Jedro

Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov.

Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve tožbe vsaki od toženih strank povrniti 1.855,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da so ji tožene stranke solidarno dolžne plačati zaradi posledic negativnih emisij odškodnino v skupnem znesku 3.816,65 EUR in sicer prvemu tožniku 694,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2007 dalje do plačila ter 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila, drugemu tožniku pa 2.122,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2007 dalje do plačila ter 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (II. točka izreka) in ji naložilo, da je dolžna povrniti prvi toženi stranki 11.434 EUR, drugi toženi stranki 26.685,25 EUR, tretji toženi stranki pa 27.492,86 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o o pravdnem postopku – ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je pritožba obširna, jo sodišče druge stopnje povzema le v bistvenih delih. Navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo zahtevek glede povrnitve škode zaradi izgubljene priložnosti in da bi moralo razjasniti, ali gre v tem delu za delni umik tožbe ali odpoved tožbenemu zahtevku, saj to vpliva na uspeh v pravdi in posledično na povrnitev stroškov. Sodišče je kršilo določbe o dokazovanju in prekluziji, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, glede gradiva, ki so ga tožniki vložili z vlogo 3. 4. 2015 in v delu, ko je kot pravočasne upoštevalo navedbe toženk o prejemu odškodnine na podlagi ZPZRTH. Zmotna je presoja, da tožnikom ne gre izgubljeni dobiček. Ker gre za strokovno vprašanje, o katerem tožniki nimajo znanja, bi jih moralo sodišče opozoriti in jim določiti rok, če je štelo, da ta postavka ni sposobna za obravnavanje. Glede temelja tožbenega zahtevka je sodišče sicer navedlo pravilno pravno podlago, nikakor pa se tožniki ne strinjajo, da se morajo prilagoditi industriji, ki spušča v okolje zdravju in življenju škodljive imisije; dolžni so jo tolerirati zato, ker gre za dovoljene dejavnosti, vendar pa ta toleranca preneha, ko gre za preseganje običajnih vplivov, ne glede na mejne vrednosti. Pritožba povzema mnenje izvedenke za varstvo okolja A. A. in se sklicuje na zaključke sodišča o tem, da je tožnikom nastala škoda v spornem obdobju 2003 - 2007, ko so bile kmetijske površine izpostavljene delovanju različnih imisij in so tožniki trpeli psihično neugodje. Zmotno pa sodišče zaključuje, da tožniki niso dokazali škode na gozdu. Mnenje izvedenca gozdarske stroke B. B. je nepravilno in nestrokovno in ne vzdrži zdravorazumske presoje, predvsem pa številni dokazi v spisu mnenje ovržejo. Predvsem je sodišče prezrlo mnenje izvedenke za varstvo okolja o tem, da so toženke v ozračje izpuščale številne škodljive snovi in da so nekatera onesnažila v spornem obdobju lahko vplivala na zdravje, nekatera pa so prekoračevala tudi kritično vrednost za varstvo rastlin v celotnem obdobju. Že zato se pojavi utemeljen dvom v pravilnost mnenja izvedenca gozdarske stroke. Izvedenec je izbral neustrezno metodo, saj mnenje ne more biti pravilno in uporabljivo, če obstajajo strokovne raziskave do leta 2002, ki potrjujejo izjemno poškodovanost obravnavanih gozdov. Pri ocenjevanju okoljske škode je izvedenec strokovno zmotno izhajal iz gozdnogospodarskih načrtov, pri tem pa ni upošteval znanstvenih ugotovitev o izpostavljenosti gozdov imisijam. Moral bi podati mnenje o tem, kakšen bi bil prirast in s tem dohodek, če škodljivih vplivov onesnaženja ne bi bilo. Pritožniki še opozarjajo, da je sodišče nerazumno sledilo mnenju izvedenca gozdarske stroke kljub temu, da je v tej zadevi upoštevalo kot strokovno izvedensko mnenje izvedenca kmetijske stroke, ki se je oprl na izvedensko mnenje Biotehnične fakultete iz pravdne zadeve III P 483/95. To mnenje pa je potrdilo vpliv onesnažil, ki se kaže v vidnih poškodbah na listih in zmanjšani prirasti. Pritožniki večkrat očitajo sodišču kršitev 8. člena ZPP, ki je prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic ter očitno nepošteno in pristransko vodenje postopka. Tožnikom je bila kršena pravica do izjave, ker je sodišče zavrnilo njihove dokazne predloge z novima izvedencema kmetijske in gozdarske stroke, pri tem pa je obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga nepopolna, površna in pavšalna. Tožniki imajo po stališču sodne prakse pravico do drugega (kontrolnega) izvedenskega mnenja, da se glede na specifičnost primera ugotovitve izvedencev preveri še z mnenjem drugih izvedencev. Tudi odločitev o višini premoženjske škode na kmetijskih pridelkih, sadnem drevju in prireji je sodišče napačno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca kmetijske stroke C. C. Na mnenje tega izvedenca so tožniki podali obsežne pripombe in predlagali postavitev novega izvedenca, in sicer inštitucijo, ki bi lahko bolj disciplinarno obravnavala sporna vprašanja, ker izvedenec na veliko vprašanj ne more odgovoriti zaradi pomanjkanja specifičnega strokovnega znanja. Izvedenec je škodo na sadnem drevju ocenjeval, čeprav se je prvotno izrekel za nekompetentnega, kar je zadostna podlaga za dvom v verodostojnost mnenja. Napaka in strokovno nepojasnjen podatek je ocena o 30 % znižanju donosnosti travinj in linearni metodi obračuna, izvedenec se je glede tega nedopustno oprl kar na mnenje Biotehniške fakultete. Zato je utemeljen predlog tožnikov, da se postavi nov izvedenec kmetijske stroke. Sodišče je zmotno je presodilo, da tožniki niso upravičeni do povrnitve škode, ki jim nastaja na najetih površinah in tega ni obrazložilo. Tožniki ne uveljavljajo zmanjšanja vrednosti nepremičnin, ampak uveljavljajo škodo, ki jo imajo, ker v gospodarstvu pridelajo manj, slabše kvalitete in imajo manj dohodka. Izplačane subvencije dokazujejo, da so tožniki obdelovali najete površine. Napačna je odločitev glede tretjega tožnika, saj je iz naslova skupnega premoženja in gospodarjenja upravičen zahtevati celotno odškodnino po stvarnopravnih predpisih in po ZZZDR. Laično preprosto izražanje v drugi zadevi, da jima je skupaj z ženo nastajala škoda, ni materialno pravilen razlog za zavrnitev zahtevka do ene polovice. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je simbolična, neustrezna temu, kar je izvedenka za varstvo okolja navedla o vplivu onesnaževanja na zdravje. Ker sodišče nima dovolj znanja, da bi preverilo, kar so povedali tožniki, bi moralo določiti izvedenca medicinske stroke. S tem, ko je sodišče arbitrarno zavrnilo ta dokazni predlog, je kršilo pravico tožnikov do dokazovanja in do izjave. Neutemeljeno je sodišče upoštevalo ugovor zastaranja. Moralo bi upoštevati, da se škoda ne pokaže istega dne, ampak z zamikom. O tem bi morala podati mnenje izvedenca gozdarske in kmetijske stroke. Toženke niso podale substanciranega ugovora zastaranja. Ker je sodišče zbiralo dokazno gradivo za celotno obdobje, so tožniki upravičeno šteli, da bo sodišče ugovor zastaranja zavrnilo in gre za nedopustno sodbo presenečenja. Tožniki izpodbijajo tudi stroškovni izrek. Sodišče ni upoštevalo, da od prvega naroka dalje tožniki niso več zahtevali plačila odškodnine za izgubljeno priložnost, kar bistveno vpliva na povrnitev stroškov in na uspeh v pravdi.

3. Toženke so vložile odgovore na pritožbo, v katerih pritožbene navedbe obrazloženo zanikajo in predlagajo zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v drugem sojenju ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in v zadostni meri je ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožniki zahtevajo, da jim toženke solidarno povrnejo škodo zaradi onesnaževanja okolja z imisijami v obdobju od leta 2003 do 2007 in sicer prvi tožnik 90.866 EUR, drugi tožnik 82.726 EUR, tretji tožnik pa 96.329 EUR kot škodo zaradi onesnaženja kmetijskih površin, vsak od njih pa zahteva še 6.000 EUR nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniki se ves čas tega postopka sklicujejo predvsem na povzročeno škodo na njihovih kmetijskih zemljiščih in pridelkih na njih, prireji živine, gozdovih, pa tudi na zdravju in kvaliteti bivanja, ki jo toženke povzročajo z obratovanjem v industrijskih obratih, pri čemer se imisije kažejo kot večkratna preseganja različnih škodljivih onesnažil, kot so SO2, NO2, NOx, težke kovine, prah, ozon in drugo. Toženke se v ponovnem sojenju branijo predvsem s sledečimi ugovori zoper odškodninski zahtevek: da so za opravljanje industrijske dejavnosti imele vsa upravna dovoljenja ter pridobile okoljevarstvena dovoljenja; da so bile imisije škodljivih snovi, ki naj bi jih v okolje izpuščale toženke, količinsko zelo različne v razmerju med njimi ter da so se izpusti v zadnjem obdobju močno zmanjšali zaradi gradnje čistilnih naprav in spremembe tehnologije; da so trditve tožnikov glede višine premoženjske škode pavšalne in nesubstancirane, zahtevki pa pretirani; da je bila tožnikom ustrezna odškodnina že izplačana v pravdnem postopku III P 483/95 in okoljska škoda na podlagi Zakona o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (ZPZRTH); da je odškodninski zahtevek delno zastaral. 7. Sodišče prve stopnje se je (v 33. do 38. točki obrazložitve sodbe) pravilno opredelilo glede instituta odškodninske odgovornosti za čezmerno okoljsko škodo, ki je posledica dovoljenega obratovanja toženk. Toženke se namreč na različnih lokacijah v bližini domov tožnikov ukvarjajo z industrijsko dejavnostjo, ki potrditvah tožnikov pomeni močan vir škodljivih vplivov na okolje. Kadar je industrija vir škodljivih imisij, dejavnost sama po sebi pa ni protipravna, ker so zanjo izdana ustrezna obratovalna in druga upravna dovoljenja in jo je lahko šteti tudi kot splošno koristno dejavnost, morajo oškodovanci trpeti učinke te dejavnosti.1 Tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa določa, da je v primeru, ko nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Za protipravnega se torej šteje nastanek le tiste škode, ki presega običajne meje. Pogoj za utemeljenost odškodninskega zahtevka je, da je škoda nastala in da je podana vzročna zveza med dejavnostjo industrijskega obrata in nastankom škode. Pritožbeno sodišče mora pritrditi tožnikom, da je dokazovanje navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti zelo kompleksno in težavno ter enako tudi določitev višine odšk0dnine. Po določbi 132. člena OZ je mogoče uveljavljati škodo kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) in, kot pravilno opredeljuje prvostopenjsko sodišče, tudi za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja kot osebnostne pravice. Pravni standard škode, ki presega običajne meje, je po stališču sodne prakse potrebno ocenjevati s konkretnimi merili. Pri tem so lahko, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, upravni predpisi o dovoljenih količinah imisij orientacija, a sodišče nanje pri presoji omenjenega pravnega standarda ni vezano.

8. Glede ugovora zastaranja, ki so ga toženke konkretizirano uveljavljale, se je sodišče druge stopnje opredelilo že v sklepu I Cp 83/2016. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in pri odločitvi pravilno uporabilo določbo 352. člena OZ, ki za odškodninske terjatve predpisuje subjektivni triletni zastaralni rok. Glede dejstev, relevantnih za presojo ugovora zastaranja, predvsem kdaj naj bi tožniki izvedeli za škodo in povzročitelja, so se toženci utemeljeno sklicevali na več let trajajoč pravdni postopek v zadevi III P 483/1995 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem tožniki in ostali zoper tožence prav tako zahtevajo povrnitev škode zaradi onesnaževanja okolja, le za drugo časovno obdobje od leta 1991 do 2002. Pravilno je upoštevano stališče sodne prakse, kdaj zastaranje začne teči, namreč ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tudi sodna praksa glede zastaranja odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancem nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah2, je že izoblikovana. Zato je utemeljen ugovor zastaranja za škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožniki so se o vseh okoliščinah, povezanih z zatrjevano škodo ter njenimi povzročitelji, nedvomno seznanili že takoj ob izpustih škodljivih onesnažil, ki jih tožniki opisujejo v tožbi, pri čemer je tudi glede na trditve o stalnem in kontinuiranem onesnaževanju s strani toženk očitno neutemeljeno zatrjevanje v pritožbi, da naj bi se škoda na rastlinju, gozdu, prireji živine, pokazala z zamikom. Za sodbo presenečenja pa bi šlo, če bi odločitev o ugovoru zastaranja temeljila na pravni podlagi, na katero tožniki tudi ob zadostni skrbnosti niso mogli računati in bi zato izgubili možnost navajati odločilna dejstva. Glede na jasno nakazano stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu je sklicevanje tožnikov na sodbo presenečenja neutemeljeno.

9. Ob pomoči sodne izvedenke za varstvo okolja A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile v spornem obdobju ves čas presežene mejne vrednosti dovoljenih imisij v okolju tožnikov, ki so posledica obratovanja toženk. Zaključilo je, da so škodljivi vplivi toženk na okolje presegli normalne meje, ki jih tožniki niso bili dolžni prenašati in so s tem dokazali obstoj škode po določbi tretjega odstavka 133. člena OZ, torej škode, ki presega običajne meje. Izvedenka je po opravljenih meritvah izdelala obsežno in strokovno zahtevno pisno izvedensko mnenje z več dopolnitvami, opravila je terenski ogled lokacij, na številne pripombe pravdnih strank pa je izvedenka odgovorila ob zaslišanju.

10. Pritožniki mnenju izvedenke za varstvo okolja v bistvenem pritrjujejo in se nanj v pritožbi večkrat sklicujejo ter povzemajo bistvene dele njenih zaključkov, iz katerih naj bi izhajalo, da sta predvsem izvedenec gozdarske stroke B. B.in delno izvedenec kmetijske stroke C. C., izvedenski mnenji izdelala nestrokovno in pomanjkljivo ter v nasprotju z mnenjem izvedenke. Pritožbeni očitek o tem je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila naloga izvedenke za varstvo okolja, da odgovori na vprašanja, ali so toženke v spornem obdobju v atmosfero emitirale škodljive snovi, ali so količine teh škodljivih snovi presegale dovoljene (mejne) vrednosti ter na kakšen način na okolje in na zdravje človeka vplivajo izpusti škodljivih snovi v količinah in koncentracijah do in nad mejnimi vrednostmi. Izvedenec gozdarske stroke je imel nalogo, da oceni višino škode na gozdu za vsakega od tožnikov v spornem obdobju, kolikšen je bil izpad pri pridobivanju lesa. Naloga izvedenca kmetijske stroke pa je bila, da oceni škodo na kmetijskih površinah (na kmetijskih pridelkih in živini) v spornem obdobju za vsakega od tožnikov ter oceni izpad pridelkov na poljščinah, sadnem drevju, vinogradih in pri prireji živine. Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov. Obstoj dejanske škode sta torej morala ugotavljati za preteklo obdobje desetih let in več nazaj.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnikov za postavitev novega izvedenca gozdarske stroke in novega izvedenca kmetijske stroke, odločitev o tem je tudi pravilno obrazložilo (v 61. in 79. točki obrazložitve). Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke se v pravdnem postopku izvede le v primerih iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP: - če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca; - če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Navedenih primerov, ki bi bili lahko razlog, da se določijo novi izvedenci, tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja.

12. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja, izvedenca gozdarske stroke pozvalo k dopolnitvi mnenja, nato pa ga je tudi zaslišalo in s tem poskrbelo za razjasnitev vseh vprašanj in pripomb pravdnih strank na izvedensko mnenje. Izvedenec je pojasnil, zakaj je najprimerneje pri tej škodi ugotavljanje zmanjšanja volumenskega prirastka na stoječem drevju. Razumljivo je odgovoril tudi na očitke tožnikov o izbiri neprimerne metode dela in o tem, zakaj je najbolj pomembne informacije o stanju gozdov v spornem obdobju pridobil iz gozdnogospodarskih načrtov, ki jih za desetletna obdobja v okviru javne gozdarske službe izdeluje Zavod za gozdove Slovenije. Izvedenec je ugotavljal razliko v priraščanju gozdov v lasti tožnikov v obdobju 2003 do 2007 glede na predhodno obdobje in tudi glede na prirastek gozdov na enakih ali sorodnih rastiščih, kot jih navaja strokovna literatura. Na tej podlagi je ugotavljal, ali je prišlo v spornem obdobju do zmanjšanja volumenskega prirastka v gozdovih v lasti tožnikov in podal mnenje, da ne. Ker je svoje zaključke jasno predstavil, prav tako ustreznost izbrane metode dela, na ugovore tožnikov pa je podal obsežna pojasnila in razlago, v strokovnost mnenja tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov. Najbolj izpostavljen pritožbeni očitek, da naj bi mnenje izdelal v nasprotju z mnenjem izvedenke za varstvo okolja ter o nelogičnih zaključkih, je izvedenec obrazloženo zanikal, do tega pa se je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje (v 61. točki obrazložitve). Strokovnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja pritožniki tudi ne morejo izpodbiti s sklicevanjem na mnenje izvedenca gozdarske stroke D. D. v zadevi III P 483/95, ki je škodo na gozdovih ugotavljal za drugo obdobje z uporabo drugačnega metodološkega pristopa. Tudi glede Poročila o stanju gozdov iz leta 1990 in ostalih dokumentov, na katere se sklicujejo tožniki, ki se nanašajo na stanje poškodovanosti gozdov, je izvedenec razumno pojasnil, zakaj so ugotovitve skoraj 30 let starega dokumenta za obravnavano zadevo nerelevantne. Poleg tega ni zanemarljivo, da so se v spornem obdobju okoliščine glede delovanja toženk bistveno spremenile zaradi izgradnje razžvepljevalne naprave, prehoda na čistejše energente, uporabe neškodljivih snovi za bistrenje stekla, na kar ves čas opozarjajo toženke in kar ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Protislovnosti, ki jo tožniki v pritožbi očitajo mnenju izvedenca v primerjavi z izvedenskima mnenjema izvedenke za varstvo okolja in izvedenca za kmetijsko stroko, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve sodbe.

13. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Pritožba se sklicuje na nekaj sodnih odločb, v katerih je bil izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeprav je določeni izvedenec svoje delno jasno in v celoti opravil. Po presoji pritožbenega sodišča za takšen izjemen primer v obravnavani zadevi ne gre. Kot že pojasnjeno je izvedensko mnenje jasno in prepričljivo, izvedenec pa je v okviru pisne dopolnitve in dodatnega ustnega zaslišanja odgovoril na vse relevantne pripombe tožnikov.

14. Enako kot zgoraj velja tudi glede izvedenca kmetijske stroke C. C., ki mu pritožba prav tako očita nekompetentnost in pomanjkanje specifičnega strokovnega znanja, zaradi česar predlagajo novega izvedenca in sicer institucijo, ki razpolaga s kompleksnim znanjem. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločitev o višini škode na kmetijskih površinah tožnikov (navadna škoda na kmetijskih pridelkih, sadnem drevju, prireji) oprlo na ugotovitve izvedenca kmetijske stroke, ki je opravil ogled zemljišč ter po pregledu vseh razpoložljivih podatkov izračunal odškodnino na kmetijskih površinah zaradi izpostavljenosti delovanju različnih imisij za vsakega tožnika posebej. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo bistvene dele ugotovitev izvedenca ter se do njih opredelilo in pojasnilo, zakaj šteje mnenje za strokovno in prepričljivo. Pritožba kot pomembnejšo napako izvedencu očita, da je kot izhodišče pri oceni o 30 % znižanju donosnosti travinj zaradi poškodovanosti za leto 2002 upošteval mnenje Biotehnične fakultete iz pravdne zadeve III P 484/95. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca v tem delu ne le zato, ker bi izvedenec v času izdelave mnenja veliko težje ugotavljal dejansko stanje za nazaj, ampak tudi zato, ker so pravdne stranke soglašale z uporabo tega podatka in so se nanj sklicevali tudi tožniki. Ne drži, da naj bi se izvedenec izrekel za nekompetentnega za oceno škode na sadnem drevju. Kot izhaja iz njegovega odgovora na pripombe pravdnih strank zoper izvedensko mnenje (list. št. 918 spisa), takrat na podlagi analize evidence dejanske rabe (še) ni bilo ugotovljeno, da bi na površinah, ki so bile navedene v sklepu sodišča, rasli nasadi sadnega drevja. V kasnejši dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 950 spisa) pa je izvedenec po opravljenem ogledu kmetijskih zemljišč tožnikov podal oceno škode tudi na sadnem drevju in kasneje odgovoril na pripombe pravdnih strank o tem. Drži, da je izvedenec večkrat dopolnil mnenje in popravil nekaj napak, kar je predvsem posledica številnih pripomb pravdnih strank zoper mnenje, a to ne vzbuja nobenega dvoma v strokovnost izvedenca. Pravilnosti izvedenskega mnenja tudi ne more izpodbiti pritožbeni očitek, da bi se moral izvedenec že pred izdelavo izvedenskega mnenja seznaniti z izpovedbami tožnikov na zadnji glavni obravnavi, saj te ne bi v bistvenem pripomogle k ugotavljanju višine škode na kmetijskih zemljiščih. Tožniki so bili v tem postopku dvakrat zaslišani, prvič že pred izdelavo izvedenskih mnenj izvedencev gozdarske in kmetijske stroke (glavna obravnava dne 8. 4. 2015). Kot že pojasnjeno je izvedensko mnenje jasno in prepričljivo, izvedenec pa je v okviru pisne dopolnitve in dodatnega ustnega zaslišanja odgovoril na vse relevantne pripombe tožnikov.

15. Ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih jasni in si med seboj ne nasprotujejo, je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pri sojenju ni prekršilo načela proste presoje dokazov in je dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Odločitev o tem, zakaj je sledilo ugotovitvam postavljenih sodnih izvedencev, je sodišče prve stopnje skrbno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nepoštenem in pristranskem sojenju ter selektivnem upoštevanju dokazov v škodo tožnikov.

16. Res se sodišče prve stopnje v mnenju ni opredelilo do trditev tožnikov, da so upravičeni tudi do povrnitve škode, ki naj bi jim nastajala na najetih površinah. Pritožniki glede tega niti ne pojasnijo v pritožbi, katera so bila v najem vzeta zemljišča v spornem obdobju pri posameznih tožnikih. Tudi v postopku so se zgolj splošno sklicevali, da so bili najemniki kmetijskih površin, kar naj bi se iz leta v leto spreminjalo in so glede tega predlagali, naj izvedenec kmetijske stroke vpogleda v register kmetijskih površin in po letih opredeli kulture in natančen obseg obdelovalnih površin (pripravljalna vloga z dne 15. 2. 2010). Glede na ugovore toženk, da niso izkazana najemna razmerja za najete nepremičnine, so se tožniki na prvem naroku za glavno obravnavo sicer zavezali predložiti dokazila o tem, a listine, ki so jih pravočasno predložili (izpis iz registra kmetijskih gospodarstev, priloge A34 ter A35 do A43), teh podatkov ne zajemajo za sporno obdobje (priložene slabo vidne kopije izjav o zakupu zemljišč, ki se nanašajo na leto 2008, priloge A42, A43). Zato škode na najetih zemljiščih zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne bi bilo mogoče ugotavljati z izvedencem kmetijske stroke. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

17. Pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi negativnih vplivov iz okolja (duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice vsebujejo tudi kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja) je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine ter pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ). Upoštevane so bile v celoti izpovedbe tožnikov o psihičnem neugodju, ki so ga doživljali zaradi izpostavljenosti prekomernim imisijam. Ker so toženci uspeli z ugovorom zastaranja, je bila tožnikom prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo le za obdobje od 14. 9. 2007 do konca leta 2007 (torej za tri mesece in pol), kar pomeni, da prisojena odškodnina 500,00 EUR po višini ni zgolj simbolična, kot trdijo pritožniki. Ker uveljavljajo vsak po 6.000,00 EUR nepremoženjske škode za obdobje petih let, že ob upoštevanju višine tožbenega zahtevka prisojena odškodnina za to vrsto škode nikakor ni prenizka. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kar je pravilno obrazložilo (v 31. točki obrazložitve sodbe).

18. Glede tistega dela tožbenega zahtevka, v katerem tožniki zahtevajo poleg navadne škode na kmetijskih pridelkih tudi izgubljeni dobiček, sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da so bile trditve tožnikov preveč pomanjkljive in presplošne, da bi bile sklepčne, upoštevaje določbo tretjega odstavka 168. člena OZ in sodno prakso pri uveljavljanju tovrstnih odškodnin. V pritožbi se glede tega tožniki neutemeljeno sklicujejo na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in nedopustno sodbo presenečenja. Kot je pravilno pojasnjeno v obrazložitvi odločitve o tem delu zahtevka, materialno procesno vodstvo posebej ni bilo potrebno, saj so o tem že toženke uveljavljale obrazložen ugovor.

19. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev določb o prekluziji (286. člen ZPP), kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni upoštevalo gradiva tožeče stranke, vloženega z vlogo 3. 4. 2015, zakaj pa je upoštevalo dokazila tožene stranke po prvem naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na izplačilo odškodnin na podlagi ZPZRTH. Utemeljitev sodišča o tem je pravilna in pritožbeno sodišče razlogom sodbe v tem delu nima kaj dodati.

20. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku tožnikom za obdobje treh let od vložitve tožbe odmerilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo in sicer prvemu tožniku 662,47 EUR za škodo na kmetijskih pridelkih ter 821,23 EUR za škodo na sadnem drevju, drugemu tožniku 2.269,87 EUR za škodo na kmetijskih pridelkih in 347,69 EUR za škodo na sadnem drevju, tretjemu tožniku 371,22 EUR za škodo na kmetijskih pridelkih ter 234,57 EUR na sadnem drevju, vsakemu od njih pa še 500,00 EUR za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju prejete odškodnine po ZPZRTH je prvi tožnik upravičen do izplačila odškodnine 1.194,36 EUR, drugi tožnik do zneska 2.622,29 EUR, medtem ko je odškodninski zahtevek tretjega tožnika sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila prisojena odškodnina že pokrita z izplačilom po ZPZRTH.

21. Tretji tožnik dodatno graja odločitev sodišča, ker je upoštevalo, da je ugotovljena škoda na nepremičninah nastala tako njemu kot njegovi ženi E. E., vsakemu do ½. Pri odločitvi o tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da gre za njuno skupno premoženje, saj tako izhaja iz predloženih listin (ocena škode, priloga A7), kot tudi iz izpovedi tretjega tožnika. Oba sta tožbo zoper toženke (vsak do polovice škode) vložila tudi v zadevi III P 483/95. Tretji tožnik se v pritožbi sklicuje, da je do celotne odškodnine upravičen iz naslova skupnega premoženja in gospodarjenja na skupnem premoženju. Po določbi 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil v veljavi v spornem obdobju, zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Pri tem se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. Tretji tožnik takšnega dogovora med zakoncema ni niti zatrjeval niti dokazal, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

22. Glede odločitve o stroških postopka pritožniki navajajo, da ni pravilna zato, ker sodišče ni upoštevalo, da plačila odškodnine za izgubljeno priložnost (40.000 EUR vsak) na prvem naroku za glavno obravnavo niso več zahtevali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki na tem naroku 15. 9. 2010 na poziv sodnice po odvetniku res navedli, da pri povrnitvi te škode ne vztrajajo več, a tožbe v tem delu niso umaknili. Na glavni obravnavi 21. 9. 2016 pa so tožniki dodatno pojasnili, da je v tožbi priloženi tabeli opisana škoda zaradi izgubljene priložnosti dejansko laično poimenovan zahtevek za poravnavo izgubljenega dobička. Slednje pomeni, da se tožniki na nepravilnost in nezakonitost odločitve o stroških v zvezi s tem ne morejo sklicevati, zahtevek tožnikov za povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička je namreč sodišče obravnavalo in v celoti zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je zato posledica dejstva, da so tožniki z zahtevkom uspeli le v minimalnem delu, zato morajo tožencem solidarno povrniti ustrezen del stroškov, kar je skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

23. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške postopka, toženkam pa morajo povrniti vsaki 1.855,62 EUR pritožbenih stroškov (za odgovor na pritožbo 2.500 točk in za materialne stroške 35 točk, ob upoštevanju vrednosti točke skupaj 1.521,00 EUR, z DDV pa 1.855,62 EUR). Priznane stroške morajo plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Več o tem Obligacijski zakonik, Zakon s komentarjem, prva knjiga, komentar k 133. členu; dr. Ada Polajnar Pavčnik, Pravica do zdravega okolja, Zbornik znanstvenih razprav 1990; dr. Matija Damjan, Množični zahtevki zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje, Pravni letopis 2011, str. 243 do 270. 2 Odločbe VS RS II Ips 68/2011, II Ips 413/2011 in II Ips 3/2012.