Jedro

Stranke zavezuje samo pravnomočni del sodbe, to je izrek, zato imajo pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva samo zoper izrek, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za stranke, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku obseženo odločitev sodišča ter omogoča preizkus pravilnosti le-te. Zato upnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper obrazložitev sklepa, saj ga slednja ne zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrže. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršba delno ustavi za dne 18.8.1999 plačanih 41.434,00 SIT, za dne 10.9.1999 plačanih 20.000,00 SIT in za dne 1.10.1999 plačanih 10.000,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da se izvršba nadaljuje le še za zakonite zamudne obresti od glavnice 74.880,14 SIT od dne 2.10.1999 do plačila.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je prišlo do pomote pri obrazložitvi in se izvršba ne sme nadaljevati samo za zakonite zamudne obresti od glavnice 74.880,14 SIT od dne 2.10.1999 do plačila, saj je dolžnica plačala znatno manj, sodišče pa ni pravilno obračunalo delnih plačil v skladu s 313. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pritožba ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, povsem pravilna in v skladu z upnikovimi delnimi umiki oz. utesnitvami izvršbe z dni 27.8.1999, 17.9.1999 in 7.10.1999. Res pa je, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja upnik, da je sodišče prve stopnje napačno obrazložilo, za kolikšen znesek se še nadaljuje izvršba, ker ni obračunalo dolžničinih delnih plačil v smislu 313. čl. ZOR. Vendar napačna obrazložitev ne vpliva na pravilnost same odločitve sodišča (prim. razloge v naslednjem odstavku), napako pri vračunavanju delnih izpolnitev pa bo sodišče prve stopnje lahko kadar koli popravilo pri opravljanju izvršbe v nadaljevanju postopka.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 3. odst. 324. čl. v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da izrek sodbe (smiselno enako velja za sklepe - prim. 332. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo. V obrazložitvi pa sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, dokaze ter predpise, na katere je oprlo odločbo (4. odst. 324. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V 319. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ je določeno, da sodba (smiselno tudi sklep), ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku. Iz tega določila je razvidno, da lahko postane pravnomočen samo tisti del sodbe, v katerem je odločeno o zahtevkih, to pa je glede na določbe 3. odst. 324. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ samo izrek in ne tudi obrazložitev. Stranke zavezuje samo pravnomočni del sodbe, to je izrek, zato imajo stranke pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe (izrek), ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za stranke, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku obseženo odločitev sodišča ter omogoča preizkus pravilnosti le-te. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da upnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper obrazložitev sklepa, saj slednja ne zavezuje. Pravni interes je ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pomanjkanje pravnega interesa pa ima za posledico nedovoljenost pritožbe (3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrglo kot nedovoljeno.

Odločitev sodišča o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.