Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, na kakšen način bi morali obravnavani dokazi konkretizirati tožničin prispevek, saj iz izpodbijane odločbe ni neposredno razviden niti normativni okvir, ki opredeljuje merila in kriterije oziroma okoliščine, da se neko strokovno delo lahko šteje za referat. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj iz tožničinih dokazov ni razvidno, da gre za referat, sodišče ne more preizkusiti, ali je bila pravilno izvedena analiza vsakega posameznega dokaz oziroma ali je tožena stranka na podlagi predloženih dokazov prišla do pravilnega zaključka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-1078/2015/16 z dne 2. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnice (I. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z a) in b) razdelkom prvega odstavka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09 in 18/10; v nadaljevanju Pravilnik) izkazala zadostno število točk, saj jih je zbrala 34, vendar z 9. točkami ni izkazala zadostnega števila točk po 20. členu Pravilnika, skladno s katerim se dodatno strokovno delo vrednoti z najmanj tremi točkami.

3. Tožena stranka izpostavlja, da jo je javnost leta 2016 večkrat pisno in ustno obvestila, da potrdila o izvedbi referatov na mednarodnem simpoziju v organizaciji ZPTUS niso verodostojna. Zato je podvomila v verodostojnost petih potrdil o udeležbi tožnice z referatom na 6., 7., 8. in 9. znanstvenem posvetu ZPTUS, zaradi česar je na podlagi 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) od organizatorja in tožnice zahtevala program posvetov z navedbo referatov in njihovih prispevkov.

4. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da v dokazilih ZPTUS za 6., 7., 8. in 9. posvet med drugim ni podatka o vrsti tožničinega prispevka. Iz vabil namreč izhaja, da so udeleženci na obravnavanih posvetih sodelovali z delavnicami, predstavitvijo plakatov, članki in razstavami, s štirimi točkami pa je po Pravilniku ovrednotena le izvedba referata. Po ugotovitvah tožene stranke bi lahko strokovni delavec svoje delo ovrednotil v skladu z drugo točko č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika le, če je bilo delo opravljeno v obliki referata (in ne delavnice, predavanja, predstavitve plakata in podobno), konferenca, na kateri je delo opravljeno, pa mora biti opredeljena kot mednarodna.

5. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da nalog za službeno pot, ki ga je tožnica predložila dopolnitvi vloge, ne dokazuje, da je (tožnica) v posvetu sodelovala kot izvajalka prispevka, kar je sicer razvidno iz izjav A. A. in B. B. Po presoji tožene stranke je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, kakšna je vrsta strankinega prispevka. V navedene izjave je namreč podvomila v delu, kjer priči opredeljujeta tožničine predstavitve kot „samostojen referat“, saj lahko po mnenju tožene stranke le organizator mednarodnega dogodka (in ne udeleženci posvetov) strokovno opredeli vrsto prispevka posameznega udeleženca, poleg tega pa na programu posvetov ni bilo predvideno izvajanje samostojnih referatov. Tožnica je 3. 12. 2018 dopolnila predlog z novimi dokazili, v zvezi s katerimi je tožena stranka ugotovila, da določno ne opredeljujejo vrste njenega prispevka na obravnavanih posvetih tako, da bi bilo mogoče njeno sodelovanje na posvetih vrednotiti v skladu z navedeno drugo točko č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika. Tožnica je januarja 2019 posredovala elektronsko pošto ZPTUS, ki je po oceni tožene stranke splošne narave in njenega prispevka na posvetih ne konkretizira.

6. Glede na navedeno tožničinih prispevkov na 6., 7., 8. in 9. posvetu ZPTUS po presoji tožene stranke ni bilo mogoče vrednotiti kot referat v smislu druge točke č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika, saj na to nakazujejo le potrdila ZPTUS, ostala dokazila organizatorja posveta pa tožničinega prispevka ne konkretizirajo, temveč dokazujejo le izvedbo prispevka, ki ga ne opredelijo kot referat. _Povzetek tožbenih navedb_

7. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka.

8. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnica na navedenih mednarodnih posvetih predstavila pet samostojnih referatov, za kar ji je ZPTUS izdal potrdila, posredovala pa je tudi izjave sodelavk, v katerih potrjujeta, da je tožnica res izvedla samostojne referate. Meni, da je tožena stranka te izjave nepravilno štela le kot dokaz o udeležbi na mednarodnem posvetu in ne kot dokaz o dejanski izvedbi referatov; to pa naj bi bilo v nasprotju z vsebino izjav. Toženi stranki očita, da ni napravila dokazne ocene predloženih izjav, saj je njihovo dokazno vrednost posplošeno zanikala z neobrazloženim stališčem, da priči ne moreta dati nobenih pravno pomembnih dokazov. Trdi, da izpodbijana odločba nima razlogov za ugotovitev, (1) da pisni izjavi tožničinih sodelavk le nakazujeta na sodelovanje tožnice na obravnavanih mednarodnih znanstvenih posvetih, in (2) da glede na vsebino pisnih izjav obstaja večja verjetnost, da tožnica ni izvedla predstavitve samostojnih referatov. Poudarja, da tožena stranka pri odločanju ni spoštovala napotkov sodišča, saj je kljub jasnim navodilom ponovno posplošeno presodila, da izjav ni mogoče šteti kot dokaz o sodelovanju in izvedbi prispevka na posvetih.

9. V nadaljevanju tožnica očita toženi stranki, da se ni določno opredelila do drugih predloženih dokazov. Meni, da je zmoten zaključek, da tožnica ni izvedla samostojnih referatov, ker se omenjeni besedi ne pojavljata v programih ZPTUS. Zato naj bi bila podana kršitev drugega odstavka 164. člena ZUP, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

10. Tožnica še pojasnjuje, da je predložila potrdila organizatorja mednarodnega dogodka, v katerih je strokovno opredelil vrsto tožničinega aktivnega prispevka kot referat. Ne strinja se s presojo tožene stranke o neustreznosti ostalih dokazov za dokazovanje aktivne udeležbe na mednarodnem posvetu. Tožnica poudarja, da je bilo s tem onemogočeno dokazovanje njenega sodelovanja z referatom na mednarodnem posvetu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici s 1. 3. 2015 podeli naziv svetnica. Priglaša stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Povzetek odgovora na tožbo_

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zadostnega števila točk, ki se v skladu s Pravilnikom vrednoti z najmanj tremi točkami. Sporna je namreč vrsta tožničine udeležbe, torej kakšen je bil njen prispevek na navedenih posvetih. Tožena stranka poudarja, da ni upoštevala predloženih potrdil o udeležbi tožnice z izvedbo petih referatov na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu, ker je zaradi anonimnih prijav podvomila v njihovo verodostojnost; zato je zahtevala dodatna dokazila. Meni, da iz ostalih predloženih dokazil organizatorja ni bila razvidna vrsta udeležbe posameznega udeleženca. Pojasnjuje, da so referat, predavanje, delavnica in članek različne vrste prispevkov. Ugotavlja, da je iz potrdil razvidno, da so vsi udeleženci, kljub temu da je bilo na posvetih možno predstavljati več različnih prispevkov, prejeli potrdilo za udeležbo z referatom. Navaja, da je pojasnila, zakaj izjave sodelavk šteje le za dokaz o udeležbi na posvetu, in ne kot dokaz o dejanski izvedbi referatov. Poudarja, da je za presojo o obliki udeležbe pristojen organizator posveta in ne poslušalec, saj le-ta glede na to, da je predstavitev teh prispevkov na videz enaka, nima potrebnega znanja in informacij, na podlagi katerih bi lahko dal mnenje, ali gre za samostojni referat ali predavanje. Ker tožnica in organizator nista predložila dodatnih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, je tožena stranka dvomila v verodostojnost predloženih potrdil, zaradi česar je menila, da tožnica ni dokazala, da je izvedla referat na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS.

_Sodba Upravnega sodišča RS I U 1460/2016 z dne 10. 10. 2018_

12. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, saj je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1460/2016 z dne 10. 10. 2018 odločbo tožene stranke št. 10051-1078/2015/6, s katero je zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv svetnik, odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek. Ugotovilo je, da je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni opravila dokazne ocene predloženih dokazov.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnost odločitve tožene stranke glede napredovanja tožnice - učiteljice v osnovni šoli - v naziv svetnica. Sporno je, ali je tožnica zbrala zadostno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami.

15. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.1 Zakonsko podlago za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa 105. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), na njegovi podlagi pa je bil sprejet Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive.

16. Strokovni delavci napredujejo v nazive mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek 1. člena Pravilnika), če izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje. Iz v času odločanja veljavnega prvega odstavka 11. člena Pravilnika je razvidno, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki (1) je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, (2) je pri svojem delu uspešen, (3) je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma je pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je (4) opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

17. Pravilnik v 20. členu taksativno našteva dodatna strokovna dela v šoli zaposlenega strokovnega delavca, povezana z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, ki se vrednotijo in točkujejo z eno točko po razdelku a), dvema točkama po razdelku b), tremi točkami po razdelku c), štirimi točkami po razdelku č), petimi točkami po razdelku d), osmimi točkami po razdelku e) in desetimi točkami po razdelku f). Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (dvajseta točka razdelka a) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), samostojno predavanje ali izvedba pedagoške delavnice na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda z dvema točkama (šestnajsta točka razdelka b) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), samostojni referat na kongresu ali konferenci v organizaciji inštitucij na državnem nivoju s tremi točkami (tretja točka razdelka c) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), organizacija mednarodnega strokovnega posveta ali seminarja s tremi točkami (enajsta točka razdelka c) prvega odstavka 20. člena Pravilnika), samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci pa s štirimi točkami (druga točka razdelka č) prvega odstavka 20. člena Pravilnika).

18. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnica udeležila znanstvenega posveta ZPTUS, ki je posvet mednarodne narave. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je za tožnico sporna tako ugotovitev, ali je osebno izvedla predstavitev prispevka, kot tudi vrsta izvedenega prispevka na 6., 7., 8. in 9. mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS, torej ali je bil njen prispevek izveden v obliki referata, delavnice, predavanja ali predstave.

19. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka izjave A. A. in B. B. štela kot dokaz o sodelovanju in izvedbi prispevka na obravnavanih znanstvenih postopkih in ne kot dokaz o vrsti izvedenega prispevka. Poleg tega je tudi v odgovoru na tožbo poudarila, da ni sporna tožničina aktivna udeležba na obravnavanih znanstvenih posvetih. To po presoji sodišča pomeni, da je tožnica osebno izvedla predstavitev svojega prispevka na obravnavanih znanstvenih posvetih. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala s tem povezanih navodil v sodbi I U 1460/2016, iz katere je sicer razvidna spornost tožničine aktivne udeležbe.

20. Glede na navedeno ostaja med strankama odprto vprašanje v zvezi z vrsto tožničinega prispevka na posvetu. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali je tožnica izvedla predstavitev referata, projekta, razstave, posterja, delavnice ali predavanja.

21. Tožnica navaja, (1) da je poleg potrdila organizatorja predložila tudi druge dokaze, kot na primer gradiva za izvedbo samostojnih referatov in povzetke, do katerih se tožena stranka ni opredelila, zaradi česar ni opravila vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj; (2) da vsem dokazom odreka dokazno vrednost in jih ne šteje za ustrezne za dokazovanje; ter (3) da je tožena stranka omejila dokazovanje pravno pomembnih dejstev zgolj na program mednarodnih simpozijev, s čimer je kršila pravila postopka, saj se vrsta aktivnega prispevka na posvetih ne dokazuje le z listinskimi dokazili. Meni še, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Z navedenim tožnica v bistvenem zatrjuje kršitev določb postopka.

22. V skladu z načelom materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ugotavljanje dejstev, pomembnih za zakonito in pravilno odločbo, se opravi z dokazovanjem; kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev.2

23. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Prosto presojo dokazov lahko razumemo kot pooblastilo uradni osebi, da samostojno presoja in ocenjuje uspeh dokazovanja, kot tudi dolžnost uradne osebe, da v svojo presojo vključi vse upoštevne dokaze in vestno ter skrbno izvede njihovo analizo logično, v skladu z razumskimi pravili in ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega metodološkega pristopa. Teorija in sodna praksa namreč poudarjata, da je dokazovanje kritična presoja, ki zahteva vestno in skrbno razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njihovo primerjavo z nasprotnimi dokazi ter združitev (sintezo) vseh dokazov v celoto.3

24. Po presoji sodišča je utemeljen tožničin ugovor, da se tožena stranka ni določno opredelila do vsakega dokaza posebej, ampak je le na podlagi vseh dokazov skupaj posplošeno zaključila, da iz njih ni razvidno, da bi bil tožničin prispevek referat. Iz dokazne ocene tožene stranke tako ni razvidna analiza zbornika 9. posveta ZTUPS (April 2011), povzetka za zbornik (C.), dokazil v zvezi z nalogo Č., ki so v slovenskem in angleškem jeziku, in Power Point predstavitve za leto 2010/2011. Zato ni jasno, kaj iz navedenih dokazov izhaja in zakaj po mnenju tožene stranke določno ne opredeljujejo tožničinega prispevka na 6., 7., 8. in 9. posvetu ZTUPS na način, da bi bilo mogoče njeno sodelovanje na posvetih vrednotiti v skladu z drugo točko č) razdelka 20. člena Pravilnika. Poleg tega ni pojasnila, na kakšen način bi morali obravnavani dokazi konkretizirati tožničin prispevek, saj iz izpodbijane odločbe ni neposredno razviden niti normativni okvir, ki opredeljuje merila in kriterije oziroma okoliščine, da se neko strokovno delo lahko šteje za referat. Da bi dejstva življenjskega primera (tako imenovana „groba“ dejstva) lahko uvrstili na spodnjo premiso, jih namreč moramo prej izbrati glede na abstraktni (v primeru zakona „zakonski“) dejanski stan, ki določa njihov normativni okvir.4 Ker tožena stranka navedenega ni pojasnila in ni obrazložila, zakaj iz tožničinih dokazov ni razvidno, da gre za referat5, sodišče ne more preizkusiti, ali je bila pravilno izvedena analiza vsakega posameznega dokaza, torej ali je tožena stranka na podlagi predloženih dokazov prišla do pravilnega zaključka.

25. Glede na navedeno (ko iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih meril in kriterijev je tožena stranka ugotovila, da vsako od navedenih dokazil, v zvezi s katerimi se ni posebej opredelila, določno ne opredeljuje tožničinega prispevka kot referat) je izpodbijana odločba v tolikšni meri pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

26. Sodišče še dodaja, da vzpostavljanje dokaznih pravil z omejevanjem vrste dokazov, ki se lahko uporabijo za dokazovanje določenega dejstva, kot je v obravnavani zadevi, ko tožena stranka omejuje dokazovanje zgolj na dokaze, ki jih je izdal organizator posveta (predvsem se osredotoča na program posveta), lahko pomeni nedopusten poseg v 22. člena Ustave. Pravilnik namreč ne določa, da se šteje strokovno delo za referat, če to dejstvo izhaja iz potrdila in programa mednarodne konference, zato v takem primeru pride v poštev določba drugega odstavka 164. člena ZUP, na podlagi katere se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja.

27. Po obrazloženem je sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt, v ponoven postopek, v katerem bo vezan na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku najprej navesti merila in kriterije, na podlagi katerih se strokovno delo šteje za referat. Nato bo morala ponovno izvesti dokaze, s katerimi v upravnem postopku razpolaga, in ugotoviti, ali iz njihove vsebine glede na jasno navedena merila in kriterije izhaja, da bi se tožničino delo utegnilo šteti za referat. Opraviti bo torej morala metodološko pravilno pravno kvalifikacijo upoštevnih dejstev z vidika 20. člena Pravilnika. Glede na zgornja stališča bo morala skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso navedena.

28. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki postopka glede na podano bistveno kršitev določb postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, pri čemer tožnica ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

29. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

30. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenko, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 2 Kerševan E. et. al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 207. 3 Kerševan E., nav. delo, 1. knjiga, str. 147. 4 Marko Novak, Pravna argumentacija v teoriji in praksi Integralni pogled na utemeljevanje v pravu, Uradni list, Ljubljana, 2021, str. 100. 5 S tem bi tožena stranka vsaj posredno pojasnila, katere upoštevne okoliščine nakazujejo na to, da je strokovno delo referat.