nikogar. Od drugih je slišal, da se tistim, ki so tam, zelo hudo godi. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru in ne želi biti poslan v Avstrijo. Zakonita zastopnica je povedala, da se je otrok v Sloveniji v danem času deloma navadil na novo okolje in spoznal druge otroke. Z nekaterimi se je tudi že spoprijateljil. Udeležuje se aktivnosti oziroma dejavnosti, ki so namenjene mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito brez spremstva in se v Sloveniji zdaj dobro počuti.

9. Zakonita zastopnica želi pojasniti, da se ji zdi zelo nenavaden odpor, ki ga ima prosilec glede predaje v Avstrijo. Ne more izključiti možnosti, da obstajajo stvari, o katerih prosilec še ne more govoriti. Po njenih izkušnjah mladoletni prosilci brez spremstva najprej rabijo nekaj časa, da se pomirijo in navadijo na novo okolje, šele nato se odprejo in začnejo podajati tudi bolj občutljive informacije.

10. Dodaja, da bi bilo gotovo smiselno, v kolikor se želi priti resnici do dna, da se otroku omogoči, da se bolj odpre in zaupa svoje težave. Glede na to, da je navezal stike z drugimi prosilci in je odziven glede ponujenih aktivnosti in dogodkov, pošiljanje v Avstrijo pa zavrača, bi bilo tudi smiselno, da bi Slovenija prevzela pristojnost nad njegovim primerom. Zaskrbljena je, ker je celoten postopek temeljil na izpisku iz računalniške baze Eurodac. Konkretni stiki z avstrijskimi organi ali morebitnim skrbnikom prosilca v Avstriji pa niso bili vzpostavljeni.

11. Glede na dokumentacijo je v predmetnem primeru v celoti odsotno kakršnokoli sklicevanje, upoštevanje ali odločanje o načelu otrokove največje koristi. Sklicuje se na četrti odstavek 3. člena Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

12. Ker je v naravi zakona, da mora biti splošen in abstrakten, so zgoraj navedeni načela in usmeritve bolj podrobno razdelane v drugih dokumentih, med katerimi imata gotovo osrednjo vlogo dokumenta UNHCR in EUAA, katerih bistvene poudarke pooblaščenec izpostavlja v nadaljevanju (_Guidelines on International Protection No. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22 December 2009_).

13. Otrok ima pravico do svobodnega izražanja svojega mnenja glede "vseh zadev, ki zadevajo otroka", in da se tem mnenjem pripiše ustrezna teža. Zahtevke mladoletnih prosilcev ne glede na to, ali so s spremstvom ali brez, je treba običajno obravnavati prednostno, saj pogosto potrebujejo posebno zaščito in pomoč. Prednostna obravnava pomeni skrajšane čakalne dobe v vsaki fazi azilnega postopka, tudi glede izdaje odločbe o prošnji. Vendar pa otroci pred začetkom postopka potrebujejo dovolj časa, da se pripravijo in razmislijo o podajanju svojih izkušenj. Potrebujejo čas, da vzpostavijo zaupljive odnose s svojim skrbnikom in drugim strokovnim osebjem ter se počutijo varne in zavarovane. Otrokova lastna izpoved o njegovih izkušnjah je pogosto bistvenega pomena za prepoznavanje njegovih/njenih individualnih potreb po zaščiti in v mnogih primerih bo otrok edini vir teh informacij.

14. Pomembno je, da otroci dobijo vse potrebne informacije v jeziku in na način, ki ga razumejo ter informacije o obstoječih možnostih in posledicah, ki izhajajo iz njih. To vključuje informacije o njihovi pravici do zasebnosti in zaupnosti, kar jim omogoča, da izrazijo svoje poglede brez prisile, omejitev ali strahu pred maščevanjem. Za različne faze postopka, vključno z razgovorom za azil, je treba izbrati ustrezne komunikacijske metode, pri čemer je treba upoštevati starost, spol, kulturno ozadje in zrelost otroka ter okoliščine bega in način potovanja.

15. Čeprav je dokazno breme običajno razdeljeno med izpraševalca in prosilca v zahtevkih odraslih, bo morda potrebno, da izpraševalec prevzame večje dokazno breme v zahtevkih otrok, zlasti če je zadevni otrok brez spremstva. (_Practical guide on the best interests of the child in asylum procedures, 2019_).

16. Nekatere države članice izvajajo več tovrstnih namenski razgovorov z otrokom. Ti razgovori se izvajajo z namenom sprotnega ocenjevanja otrokove koristi. Lahko so ločeni ali del osebnega razgovora ali katerega koli drugega razgovora (razgovor za iskanje družine/razgovor z oceno ranljivosti itd.). Vodenje takšnih razgovorov bi moralo temeljiti na dejstvu, da je ocenjevanje največje koristi posameznega otroka stalen proces in ne enkratna naloga. Pri vseh odločitvah in postopkih, vključno z razgovori, je pomembno, da otrokovo korist jemljemo na prvem mestu. Največja korist otroka se lahko tudi posodobi in pregleda.

17. Odbor konvencije o otrokovih pravicah avtoritativno razlaga otrokove največje koristi. Pravi, da je to edinstvena dejavnost, ki jo je treba izvesti v vsakem posameznem primeru; sestoji iz ocenjevanja in uravnoteženja vseh elementov, potrebnih za odločitev v specifični situaciji posameznega otroka ali skupine otrok. Ugotavljanje največje koristi opisuje formalni postopek s strogimi postopkovnimi zaščitnimi ukrepi, namenjenimi ugotavljanju otrokove koristi na podlagi ocene koristi. Največja otrokova korist je tako pravica, kot načelo, kot tudi postopkovno pravilo, ki je trdno zasidrano v mednarodnem in evropskem pravu in je v predlogih za preoblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema dobilo še večji pomen (člen 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah).

18. Primarnoupoštevanje načela _"best interests of a child"_ (v nadaljevanju: BIC) pri vsaki zadevni odločitvi pomeni začeti z oceno posebnih okoliščin vsakega posameznega otroka, identificirati in oceniti pomembne elemente za tega določenega otroka, jih podrobneje razložiti in vsakemu pripisati težo v odnos do drugih. BIC je primarno merilo, ki ga bo morda treba uravnotežiti z interesi drugih, vključno z državo. Utež, ki bo pripisana BIC, bo del analize odločevalca. Imel bo visoko prednost in ne bo le eden od več dejavnikov. Upoštevati je treba, da mora biti v drugih okoliščinah BIC najpomembnejša točka, kar pomeni, da mora biti BIC odločilni dejavnik pri sprejemanju odločitve.

19. Tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu popolnoma odsotna kakršnakoli omemba načela otrokove največje koristi, pa čeprav bi morala biti obrazložitev praktično napisana okoli tega pojma. Tako že v izhodišču ni jasno, ali je tožena stranka to načelo sploh upoštevala, ko je odločala o otrokovem primeru. Posledično je še bolj nejasno koliko, kdaj, kje in kako ga je pri odločanju upoštevala.

20. Glede na zgornjo informacijo EUAA bi morala tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem otrokovih največjih koristi opraviti poseben intervju ali pa bi temu lahko namenila del glavnega intervjuja. Vendar iz vpogleda v intervju postane jasno, da o ugotavljanju otrokovih največjih koristi ni bilo kakšnega posebnega govora. Osebni razgovor (z dne 31.7.2023) je vključno s premori in branjem trajal vsega dve uri, prošnja (z dne 21.7.2023) pa dobro uro.

21. Informacija EUAA ("Namen praktičnega vodnika") je zagotoviti smernice in podporo pristojnim nacionalnim organom glede zahtevanih jamstev in zaščitnih ukrepov, ki bodo zagotovili, da bodo otrokove koristi prednostno upoštevane, določa posebno pozornost vsem fazam postopka ugotavljanja otrokove največje koristi in izrecno navaja, da je to "formalen proces s strogimi postopkovnimi jamstvi".

22. Ker so otrokove največje koristi ne samo pravica in načelo ampak tudi pravilo po katerem je potrebno presojati v primerih, ki se nanašajo na otroke, bi morala tudi obrazložitev odločitve tožene stranke to odražati. V njej bi moralo biti izrecno ugotovljeno, katere so največje koristi otroka v tem primeru, kako so bile ugotovljene ter kako so bile upoštevane pri sprejemu odločitve.

23. Prošnja za mednarodno zaščito je bila vložena dne 21. 7. 2023. Dne 31. 7. 2023 je bil z otrokom že opravljen osebni razgovor. Sklep o zavrženju njegove prošnje pa je bil izdan dne 10. 8. 2023. 24. Zgoraj navedene Smernice UNHCR sicer res predvidevajo prioritetno postopanje v primerih otrok, a ne v škodo otroka t.j. preden bi se otrok lahko ustrezno prilagodil novemu okolju, v njem počutil varnega, razmislil o svoji situaciji in vzpostavil pristen odnos z zakonitim zastopnikom ter drugimi zaposlenimi. Navedeno v tako kratkem času zagotovo ni bilo mogoče, kar se odraža tudi v obnašanju in odgovorih otroka na razgovoru.

25. Drugačna bi bila situacija, če bi bil intervju z dne 31. 7. 2023 eden od intervjujev, v katerem bi se ugotavljale otrokove največje koristi in otroka soočilo z ugotovitvami glede prstnih odtisov in problematičnostjo njegovih trditev, ter mu dalo čas za razmislek. V tem dodatnem času bi se lahko z njim pogovorila tudi zakonita zastopnica in poizkusila ugotoviti, na čem temelji odpor otroka do predaje Avstriji. Mogoče bi se v tem času lahko vzpostavili tudi kakšni kontakti z avstrijskimi organi, morebitnim avstrijskim skrbnikom ipd. Take ugotovitve bi potem lahko tožena stranka ustrezno ovrednotila in upoštevala pri nadaljnjem odločanju.

26. Vendar, ker je bil postopek zaključen tako hitro, ostaja veliko okoliščin tega primera nejasnih. Še manj pa je bilo ugotovljeno, kaj bi v tem primeru narekovale otrokove največje koristi. Glede na navedeno pooblaščenec predlaga, da se predmetni sklep odpravi. Predlaga zaslišanje tožnik. Tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe.

27. Izvršitev sklepa bi pomenila, da se tožnika lahko izroči državi, v zvezi s katero ni bilo ugotovljeno, zakaj ima otrok tak odpor do predaje, še manj pa so bile ugotovljene največje otrokove koristi v tem primeru. Prav tako bi otrok izgubil pravice prosilca za mednarodno zaščito v Sloveniji, t.j. do nastanitve, prehrane in zdravstvene pomoči. Ker gre za otroka, je potrebno v tej luči razumeti in prilagoditi tudi 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pojem težko popravljive škode.

28. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da otrok v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka (ampak ima t.i. _arguable claim_), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer bi šlo za kršitev 13. člena EKČP. 29. Tožnik tudi izpostavlja, da če bi bil predan drugi državi še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva, saj bi to glede na uveljavljeno sodno prakso pomenilo, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Predlaga odpravo odločbe in da se izvršitev sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi.

30. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da ima tožeča stranka glede na pridobljene podatke iz baze Eurodac nesporno priznano mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, in sicer od 6. 3. 2023. Čeprav je tožeča stranka vseskozi zanikala, da je v Avstriji sploh kdaj bila, je na osebnem razgovoru dne 31. 7. 2023 jasno povedala tudi, da nima nobenih zadržkov pred vrnitvijo v Avstriji, saj je tam tisočkrat bolje, kar je v nasprotju z navedbami tožeče stranke v posredovani tožbi. Tožeča stranka je izjavila, da lahko gre nazaj v Avstrijo, zaradi česar tožena stranka ni imela podlage za sum, da bi tožeča stranka imela kakšne zadržke do te države. Navedbe tožeče stranke, da se vrnitve v Avstrijo boji, pa v konkretnem postopku sploh niso relevantne, saj tožena stranka v tem postopku ne presoja o možnosti vračanja tožeče stranke, ampak zgolj in le o njeni prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tožeča stranka lahko namreč na podlagi tega, da ima v Avstriji priznan status begunca in izdano dovoljenje za prebivanje, prosto potuje po EU. Za namen daljšega bivanja v kateri od drugih držav članic EU pa si mora urediti ustrezno dovoljenje za prebivanje na drugi zakonski podlagi. Tožeča stranka je za mednarodno zaščito zaprosila že v treh državah članicah EU, in sicer v Avstriji (1. 12. 2021), Nemčiji (19. 6. 2023) in Sloveniji (21. 7. 2023).

31. Namen enotnega evropskega azilnega sistema je ravno v tem, da se prošnja posameznega prosilca za mednarodno zaščito vsebinsko obravnava v eni, za to odgovorni državi članici. Če bi bile prošnje posameznega prosilca za mednarodno zaščito vsebinsko obravnavane v več državah članicah EU, bi to lahko hipotetično pomenilo, da bi posamezni prosilec v več državah članicah tudi pridobil enega od statusov mednarodne zaščite, posledično pa bi bil tudi v več državah članicah upravičen do drugih pravic, ki mu s priznanjem takega statusa pripadajo. Glede na to, da je tožeča stranka v kratkem času zaprosila za mednarodno zaščito kar v treh različnih članicah EU, pa to vsekakor kaže na nekakšno zlorabo azilnega postopka.

32. Tožena stranka je tožeči stranki zagotovila vsa postopkovna jamstva, ki veljajo za mladoletne osebe brez spremstva. Tožeči stranki je bila na poziv tožene stranke nemudoma imenovana zakonita zastopnica, ki je bila prisotna tako na prošnji kot na osebnem razgovoru. Dodatno je pristojni organ sledil zahtevi zakonite zastopnice po ponovnem odvzemu prstnih odtisov, ki pa so pričakovano pokazali na enak izpisek iz baze Eurodac. Tožena stranka zavrača navedbe, da ni upoštevala načela otrokove največje koristi in ponovno poudarja, da presoja in odločitev v konkretnem primeru ni, da bi tožena stranka nameravala vrniti tožečo stranko v Avstrijo, ampak zgolj to, da o njeni prošnji za mednarodno zaščito ne bo vsebinsko presojala, ker je nesporno, da ima tožeča stranka že priznan status mednarodne zaščite v Avstriji.

33. V zvezi s pozivom naslovnega sodišča pa tožena stranka pojasnjuje, da je nemudoma poslala urgentni zahtevek (24. 8. 2023) avstrijski dublinski enoti, v kateri tožena stranka zaproša za podrobnejše informacije glede priznane zaščite, ki jo je tožeča stranka pridobila v Avstriji. Navedeno izkazuje tudi priložena spisovna dokumentacija, prav tako pa je priloženo potrdilo o poslanem zahtevku in potrdilo, da je Avstrija zahtevek sprejela; ne glede na to, tožena stranka poudarja, da je že sam podatek iz baze Eurodac zadosten dokaz, da tožeča stranka nesporno ima priznan status mednarodne zaščite v Avstriji. Če tožeča stranka ne bi imela več statusa v omenjeni državi, bi na obrazcu Eurodac ta podatek bil vsekakor prazen, kar pa v primeru tožeče stranke ni. Tožena stranka meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

34. V pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2023 tožnik prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi ter tožbenem predlogu. Posebej pa izpostavlja, da je glavna pomanjkljivost spornega sklepa odsotnost kakršnegakoli sklicevanja, upoštevanja ali odločanja o načelu otrokove največje koristi. Načelo otrokove največje koristi pa je potrebno upoštevati v vsakem postopku, kjer se odloča o primerih v katerih so vpleteni otroci. Kot izhaja iz predložene informacije ("EASO Practical guide on the best interest of the child in asylum procedures, 2019”), /.../ _"primarno upoštevanje BIC (best interes of the child - otrokovih največjih koristi) pri vsaki zadevni odločitvi pomeni začeti z oceno posebnih okoliščin vsakega posameznega otroka, identificirati in oceniti pomembne elemente za tega določenega otroka, jih podrobneje razložiti in vsakemu pripisati težo v odnosu do drugih. BIC je primarno merilo, ki ga bo morda treba uravnotežiti z interesi drugih vključno z državo. Utež, ki bo pripisana BIC, bo del analize odločevalca. Imel bo visoko prednost in ne bo le eden od več dejavnikov. Upoštevati je treba, da mora biti v drugih okoliščinah BIC najpomembnejša točka, kar pomeni, da mora biti BIC odločilni dejavnik pri sprejemanju odločitve."_

35. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo zavrača navedbe, da ni upoštevala načela otrokove največje koristi, vendar to iz obrazložitve sklepa ni razvidno. Vsekakor ne na način, kot ga opisuje zgornja informacija EUAA. Obrazložitev sklepa pa mora vsebovati vse bistvene pravne in dejanske elemente, ki so pripeljali do določene odločitve. V tem primeru bi glede največjih koristi otroka to predstavljalo najmanj (izrecna) ugotovitev, kaj je v tem primeru v največji koristi otroka in kako je tožena stranka prišla do teh sklepov.

36. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je tožniku takoj zagotovila zakonito zastopnico. Vendar je v istem členu, ki določa obveznost postavitve zakonite zastopnice (16. člen ZMZ-1) navedena tudi dolžnost, da bi morala tožena stranka čim prej ugotoviti istovetnost otroka in začeti postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.

37. Tožnik sicer trdi, da nima dokumentov in da so njegovi starši mrtvi. A tudi v tem primeru bi morala tožena stranka upoštevati načelo največjih otrokovih koristi in bi lahko kontaktirala avstrijske organe zato, da bi ugotovila otrokovo identiteto (še posebej glede na to, da iz Eurodac izpiska slednja ni razvidna). Namesto iskanja staršev (če sledimo tožnikovi izpovedi, da so mrtvi) pa bi lahko tožena stranka v skladu z načelom največjih otrokovih koristi iskala morebitnega skrbnika ali rejnika oz. osebo, ki je prevzela dolžnosti pokojnih staršev.

Tožba je utemeljena.

38. V izhodišču te presoje sodišče najprej v luči načela varovanja koristi otroka iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)1 in iz 15. člena ZMZ-1 ugotavlja, da ima tožnik, ki je v času odločanja sodišča star 16 let in pol, kot mladoletnik brez spremstva, status _"prosilca za mednarodno zaščito"_. To pomeni, da mu pripadajo vse pravice po ZMZ1-1 in Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot prosilcu za mednarodno zaščito v zvezi z primerno nastanitvijo, bivanjem in prostočasnimi dejavnostmi v Sloveniji. Tožnik očitno ima zakonito zastopnico ter pooblaščenca, svetovalca za begunce, ki ga zastopa v tem pravnem postopku (16, 18. člen ZMZ-1). Tožnik ima tudi položaj _"ranljive"_ osebe v smislu 21. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU oziroma 22. točke 2. člena ZMZ-1, kar pomeni, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami v smislu 12. 13. in 14. člena ZMZ-1 tako glede sprejema, kot tudi procesnih jamstev (23. in 24. točka 2. člena ZMZ-1).

39. Tožnik ima status prosilca za mednarodno zaščito, dokler v zvezi z njegovo prošnjo ne bo izdana _"dokončna odločba"_ (člen 2(c) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 11. točko 2. člena ZMZ-1). _"Dokončna odločba"_ pa pomeni odločbo o tem, ali se prosilcu prizna status begunca ali subsidiarne zaščite _"in zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V"_ Procesne direktive 2013/32/EU ne glede na to, ali je do zaključka postopka s pravnim sredstvom prosilcem dovoljeno, da ostanejo v zadevni državi članici (člen 2(e) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 11. točko 12. člena ZMZ-1). To pomeni, da ima tožnik tudi v času, ko teče ta upravni spor pred Upravnim sodiščem status prosilca za mednarodno zaščito. Lahko pa bi tožnik z začasno odredbo zahteval (med drugim), da mu sodišče dovoli, da ostane na ozemlju države članice oziroma sodišče lahko o tem odloči tudi na lastno pobudo (drugi pod-odstavek člena 46(6) Procesne direktive 2013/32/EU).

40. Tožnik je torej imel pravico ostati na ozemlju Slovenije, dokler tožena stranka ni izdala odločbe o postopku na prvi stopnji iz poglavja III. Procesne direktive 2013//32/EU,2 to pomeni v upravnem postopku.

41. Izpodbijani sklep v izreku sicer ne predstavlja pravne podlage za odstranitev tožnika iz Slovenije. Izpodbijani akt tožniku namreč ne nalaga, da zapusti Slovenijo. Tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožena stranka v tem postopku ne presoja možnosti vračanja tožeče stranke in da ni nameravala vrniti tožeče stranke v Avstrijo.

42. Vendar pa po drugi strani iz podatkov v spisu izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve z dopisom z dne 22. 8. 2023 obvestilo Policijsko upravo Koper, po tem, ko je bila tožniku prošnja za mednarodno zaščito zavržena in je postal sklep pravnomočen, prosilec pa biva v dijaškem domu v Postojni, da je za njegovo _"obravnavo"_, glede na območje bivanja, pristojna Policijska uprava Koper in da naj _"ukrepa"_ v skladu z veljavno zakonodajo. To pa kaže na morebitno določeno izvrševanje izpodbijanega akta, četudi v času upravnega spora ni jasno, kako namerava pristojni organ izvrševati izpodbijani akt. Poleg tega se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ukvarjala z vprašanjem, ali je tožnik v postopku izkazal, da bi mu v Avstriji grozila resna nevarnost nečloveškega ravnanja v smislu 4. člena Listine. To je pomembno z vidika določila člena 24(2) Listine in presoje zakonitosti izpodbijanega akta, kot bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe.

43. Ker izpodbijani akt v izreku ne nalaga tožniku, da mora zapustiti ozemlje Slovenijo, v njegovo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja (4. člen Listine) ali v pravico do varstva zasebnosti (7. člen Listine) v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine in 15. člena ZMZ-1, z izpodbijanim aktom (še) ni poseženo glede na podatke, ki so v spisu.

44. Predmet tega upravnega spora je torej zgolj vprašanje, ali je tožena stranka zakonito odločila, ko je tožnikovo prošnjo zavrgla kot nedopustno, ker ima tožnik po ugotovitvah tožene stranke že priznan status v Avstriji, ki je druga država članica EU, a je po tožbenih ugovorih to storila preuranjeno in v okoliščinah, ko ni upoštevala določila varovanja otrokovih koristi iz določila člena 24(2) Listine in 15. člena oziroma četrtega odstavka 3. člena ZMZ-1.3

45. Tožena stranka meni, da je določbi člena 24(2) Listine zadostila s tem, ko je bilo omogočeno, da je tožnik kot mladoletnik brez spremstva dobil zakonito zastopnico z dnem 31. 7. 2023, s tem, ko je bila zakonita zastopnica prisotna ob podaji prošnje dne 21. 7. 2023 ter na osebnem razgovoru dne 31. 7. 2023 ter s tem, da je upravni organ sledil predlogu zakonite zastopnice, naj še enkrat preveri podatek iz Eurodac.

46. S temi ravnanji pa tožena stranka ni izpolnila preostalih bistvenih obveznosti, ki jih je imela na podlagi določila člena 24(2) Listine v zvezi z uporabo določila 51. člena ZMZ-1. Po tem določilu pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito "lahko" zavrže s sklepom kot nedopustno le, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica EU, razen, če gre za osebe iz VI. Poglavja tega zakona; za izjemo iz VI. Poglavja ZMZ-1 pa v konkretnem primeru ne gre. Ta določba je enaka določbi člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, zato problema nepravilnega prenosa v notranji pravni red določbe sekundarnega prava EU v tem primeru ni.

47. Navedena določba ZMZ-1 torej daje diskrecijo pristojnemu organu, da prošnjo zavrže, ali pa tudi ne, če je prosilcu druga država članica priznala eno od oblik mednarodne zaščite, na primer subsidiarno zaščito. Ravno zakonska podlaga za diskrecijsko odločanje daje pristojnemu organu dovolj manevrskega prostora, da v posamičnem primeru pretehta okoliščine glede varovanja otrokovih koristi, ali pa varstvo in uresničevanje kakšne (druge) iztožljive pravice mladoletnika.

48. Iz tega sledi, da je za rešitev tega upravnega spora bistveno vprašanje, kako Sodišče EU razlaga in uporablja določbo člena 24(2) Listine v takih ali primerljivih zadevah, ko gre za odločanje o različnih pravno-zavarovanih interesih ali pravicah mladoletnikov po prostem preudarku.

49. V zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi je Sodišče EU še pred pravno-formalno uveljavitvijo Listine zavzelo stališče, da iz preambule Listine izhaja, da je njen glavni cilj potrditi pravice, kot izhajajo zlasti iz _"skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic,"_ pogodb Skupnosti , EKČP, socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope, ter sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice.4 Sklicevalo pa je je tudi na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah.5 V tistem času je Sodišče EU pravo interpretiralo tako, da morajo države članice, ko odločajo o zadevah v zvezi z mladoletniki, _"ustrezno"_ upoštevati _"največjo"_ korist mladoletnega otroka6 določeno polje proste preosje oziroma diskrecija pa državi omogoča, da odloča po prostem preudarku _"v skladu z zahtevami varstva temeljnih pravic."_7 V zvezi z uporabo načela varovanja otrokovih koristi je Sodišče EU tudi uporabljalo standard, da je _"načeloma treba vse upoštevne koristi uravnoteženo in razumno presoditi"_, pri čemer mora ta presoja temeljiti na _"objektivnih ugotovitvah glede samega otroka in njegovega socialnega okolja."_8 Ko je šlo za vprašanje predaje mladoletnika brez spremstva na podlagi prej veljavne Dublinske uredbe 343/2003, je na primer Sodišče EU odločilo /.../_"ker so mladoletniki brez spremstva posebej občutljiva skupina oseb, se postopka določitve odgovorne države članice ne sme podaljševati bolj, kot je nujno potrebno, kar pomeni, jih načeloma ne predajajo drugi državi članici."_9 Zaradi tega stališča Sodišča EU zdaj veljavna Dublinska uredba 604/2013 vsebuje merilo oziroma kriterij, da če mladoletnik brez spremstva nima družinskega člana v drugi državi članici, je odgvorna tista država članica, v kateri je mladoletnik zaprosil za mednarodno zaščito, če je to v največjo korist mladoletnika (člen 8(4) Dublinske uredbe 604/2013).

50. Vendar Procesna direktiva 2013/32/EU v povezavi z določbo člena 33(2)(a) nima primerljive določbe določbi člena 8(49 Dublinske uredbe 604/2013. Pomembno pa je omeniti, da je Sodišče EU v zadevi MA, BT, DA namesto standarda _"uravnotežene in razumne presoje vseh upoštevnih koristi"_ uporabilo standard, da je treba upoštevati _"predvsem"_ koristi otroka.10 Ta slednji standard Sodišče EU v kasnejši sodni praksi uporablja najbolj pogosto.11

51. Ključno vprašanje je torej, kakšen vpliv materialno-pravne ali procesno pravne narave ima (lahko) določba o varovanju _"predvsem koristi otroka"_ pri uporabi diskrecije iz člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri organ prošnjo lahko zavrže. 52. Uvodna izjava št. 60 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela,ki so priznana z Listino. _"Namen te direktive je zlastizagotoviti dosledno spoštovanje človeškega dostojanstvain spodbujati uporabo členov, med katerimi je tudi člen 24 Listine ter jo je treba temu ustrezno izvajati."_

53. Procesna direktiva 2013/32/EU se sklicuje tudi neposredno na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP). Po uvodni izjavi št. 33 Procesne direktive 2013/32/EU v skladu z Listino in MKOP bi morala biti _"največja korist otroka najpomembnejše vodilo"_ držav članic pri uporabi te direktive. _"Pri ugotavljanju, kaj je največja korist za otroka, bi morale države članice upoštevati predvsem dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, vključno z okoljem, iz katerega prihaja."_ Tudi Kvalifikacijska direktiva 2011/95/EU se sklicuje na MKOP in sicer v uvodni izjavi št. 18, kjer je navedeno, da v skladu z MKOP bi morale biti koristi otroka _"najpomembnejše vodilo"_ držav članic pri izvajanju te direktive. _"Pri ocenjevanju koristi otroka bi morale države članice zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, varstvene in varnostne vidike ter stališča mladoletnika vskladu z njegovo starostjo in zrelostjo."_

54. Tretji pod-odstavek člena 6(3) Pogodbe o EU pravi, da pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb. Pojasnila k Listini se enako kot zgoraj citirano sekundarno pravo sklicuje na MKOP in sicer pojasnila k določilu 24. člena Listine pravijo, da ta člen temelji na MKOP, ki so jo ratificirale vse države članice, zlasti na 3., 9., 12. in 13. členu MKOP. To je potrdil tudi Veliki senat Sodišča EU v zadevi V.M.A..12

55. Zato je treba na tem mestu izpostaviti, da po splošnem komentarju Odbora OZN za otrokove pravice št. 14, ki ga je Upravno sodišče že vneslo v upravno-sodno prakso,13 ima "načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo. Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.14 Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.15 V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila. 16

56. Sodišče EU se je v svoji sodni praksi že sklicevalo na omenjeni splošni komentar Odbora OZN za otrokove pravice št. 1417 in je v kontekstu predaje prosilca po Dublinski uredbi tudi že prišlo do sklepa, da lahko upoštevanje največje koristi otroka vodi do nastanka obveznosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščite, čeprav merila iz Dublinske uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo.18 To pomeni, da mora biti diskrecija uporabljena ob spoštovanju načela največje koristi za otroka19 oziroma da lahko zaradi upoštevanja načela varovanja največje oziroma predvsem koristi za otroka pride do uveljavitve subjektivne in iztožljive pravice mladoletnega otroka.20

57. V predmetni zadevi tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Kajti same okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, to pa so, da je mladoletnik brez spremstva dobil zakonito zastopnico z dnem 31. 7. 2023, da je bila zakonita zastopnica prisotna ob podaji prošnje dne 21. 7. 2023 ter na osebnem razgovoru dne 31. 7. 2023 in da je upravni organ sledil predlogu zakonite zastopnice, naj še enkrat preveri podatek iz Eurodac, za pravilno uporabo diskrecije ne zadoščajo.

58. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem21 z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike;22 preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi, kar pride v poštev, če ima zadevna država članica utemeljene razloge za domnevo, da je ta prosilec morda žrtev ali je bil žrtev kršitev, povezanih z trgovino z ljudmi, kar nujno velja, kadar ta državljan pred enim od organov, ki mora odločiti o njegovem položaju, z zadostno verjetnostjo trdi, da je ali da je bil žrtev takega ravnanja.23

59. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden. Sodišče je takoj ob prejemu tožbe dne 23. 8. 2023 toženi stranki poslalo poziv, da od pristojnega organa v Avstriji dobi odgovor in morebitno potrditev, ali je tožniku v Avstriji priznan status begunca ali subsidiarne zaščite in če mu je status priznan, od kdaj mu je priznan in da o tem odgovoru nemudoma obvesti sodišče. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 24. 8. 2023 sodišču odgovorila, da je avstrijskemu organu nemudoma poslala navedena vprašanja. Sodišče od tožene stranke ni prejelo odgovora s strani avstrijskega organa o morebitnem statusu tožnika v Avstriji.

60. Ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno oziroma določbe člena 24(2) Listine, prvi odstavek 15. člena in prva alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 v zgoraj navedenem materialno-pravnem okviru sploh niso bile uporabljene, posledično je bilo nepravilno uporabljena tudi procesna določba prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 in je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez zaslišanja mladoletnega tožnika, kajti z zaslišanjem po eni strani ni bilo treba obremenjevati mladoletnega tožnika, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1); poleg tega je sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta na podlagi vpogleda v spis ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine.24 V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka ().25 Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 61. Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,26 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.27 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt v azilni zadevi, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče dopolnilo dosedanjo interpretacijo, ki je bila izpeljana za primer Dublinske uredbe, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 ter določbe procesne direktive 2013/32/EU. Interpretacija iz navedenih sodb Upravnega sodišča je namreč enako relevantna tudi v situaciji, ko Upravno sodišče tožbi zoper sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito ugodi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, pa ne gre za zavrženje prošnje po Dublinski uredbi, ampak za zavrženje prošnje po Procesni direktivi 2013/32/EU (člen 33(2)(a) oziroma po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1. 62. V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU prvič jasno izpelje,28 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe _"ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."29 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi"30 in določba, kot je opozorjeno v točki 22 sodbe pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."_31 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, _"ne obstaja več_.32 Ker _Dublinska uredba_ _ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc"._33

63. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,34 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Enako velja tudi za določbo 46. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje: "_Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)." Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije"_, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

64. Upravno sodišče se torej strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi z dne 5. 7. 2023, da je "_morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice._"35 Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.36

65. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "_za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu_" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.37

66. V Sloveniji pa je pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna kot na Nizozemskem in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

67. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "_varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)._" Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "_ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU_."38

68. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo pa je prišlo do razlik med interpretacijo Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "_ugodno ureditev_" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno._"39

69. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "_sistemsko zgrešeno_". Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.40 Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v tej zadevi.

70. Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "_ugodno ureditev_" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Drugače od navedenega stališča iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca do pravice, ki mu pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.41 Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.42

71. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32. kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki razjasnjuje, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

72. Izmed navedenih pravnih virov (v opombi št. 41 te sodbe) v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.43 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "_mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči._"44 Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "_presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni._"45 Primer JP dokazuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.46

73. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po sekundarnem pravu (členu 27(1) Dublinske uredbe) in 47(1) členu Listine EU v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnikov v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.47 To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

74. Nadalje ne gre zgolj za to, da je Upravno sodišče v omenjenih zadevah ugotovilo, da sekundarno pravo izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.48 Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine EU, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določba člena 47(1) in (2) Listine EU bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

75. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: "_Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče._" Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

76. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.

77. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "_treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči_."49

78. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z (določbo 27. člena Dublinske uredbe ali) določbo člena 46(1) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU je torej Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

79. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,50 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,51 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi _Torubarov_. Po stališču Sodišča EU v zadevi _Torubarov_ je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (46 člen Porcesne direktive 2013/32/EU ali 27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.52 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

80. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, sodba v prvi točki izreka pa postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Po tej določbi se pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, morajo upoštevati predvsem koristi otroka. Določilo 15. člena ZMZ-1 med drugim določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov. Mladoletnikom je treba zagotoviti življenjski standard, ki je primeren njihovemu psihičnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu in družbenemu razvoju (prvi odstavek). Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se ustrezno upoštevajo zlasti naslednji dejavniki: možnost ponovne združitve z družino; dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja; vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi; mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek). Mladoletnikom se zagotovi dostop do prostočasnih dejavnosti, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti, v prostorih, kjer so nastanjeni, in do dejavnosti na prostem (tretji odstavek). To določilo ima še četrti in peti odstavek. 2 Glej člen 9(1) Procesne direktive 2013/32/EU. 3 Po določilu četrtega odstavka 3. člena ZMZ-1 se pri delu z mladoletniki upošteva načelo največje otrokove koristi. 4 Komiisja proti Parlamentu, C-540/03, odst. 38; glej tudi odst. 58. 5 Ibid. odst. 57. 6 Ibid. odst. 63, 103. 7 Ibid. odst. 104; glej tudi mutatis mutandis: Detiček, C-403/09 PPU, odst. 34. 8 Ibid. odst. 60. 9 MA, BT, DA C-648/11, odst. 55 (ang.: /.../ "as a rule should not be transferred") 10 Ibid. odst. 59 (ang.: "_primary consideration_"); 11 Glej na primer: TQ, C-441/19, odst. 44, 51; A.S., C-550/16, odst. 58; C-768/19, odst. 38; Haqbin, C-233/18, odst. 54; primerjaj z sodbama Sodišča EU, kot sta na primer: E, C-635/17, odst. 57, SM, C-129/18, odst. 68. 12 C-490/20, odst. 63. 13 Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 27/2018, 9. 8. 2018, odst. 95; I U 743/2020, 2. 9. 2020, odst. 51-53. 14 UNCRC, _General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration_ (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4. 15 Ibid. tč. 1A/6b, str. 4. 16 Ibid. tč. 1A/6c, str. 4. 17 Glej: M.A., C-112/20, odst. 43. 18 L.G., C-745/21, odst. 54. 19 Glej tudi mutatis mutandis: SM, C-129/18, odst. 67-68. 20 Ibid. odst. 71; primerjaj s sodbami Sodišča EU v zadevah: TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 55-57, 60, 65-66, 68, 78; M.A., C-112/20, 11. 3. 2021, odst. 36, 43; LW, C-91/20, odst. 42-62. 21 Gre za vrednote iz uvodne izjave št. 33. procesne direktive 2013/32/EU in uvodne izjave št. 18 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 22 Prva alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ-1. 23 O.T.E., C-66/21, odst. 49. 24 Glej: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56). 25 Peti odstavek 64. člena ZUS-1; Alheto, C-585/16, odst. 149. 26 Glej na primer: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, 15. 5. 2023, odst. 53-64 in I U 836/2023, 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023, 10. 8. 2023, odst. 8-34. 27 C-556/21. 28 V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "_S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava._" 29 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 30 Po tej določbi "države članice lahko določijo" da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. To je torej potrebno urediti v nacionalni zakonodaji. 31 Ibid. odst. 28. 32 Ibid. odst. 29. 33 Ibid. odst. 30. Določbe, primerljive členu 27(4) Dublinske uredbe, ki velja za upravni organ, Procesna direktiva 2013/32/EU nima. 34 Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "_posamezniku_" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69). 35 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11. 36 Ibid. odst. 11. 37 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. 38 LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 39 Sodna odločba Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12. 40 Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58. 41 O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37. 42 Glej člen 46(1) Procesne direktive 2013/32/EU in člen 47(1) Listine EU. 43 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38. 44 Ibid. odst. 39. 45 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13. 46 Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47. 47 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14. 48 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26). 49 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 50 _Simmenthal_, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 51 _N. S. in M. E_. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 52 _Torubarov_, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality_, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia SpA_, C-497/20, odst. 54, 79. 53 Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15.