Jedro

V obeh pritožbah pravdnih strank je zaznati poudarjen interes, da bi celovitost življenja zajeli v matematične številke in denarne zneske. Sodišče prve stopnje se ni ujelo v zanko matematističnega pravdanja glede višine preživnine, ki ne more predstavljati otrokove največje koristi. Nasprotno, vzpostavilo je ustrezno vrednotno ravnotežje in tehtalo pravnorelevantne okoliščine. Izhajalo je iz materialnih zmožnosti obeh staršev, potreb deklic, upoštevaje njuno starost in dejstvo, da so tožnikovi prihodki v preteklosti omogočali višji življenjski standard.

O sodbi presenečenja je moč govoriti v primeru, če sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena. Čeprav je prisojeni znesek preživnine res nekoliko višji od povprečja, pa zato še ne gre za sodbo presenečenja.

Ni nerazumno sklepanje, da ima tožnik kot bivši rokometaš široko razvejano mrežo poznanstev (tudi v tujini), da mu delodajalec omogoča nadaljnji študij in da je lažje zaposljiv kot povprečen kandidat na trgu, tudi v primerjavi s toženko. Čeprav bi bila morebiti tudi toženka zmožna dodatnega študija, pa je pri tem vendarle bolj omejena, saj je zavezana k skrbi za mladoletni hčerki, ki sta ji zaupani v vzgojo in varstvo. Zato je tožnikov položaj glede možnosti študija bistveno ugodnejši od toženkinega.

Toženkino skrb za mladoletni hčeri, ki sta ji bili zaupani v varstvo in vzgojo, je treba pri porazdelitvi preživninskega bremena ustrezno ovrednotiti, kar je prvo sodišče, ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti pravdnih strank, tudi storilo.

Pritožnica s sklicevanjem na t. i. nadpovprečno družino ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine preživnine ustrezno upoštevalo tožnikove dobre dohodke. Dejstvo, da je družina v preteklosti živela v tujih državah, in sklicevanje na status, pa nima take teže, kot jo želi prikazati toženka. Tudi za potrebe in stroške deklic, ki jih pritožnica posebej izpostavlja, velja, da numerični oz. računskih pristop ni ustrezen. Ocena potreb deklic je koherentna njihovim potrebam glede na starost, njihovim posebnim potrebam in dobrim finančnim zmožnostim tožnika. Prisojena odškodnina v višini 420,00 EUR za deklico oz. 840 EUR za obe skupaj jima bo omogočila ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi, tudi tistimi, ki so bile med postopkom izražene, pa jih jima mati ne more omogočiti. Preživnina bo pokrila potrebe po prehrani, obleki in obutvi, tudi če deklici hitro rasteta, kot želi prikazati pritožnica, ter jima je obleko in obutev treba pogosteje kupovati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od 20. 2. 2015 dalje do izdaje sodbe, in v IV. točki izreka glede pravdnih stroškov, ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo ... 2012 sklenili pravdni stranki (I. točka izreka). Tožnika je zavezalo k plačevanju preživnine za mladoletni hčerki A. in B. v skupnem znesku 840,00 EUR za čas od 20. 2. 2015 dalje (II. točka izreka). Kar je zahteval tožnik iz naslova preživnine drugače, je zavrnilo (III. točka izreka), in odločilo, da stranki nosita svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev o višini preživnine in stroških postopka se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je izpodbijana sodba glede ocenjenih potreb mladoletnih hčera pavšalna in se je ne da preizkusiti ter je sama s seboj v nasprotju. Ob zaključku glavne obravnave nobena od deklic ni več obiskovala vrtca, toženka pa je izkazala stroške za šolo le v skupni višini 487,00 EUR za obe deklici. Mesečni stroški za šolo na deklico so v povprečju 20,00 EUR mesečno. Oporeka ocenjenim potrebam za prosti čas oz. počitnice preko različnih organizacij in šole, ki so previsoki. Tudi glede stroškov jahanja so zatrjevanja toženke v celoti neutemeljena in neizkazana. Toženka deklicama smuči sploh ni kupila, k nakupu kolesa pa tudi ni prispevala. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja plačila stroškov bivanja v stanovanju, ki je v tožnikovi lasti, zlasti glede plačila preživnine za nazaj. Med pravdnima strankama je nesporno, da tožnik plačuje stroške bivanja deklic, pa tudi stroške toženkinega bivanja. Tega pa sodišče pri sprejetju odločitve glede stroškov kot tudi višine preživnine za nazaj nepravilno ni upoštevalo. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi šlo za nadpovprečno štiričlansko družino, tožnik izpostavlja napačno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Deklici živita skoraj celo svoje življenje na način, kot ga živita sedaj, kar pomeni, da ni prišlo do nikakršnega znižanja standarda otrok. Sklicevanje na luksuzno stanovanje je nepravilno, saj deklici skoraj celo svoje življenje stanujeta v tožnikovem stanovanju. Preživnina v predmetnem postopku odstopa od povprečja preživnin v RS, na kar je tožnik opozarjal že tekom postopka na prvi stopnji. Gre za sodbo presenečenja, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do 1.200,00 EUR stroškov za deklici. Stroški so določeni pavšalno in ne temeljijo na dokaznem postopku. Naslovno sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede premoženjskih razmer pravdnih strank. Dokazni postopek v zvezi s sredstvi tožnika v letih 2012 do 2014 je nepravilen, saj ni pravne podlage za ugotavljanje premoženjskega stanja v tem obdobju. Sodišče je le na podlagi izpisov TRR računov v tujini do leta 2014 arbitrarno odločilo, da je premoženjsko stanje tožnika boljše, čeprav ne gre za vtoževano obdobje. Tako ni dokazano, da tožnik s temi sredstvi še vedno razpolaga. Naslovno sodišče se ni opredelilo do vseh tožnikovih stroškov. Nepravilna in v celoti brez pravne ter dejanske podlage je obrazložitev sodišča, da ima tožnik boljše zaposlitvene pogoje, ker je nekdanji rokometaš in ima v tujini razvejano mrežo poznanstev. Tožnik je na ta način diskriminiran. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj naj bi bila toženka manj zmožna dodatnega študija. Poleg tega je toženka direktorica podjetja in si za potrebe socialnih transferjev in predmetnega postopka prikazuje nizke prihodke, na drugi strani pa uporablja službeno vozilo visokega cenovnega razreda. Tudi odločitev o razmerju preživninskega bremena ni pravila. Golo domnevanje sodišča, da ima tožnik prihranke in boljše zaposlitvene možnosti, je v celoti nepravilno in brez dokazne podlage. Sodba je nepravilna oz. nepopolna, saj sodišče pri določitvi višine preživnine za nazaj ni upoštevalo, da tožnik plačuje vse bivanjske stroške deklic v znesku 200,00 EUR mesečno, poleg tega pa še nakazuje preživnino. Sodba o tem nima razlogov.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. in III. točki spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka prav tako izpodbija odločitev prvega sodišča v II. in IV. točki izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Opozarja na odločitev sodišča, da se preživnina plačuje na osebni račun tožnika, kar predstavlja očitno pomoto, saj dolžnik ni dolžan plačevati preživnine sam sebi. Potrebe in stroške obeh deklic je sodišče ocenilo nekritično in neobrazloženo le na znesek 1.200,00 EUR mesečno. V predmetni zadevi gre za nadpovprečno družino glede na status očeta ter preteklo življenje družine po številnih tujih državah. Deklici zaradi ločitve očeta in mame ne smeta trpeti. Ocena sodišča o potrebah deklic je pavšalna. V zvezi z računom, ki je vseboval energijsko pijačo in alkohol, toženka pojasnjuje, da je te stroške izvzela in da ta nakup sploh ni bil upoštevan v stroškovniku. Pri postavki „prosti čas“ opozarja, da morajo biti deklicam omogočene številne prostočasne aktivnosti, kot sta jih že imeli oz. bi jih želeli imeti, pa jima jih toženka ne more omogočiti. Stroški za prehrano, obleko in obutev so povsem realni, sodišče pa je le laično navrglo, da so pretirani. Letovanje na morju, zimsko letovanje, atletika, ritmika, jahanje, ples, slikanje, glasbena šola, vse te zadeve za deklici ne smejo biti vprašljive. Enako velja glede rojstnodnevnih zabav, kolesa, borda, itd. Sodišče tožnikovo premoženje in njegove pridobitne sposobnosti povzema površno, nepopolno in naredi nerealno oceno. Tožnik prejema trinajsto plačo najmanj v enaki višini kot je mesečna. Regres prejema v višini mesečne plače, ne pa v višini 510,00 EUR. Je lastnik stanovanja in garaže v ... ter lastnik delnic C., d. d. Ima tudi drugo premoženje in prihranke. Je lastnik vozila Opel Insignia ... Na voljo pa ima tudi službeno vozilo višjega cenovnega razreda Volvo. Tožnik bi zlahka zaslužil še povprečno plačo pomočnika trenerja v RS, ki znaša približno 1.600,00 EUR. Toženka je tudi prepričana, da je bil tožnik v denarni ali drugi obliki dejansko okoriščen, ko je delal pri D. Pomembno je, da si tožnik drag študij v polovičnem delu krije tudi sam. Ne drži, da toženka razpolaga z vozilom Audi ... Gre za starejše vozilo, ki pa ni last toženke, ampak je v uporabi podjetja E., d.o.o. Lastnik vozila je tretja pravna oseba, delodajalec pritožnice pa odplačuje finančni leasing za to vozilo. Ni argumentiran zaključek prvega sodišča, da je vzdrževanje tega vozila visoko. Sodišče nenehno išče neke namišljene razloge, da bi povečalo toženkino preživninsko breme. Oporeka razlogovanju prvega sodišča, da ima poleg plače še premoženje. Tovrstne navedbe sodišča so pavšalne in pristranske. Nasprotuje razmerju porazdelitve preživninskega bremena med starša. Vztraja pri razmerju 15:85, upoštevajoč realne in sodišču specificirane stroške ter potrebe obeh deklic. Oporeka tudi stroškom postopka. Meni, da bi moral tožnik nositi vse stroške, upoštevajoč pravni standard prostega preudarka po 413. členu ZPP. Zaradi pasivnosti in skrivanja podatkov s strani očeta ni pravično, da toženka nosi svoje stroške v celoti.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. in IV. točki spremeni na način, da naloži tožniku plačevanje mesečne preživnine za hčerki v višini najmanj 1.236,75 EUR, in da tožnik nosi vse stroške postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v II. in IV. točki ter vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Na pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. V obeh pritožbah pravdnih strank je zaznati poudarjen interes, da bi celovitost življenja zajeli v matematične številke in denarne zneske. Sodišče prve stopnje se ni ujelo v zanko matematističnega pravdanja glede višine preživnine, ki ne more predstavljati otrokove največje koristi. Nasprotno, vzpostavilo je ustrezno vrednotno ravnotežje in tehtalo pravnorelevantne okoliščine. Izhajalo je iz materialnih zmožnosti obeh staršev, potreb deklic, upoštevaje njuno starost in dejstvo, da so tožnikovi prihodki v preteklosti omogočali višji življenjski standard.

O pritožbi tožnika

8. Tožnik se zavzema za znižanje preživninske obveznosti. Posebej izpostavlja nekatere mesečne stroške: šolanje deklic, vrtec, počitnice, jahanje, nakup smuči in kolesa. Tovrstnim zatrjevanjem pritožbeno sodišče ne sledi, saj bi takšno drobljenje stroškov oz. potreb deklic vodilo v prej izpostavljeni računski pristop, ki ne sledi celovitosti življenja. V zvezi s temi navedbami je treba poudariti, da potrebe niso stalne in v konkretnem mesecu ne morejo ustrezati točno določenemu denarnemu znesku. Sodišče jih lahko le oceni in v danem primeru je ocenjeni znesek potreb v višini 600,00 EUR za vsako deklico oz. 1.200,00 EUR za obe skupaj, upoštevajoč dohodke obeh staršev, povsem ustrezen.

9. V konkretni zadevi ni moč slediti tožnikovim pritožbenim zatrjevanjem o sodbi presenečenja. Ta stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. O njej je moč govoriti v primeru, če sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena. Čeprav je prisojeni znesek preživnine res nekoliko višji od povprečja, pa zato še ne gre za sodbo presenečenja. Višina preživninske obveznosti, ki jo je prvo sodišče naložilo tožniku, je v tesni soodvisnosti z njegovimi materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi. Tudi te je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jih ustrezno ovrednotilo. Ugotovljeni dohodki pritožnika so nedvomno nadpovprečni in omogočajo plačevanje preživnine v prisojenem znesku. Poleg tega je utemeljen očitek toženke, da tožnik ne prejema letnega regresa v višini 510,00 EUR, ampak je ta znesek višji, kar izkazuje tudi listinska dokumentacija, prejema pa tudi trinajsto plačo. Vsega tega tožnik niti ne zanika.

10. Tudi ugotovitev o tožnikovih boljših zaposlitvenih pogojih je upravičena. Že v preteklosti je kot poklicni rokometaš imel večji zaslužek od toženke. Ni nerazumno sklepanje, da ima kot bivši rokometaš široko razvejano mrežo poznanstev (tudi v tujini), da mu delodajalec omogoča nadaljnji študij in da je lažje zaposljiv kot povprečen kandidat na trgu, tudi v primerjavi s toženko. Čeprav bi bila morebiti tudi toženka zmožna dodatnega študija, pa je pri tem vendarle bolj omejena, saj je zavezana k skrbi za mladoletni hčerki, ki sta ji zaupani v vzgojo in varstvo. Zato je tožnikov položaj glede možnosti študija bistveno ugodnejši od toženkinega.

11. Tožnik pri zavzemanju za porazdelitev preživninskega bremena v razmerju 50:50 ne upošteva, da je pretežni del skrbi za mladoletni hčeri na toženki. Njej sta bili - kot je bilo že zgoraj izpostavljeno - zaupani v varstvo in vzgojo, skladno s sodno poravnavo. To njeno skrb je treba pri porazdelitvi preživninskega bremena ustrezno ovrednotiti, kar je prvo sodišče, ob upoštevanju pridobitnih zmožnosti pravdnih strank, tudi storilo.

12. Utemeljena pa sta pritožbena očitka, da odločitev prvega sodišča nima razlogov o tožnikovih plačilih bivanjskih stroškov deklic in nakazilih preživnine. Predložena listinska dokumentacija, pa tudi navedbe pravdnih strank, izkazujejo, da naj bi tožnik plačeval tako bivanjske stroške deklic kot tudi nakazoval preživnino v višini 400,00 EUR. Ker se prvo sodišče do teh vprašanj ni opredelilo, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od 20. 2. 2015 dalje do izdaje sodbe ter v delu glede pravdnih stroškov. V tem obsegu je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno.

O pritožbi toženke

13. Toženka pravilno opozarja na očitno pomoto v II. točki izreka, kjer je navedeno, da mora tožnik „nakazovati preživnino na osebni račun tožeče stranke“. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje - skladno z določbo 328. člena ZPP - kadarkoli popravi.

14. V celoti so neutemeljeni toženkini pritožbeni očitki, ki so usmerjeni v prenizko prisojeni znesek preživnine. Pritožnica s sklicevanjem na t. i. nadpovprečno družino ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine preživnine ustrezno upoštevalo tožnikove dobre dohodke. Dejstvo, da je družina v preteklosti živela v tujih državah, in sklicevanje na status, pa nima take teže, kot jo želi prikazati toženka. Tudi za potrebe in stroške deklic, ki jih pritožnica posebej izpostavlja, velja, da numerični oz. računskih pristop ni ustrezen. Ocena potreb deklic je koherentna njihovim potrebam glede na starost, njihovim posebnim potrebam in dobrim finančnim zmožnostim tožnika. Prisojena odškodnina v višini 420,00 EUR za deklico oz. 840 EUR za obe skupaj jima bo omogočila ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi, tudi tistimi, ki so bile med postopkom izražene, pa jih jima mati ne more omogočiti. Preživnina bo pokrila potrebe po prehrani, obleki in obutvi, tudi če deklici hitro rasteta, kot želi prikazati pritožnica, ter jima je obleko in obutev treba pogosteje kupovati.

15. Čeprav prvo sodišče ni upoštevalo pravilnega zneska regresa, saj iz priloge A29 izhaja višji znesek, ki ga izpostavlja tudi toženka, pa ta okoliščina nima bistvenega vpliva na višino preživnine. Odmerjena preživnina deklicama poleg zadovoljevanja osnovnih potreb omogoča tudi širšo paleto prostočasnih aktivnosti in jima nudi nekoliko višji standard. Ustrezno je bila pri odmeri višine preživnine upoštevana tudi starost deklic, ki obiskujeta šele prvo triado osnovne šole.

16. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo, da toženka razpolaga s službenim vozilom družbe E., d.o.o. Bistveno je, da je toženka direktorica in družbenica tega podjetja ter da si družba, v kateri toženka po lastnih zatrjevanjih prejema le neto plačo v višini 620,00 EUR, lahko privošči finančni leasing za vozilo Audi ... V pritožbi želi toženka neutemeljeno zmanjšati težo dejstvu, da ima njena družba v najemu prej navedeno vozilo. Toženka je direktorica in lastnica prej navedene družbe, ki je prevzela finančni leasing za prej navedeno vozilo. V pritožbi izpostavlja, da gre za finančni leasing in da so stroški vzdrževanja vozila nizki, niso pa navedeni stroški, ki jih ima s plačevanjem obrokov leasinga. Njena pritožbena zatrjevanja v zvezi s službenim vozilom zato ne morejo imeti želene teže. Omemba toženkinega službenega vozila v sodbi prvega sodišča je pomembna predvsem v povezavi z dohodki, ki jih toženka izkazuje kot direktorica prej navedene družbe. Nadpovprečno velika poraba, ki jo zatrjuje toženka, tudi pritožbenemu sodišču vzbuja dvom v njena zatrjevanja, da ji edini vir dohodka predstavlja plača v njenem podjetju, ki znaša 620,00 EUR. Zato je ustrezna tudi porazdelitev preživninskega bremena med oba starša v razmerju 70:30. Njena pritožba tako ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

17. Zaradi delne razveljavitve v delu, ki se nanaša na višino preživnine za čas od 20. 2. 2015 dalje do izdaje izpodbijane sodbe, je bilo treba posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

18. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, kar je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.