Jedro

Glede na v sodni praksi že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika (vključno z robnikom), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v vboklino na pločniku stopila in padla zaradi opustitve dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke, ki na kritičnem mestu v okviru izvajanja komunalne dejavnosti ni zagotovil potrebnih vzdrževalnih ukrepov v smislu sanacije poškodovane pohodne površine.

Le če ni verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi bilo mogoče zahtevek iz tega naslova zavrniti. V kolikor takšen zaključek ni sprejet, pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode tožeče stranke večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (zavarovanec tožene stranke) oziroma odgovorna oseba (tožena stranka) namreč mora sprejeti oškodovanca (tožečo stranko) takšnega kot je.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2011 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.151,75 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožečo stranko je zavezalo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 9,44 EUR (IV. točka izreka), v istem roku pa mora tožeča stranka pravdne stroške v višini 464,99 EUR povrniti tudi stranskemu intervenientu (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se v delu, ki zanjo ni ugodna, to je v I. in III. točki izreka, pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja v prepričanju, da tožeča stranka ni padla zaradi vbokline na pločniku, temveč ker je bila neprevidna in zaradi kolesarja, ki se je peljal po pločniku. Izpostavlja, da je bil pločnik dovolj širok, da vboklina na njegovo prehodnost ni vplivala, saj je bil na širini več kot meter normalno prehoden. Tožeča stranka je šele na dodatnem zaslišanju povedala, da se je umaknila kolesarju, takšne izjave pa tožena stranka ne sprejema kot verodostojne, saj je ni potrdila nobena priča. Zavarovanec tožene stranke tako ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nezgodo, saj se je tožeča stranka sama odločila, kam se bo umaknila kolesarju, ki je tudi sam kriv za nezgodo. Če pa kolesarja ni bilo, pa tožeča stranka ne bi mogla stopiti v vboklino, v kolikor bi hodila normalno in bi gledala, kje hodi. Neživljenjsko je namreč pričakovati, da bodo vse poti in pločniki ravni, brez vdolbin in vzpetin. Te lahko človek v naravi na pohodnih površinah pričakuje, pri čemer pritožba dodaja, da je tožeča stranka poznala pločnik, kjer je padla, saj je tam večkrat hodila. Samo dejstvo, da je na pločniku zaradi vremenskih razmer nastala vdolbina, za obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ne more biti odločilno, saj ni moč pričakovati, da bi zavarovanec lahko pokrpal vsako vdolbino na pločnikih in pohodnih površinah. Zavarovanec tožene stranke je namreč ravnal kot dober vzdrževalec, držati pa se je moral tudi prioritet vzdrževanja ter finančnih sredstev. V kolikor bi sodišče vendar ugotovilo krivdo na strani zavarovanca tožene stranke, pa pritožnica meni, da je tožeča stranka v veliki meri sokriva na nastanek nezgode. Pločnik, kjer je hodila, je namreč poznala, ko se je umikala kolesarju, pa bi morala gledati, kam je stopila. Tožeča stranka je za obstoj vbokline namreč vedela, glede na teren pa ji ni bilo potrebno vstopiti vanjo. Višino z izpodbijano sodbo toženi stranki priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožba graja z argumentom, da ni objektivno izkazano, da je pri toženi stranki 8. 11. 2010 dejansko prišlo do poškodbe levega ramena. Z ozirom, da iz izvedenskega mnenja in zdravniške dokumentacije izhaja, da se je tožeča stranka že leta 2006 zdravila zaradi degenerativnih sprememb, je tožena stranka prepričana, da so bolečine pri tožeči stranki posledica bolezenskih sprememb in niso v vzročni zvezi s poškodbo, ki naj bi jo kritičnega dne utrpela. Odškodnina iz naslova bolečin je tudi pretirana in v medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju nima osnove. Iz teh namreč izhaja, da se tožeča stranka zaradi bolezenskih stanj levega ramena zdravi že od leta 2006 naprej. Iz osebnega zdravstvenega kartona izhaja, da se je tožeča stranka stalno zdravila zaradi bolezenskih stanj tako levega kot desnega ramena. Tožena stranka zato meni, da si leve rame ni poškodovala, temveč je prišlo le do poslabšanja bolezenskega stanja. Zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi nezgode z dne 8. 10. 2010 tako ni. Odškodnina iz tega naslova tožeči stranki zato ne pripada. Zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti. Z ozirom, da je tožeča stranka v tožbi navajala, da se še zdravi, odškodninski zahtevek, ki ga je posredovala, ni bil kompleten, zato obresti ne morejo teči od dneva, ki ga je določilo sodišče. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožene stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter v izpodbijanem obsegu za potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I. in III. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba, ki se na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP sicer sklicuje, pa se do teh postopkovnih kršitev argumentirano ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v zadevi pravilno in v celoti razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Izhajajoč iz pravočasnih tožbenih zatrjevanj je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 8. 11. 2010 okoli 18 ure, ko se je tožeča stranka poškodovala pri hoji po pločniku na P. ulici v Mariboru. Ko se je vračala iz trgovine domov, je z namenom, da se izogne moškemu na kolesu, ki ji je pripeljal nasproti, stopila z desno nogo korak v desno ter pri tem v vboklino na pločniku premera 40 centimetrov in globine 15 centimetrov. Izgubila je ravnotežje in padla. Z ozirom, da je imelo komunalno podjetje N.d.d. (stranski intervenient na strani tožene stranke), ki je upravljalo z javno površino, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, pri toženi stranki v kritičnem času sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti (zavarovalna polica v prilogi B2), pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi sicer ni sporna. Zmotno pa slednja vztraja v prepričanju, da odškodninska odgovornost njenega zavarovanca, posledično pa njena odškodninska obveznost, ni podana. Sodišče prve stopnje, ki je odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranka pravilno presojalo po pravilih o deliktni odškodninski odgovornosti (163. člen v zvezi z 131. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), je namreč utemeljeno zaključilo, da so predpostavke zatrjevane odškodninske obveznosti (nedopustno ravnanje, nastanek škode in vzročna zveza med njima, odgovornost (krivda) zavarovanca tožene stranke), ki morajo biti kumulativno podane, v obravnavanem primeru izpolnjene. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki ga pritožba ne zmore omajati, zato vzdrži prvostopenjski zaključek, da je obravnavano poškodovanje v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti zavarovanca tožene stranke (drugi odstavek 6. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ob škodnem dogodku veljavnega Zakona o javnih cestah - ZJC ter prvim odstavkom 22. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1), ki v okviru izvajanja svoje (komunalne) dejavnosti ni poskrbel, da bi bila kritična pohodna površina vzdrževana tako, da bi uporabnikom zagotavljala varno uporabo.

7. Da je bila v času škodnega dogodka na pločniku, kjer je padla tožeča stranka, večja vboklina (nedopustno stanje), tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni prerekala, nesporno pa je tudi, da je bila ta kasneje sanirana, kakor razvidno iz fotografij v prilogi A5 do A8. Te prikazujejo stanje na kraju samem pred, med in po izvedbi sanacijskih del zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da se tožeča stranka ni poškodovala v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki jih navaja v tožbi. Z ozirom, da zaključkov sodišča prve stopnje, ki tudi sicer imajo zanesljivo podlago v izvedenih dokazih in jih naslovno sodišče povzema, da je tožeča stranka zatrjevanega dne padla na kraju in na način kot opisuje v tožbi (18. točka obrazložitve), s predmetno pritožbo ne prereka, je kot sporno tako potrebno obravnavati le še vprašanje obstoja pravno relevantne vzročne zveze ter krivde na strani zavarovanca tožene stranke. Skladno s pravilom o razporeditvi dokaznega bremen iz 131. člena OZ je bilo breme dokazovanja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem (opustitvijo) in škodno posledico na tožeči stranki, ki je ob kritičnem tehtanju izvedenih dokazov (8. člen ZPP) to breme zmogla, medtem ko tožena stranka uspeha tožeče stranke v tej smeri ni uspela omajati. Odškodninske obveznosti bi se tožena stranka sicer lahko razbremenila tudi tako, da bi dokazala, da njen zavarovanec ni kriv za nastanek škodnega dogodka, vendar je pravilna pravna presoja, da pri tem ni bila uspešna.

8. Glede na v sodni praksi(1) že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika (vključno z robnikom), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v vboklino na pločniku stopila in padla zaradi opustitve dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke, ki na kritičnem mestu v okviru izvajanja komunalne dejavnosti ni zagotovil potrebnih vzdrževalnih ukrepov v smislu sanacije poškodovane pohodne površine (22. točka obrazložitve). Drži, kot ugotavlja izpodbijana sodba, da tožena stranka ni izkazala utemeljenih razlogov na strani upravljavca, ki bi takšno opustitev opravičevali, zatrjevanja pritožbe, da je zavarovanec tožene stranke v okviru razpoložljivih finančnih sredstev moral zagotavljati prioritetna vzdrževanja, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP, zato niso upoštevna. Trditveno podlago, da je v vdolbino v pločniku stopila in padla pri tem, ko se je s korakom v desno umikala kolesarju, ki je pripeljal nasproti, sicer podkrepljeno tudi z njeno skladno izpovedbo, je tožeča stranka ponudila pravočasno (286. člen ZPP) že v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2013. Ker tožena stranka teh zatrjevanj v postopku na prvi stopnji ni argumentirano prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), pa tega sedaj v pritožbi ne more več storiti. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine hoje tožeče stranke, ki v postopku na prvi stopnji kot takšne niso bile prerekane (do padca je prišlo ob normalni hoji, ko se je tožeča stranka v temi, ko je bila zaradi slabe osvetljave vidljivost slaba, vračala iz trgovine po poti, ki jo je sicer poznala, ni pa je pogosto uporabljala; hodila je po sredini pločnika, ko je nasproti vozeč kolesar narekoval njeno takojšnjo reakcijo z umikanjem v desno, pa je stopila v precej veliko in globoko vdolbino, ki je ni zaznala, ter padla), je zato utemeljen zaključek o tem, da je stanje na delu pločnika, kjer je padla tožeča stranka in mu tožena stranka niti ne oporeka, razvidno pa je tudi iz fotografije v prilogi A8, v primerljivih okolnostih kljub postopanju s potrebno skrbnostjo predstavljalo objektivno nevarnost za nastanek poškodb.(2) Zatrjevanja pritožbe, da je vzrok škodnega dogodka iskati v premalo skrbnem ravnanju tožeče stranke pri hoji po pločniku, zato ne morejo vzdržati.

9. Že zgoraj povzete okoliščine obravnavanega primera torej tudi zaključka o soodgovornosti tožeče stranke ne utemeljujejo, soprispevka tožeče stranke k nastanku škode pa tožena stranka ne more uveljaviti niti z zatrjevanji, da naj bi bila tožeča stranka s kritično vdolbino seznanjena. Tožeča stranka je izpovedala, da je sporno pot sicer poznala, vendar pa je ni pogosto uporabljala. Vozila se je namreč z avtomobilom, ker pa v trgovini Tuš običajno ne nakupuje, pa je sicer hodila v drugo stran, ne pa v smeri, iz katere se je domov vračala tega dne. Z ozirom, da tudi priča A.H., soseda tožeče stranke, kljub dejstvu, da sta se s tožečo stranko o slabem stanju pločnika pogovarjali, ni mogla potrditi, da je tožeča stranka, za katero je tudi sama povedala, da tam sicer ni pogosto hodila, za kritično luknjo vedela, je sodišče prve stopnje pri pravni presoji zato pravilno sledilo zatrjevanjem tožeče stranke, da za poškodbo pločnika na tem mestu ni vedela. Trditev o drugih relevantnih okoliščinah, ki bi narekovale zaključek o soprispevku tožeče stranka k nastanku škode, pa tožena stranka v predmetnem postopku, četudi je bilo trditveno in dokazno breme v tej povezavi na njeni strani (212. člen ZPP), ni postavila. Zatrjevanja, da je za nastanek škodnega dogodka deloma kriv tudi kolesar, ki se mu je tožeča stranka umaknila s korakom v desno, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in prvostopenjskega zaključka o izključni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za posledice obravnavanega škodnega dogodka ne morejo omajati že zato, ker niso upoštevna.

10. Odškodninske odgovornosti pa se tožena stranka ne more razbremeniti niti z zatrjevanji o neobstoju pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom ter škodno posledico. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožeča stranka najprej zdravila doma (uporaba hladnih obkladkov, hladilnega mazila in protibolečinskih zdravil), zdravniško pomoč pa je po poslabšanju stanja leve rame iskala šele 17. 2. 2011, torej več kot tri mesece po škodnem dogodku. Prav tako je nesporno, da je bilo pri tožeči stranki na podlagi ultrazvočne preiskave v okviru nadaljnje zdravstvene obravnave ugotovljeno delno pretrganje tetive leve nadgrebenske mišice ramena (škodna posledica). Z ozirom, da tožena stranka zatrjuje, da takšna diagnoza v celoti predstavlja degenerativno bolezensko spremembo leve rame tožeče stranke, je na tem mestu kot izhodišče za pravno presojo potrebno najprej izpostaviti v zvezi z vplivom degenerativnih sprememb na obseg pravno priznane škode že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča RS.

11. V sklepu II Ips 387/2007 dne 16. 12. 2009 je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da pri ocenjevanju vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode sodišče ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojanje deljene odgovornosti. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je namreč utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja (171. člen OZ), pri čemer se kot »prispevek« k nastali škodi ne more obravnavati njegovo (predhodno) bolezensko stanje. Pri zatrjevanem vplivu degenerativnih sprememb na obseg nastale škode je tako potrebno rešiti le vprašanje, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma povedano drugače, presoditi, ali bi tožeča stranka sedanje težave trpela tudi, če škodnega dogodka oziroma poškodbe sploh ne bi bilo. Le če ni verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi bilo mogoče zahtevek iz tega naslova zavrniti. V kolikor takšen zaključek ni sprejet, pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode tožeče stranke večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (zavarovanec tožene stranke) oziroma odgovorna oseba (tožena stranka) namreč mora sprejeti oškodovanca (tožečo stranko) takšnega kot je.

12. Pravno presojo v obravnavani zadevi upoštevaje zgoraj nakazana materialnopravna izhodišča je potrebo opraviti predvsem izhajajoč iz zaključkov izvedenskega mnenja dr. R.L., specialista kirurga, ki ga je zaradi obravnave zadeve z vidika medicinske stroke v postopek pritegnilo sodišče prve stopnje, ter glede na izpovedbo dr. T.B., specialista ortopeda, pri katerem je bila tožeča stranka obravnavana zaradi posledic obravnavanega poškodovanja, v predmetnem postopku pa je bil zaslišan kot izvedena priča. Z ozirom, da iz izpovedbe slednjega izhaja, da ruptura tetive, kot jo je ugotovil pri tožeči stranki, ni nujno posledica poškodbe, temveč lahko predstavlja tudi degenerativno spremembo (pojasnjuje, da ima tetivo v realnosti poškodovano vsak drug človek po petdesetem letu, ni pa nujno, da ima z njo težave, saj teh večinoma ni; ko se mu predočijo UZ slike v prilogi A25, enako kot predhodno že izvedenec dr. R.L. pojasni, da na tej osnovi ni mogoče sklepati, ali je pri tožeči stranki šlo za poškodbo ali za degenerativno spremembo), se vprašanje, ali bi tožeča stranka zatrjevane težave trpela tudi, v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo, v obravnavani zadevi sicer utemeljeno zastavlja. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa na nanj ni mogoče odgovoriti pritrdilno iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

13. Izvedenec dr. R.L. v izvedenskem mnenju po vpogledu v osebni karton tožeče stranke namreč ravno nasprotno kot sicer nepravilno povzema pritožba ugotavlja, da ta pred obravnavanim škodnim dogodkom morebitnih poškodb ali obolenj levega ramena ni imela (pri tem pa pojasnjuje, da se je od leta 2006 zdravila zaradi degenerativnih težav desnega ramena, večkrat pa se je zdravila tudi zaradi bolečin v kolenih in malih sklepih), zaradi predmetne poškodbe pa je bila pri osebnem zdravniku pregledana vsaj štirikrat. Ob tem, ko tožbena zatrjevanja o načinu nastanka škodnega dogodka izvedenec hkrati potrjuje kot možen mehanizem nastanka obravnavane poškodbe (poškodba, ki je bila ugotovljena pri tožeči stranki, je lahko nastala, ko je ta dne 8. 11. 2010 pri padcu na cestišču udarila v predel levega ramena ali pa se ujela na iztegnjeno levo roko, kakor je pojasnila ob pregledu pri izvedencu; izvedenec pri tem pojasnjuje, da je v primeru padca na iztegnjeno roko lahko prišlo do izoliranega pretrganja tetive nadgrebenske mišice, ki je slabo prekrvavljena, takšna poškodba pa lahko mine brez večjih zunanjih znakov poškodbe; z ozirom, da pa so bolečine ob tovrstni poškodbi običajno srednje hude in zahtevajo analgetično terapijo v obliki protibolečinskih tablet, pa ocenjuje kot možno, da je tožeča stranka akutno bolečinsko fazo prebolevala brez iskanja zdravniške pomoči in ob pomoči analgetikov, ki jih lahko nabavi vsak), pa je po naziranju naslovnega sodišča potrebno zaključiti, da je tožeča stranka (z zadostno stopnjo verjetnosti) izkazala, da je do rupture tetive levega ramena prišlo prav pri padcu tega dne. Zaključek v tej smeri pa še dodatno utrjuje izpovedba priče A.H. in njena pisna izjava (priloga A10). Imenovana priča, ki je tožeči stranka neposredno po škodnem dogodku pomagala vstati, je namreč izpovedala, da je po tem, ko je tožeči stranki pomagala do stanovanja, videla, da ima poškodovano koleno in rdečkasto ramo, ki jo je namazala s hladilnim mazilom, po škodnem dogodku pa je tožeča stranka levo roko težko uporabljala, tako da je večinoma delala z desno, z levo pa si je le malo pomagala. Iz njene pisne izjave pa izhaja še, da ji je tožeča stranka neposredno po padcu odgovorila, da jo boli tako koleno kot rama, roko pa je imela otečeno. Tudi v naslednjih dneh je večkrat dejala, da je rama še vedno boleča. 14. Glede na zgoraj navedeno tožena stranka dokaznega bremena o tem, da so težave tožeče stranke na levem ramenu izključna posledica bolezenskih oziroma degenerativnih sprememb, ki je bilo skladno z določbo 212. člena ZPP na njeni strani in s čemer bi obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom (padec tožeče stranke) ter ugotovljeno škodno posledico (delno pretrganje tetive leve nadgrebenske mišice ramena) edino lahko ovrgla, ni zmogla. V kolikor so bile pri tožeči stranki pred škodnim dogodkom degenerativne spremembe v levem ramenu dejansko prisotne, čeprav do tedaj zaradi teh ni trpela neugodnih posledic (t.i. neme degenarativne spremembe), česar v predmetnem postopku na podlagi razpoložljivih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti,(3) pa je upoštevaje že zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča RS pritožnici potrebno odvrniti, da takšne degenerativne spremembe, četudi so bile prisotne, niso pravno relevantni (so)vzrok v obravnavanem škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.(4) Na odmero odškodnine, ker jo tožeča stranka za celoten obseg nastale škode utemeljeno uveljavlja, zato ne morejo vplivati.

15. Tudi sicer pa tožena stranka višino z izpodbijano sodbo priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine, kjer je v ospredju subjektivno doživljanje oškodovanke, ter načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera (179. člen OZ), po prepričanju sodišča druge stopnje namreč pravilno realiziralo. Pri odmeri višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode je v ozir vzelo strokovne zaključke izvedenca medicinske stroke, ustrezno pa je upoštevalo tudi izpovedbo tožeče stranke, ki je glede posledic poškodovanja objektivizirana z izvedenskim mnenjem.

16. Dejstvo, da tožena stranka prvostopenjske odmere odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode po višini, razen v kolikor navaja, da je odškodnina iz naslova bolečin pretirana in v izvedenskem mnenju ter medicinski dokumentaciji nima osnove, sicer obrazloženo ne prereka, narekuje zgolj pritožbeni preizkus zadeve v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Na tej osnovi pa naslovno sodišče zaključuje, da glede na ugotovitve izvedenskega mnenja o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter strahu, vključno s katalogom nevšečnosti, ki jih je tožeča stranka trpela v teku zdravljenja, kar vse podobno povzema že izpodbijana sodba (28. in 31. točka obrazložitve), tožeči stranki odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sploh, ko bo občasne lažje bolečine trpela še tudi v bodoče (182. člen OZ), v višini 3.500,00 EUR ni priznana previsoko. V višini 300,00 EUR pa ji je pravilno priznano tudi zadoščenje iz naslova strahu. Hipni strah, ki ga je tožeča stranka utrpela v nepričakovanem škodnem dogodku samem in neposredno po njem (primarni strah), ter dalj časa trajajoča zaskrbljenost za izid zdravljenja tako priznan znesek namreč opravičujejo. Previsoko pa tožeči stranki ni priznana niti odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec namreč ugotavlja, da je škodni dogodek pri tožeči stranki pustil tudi trajne posledice, ki jo ovirajo pri vsakdanjih opravilih in pri obvladovanju teh terjajo povečan napor (pri tožeči stranki je zmanjšana gibljivost levega ramena, omejena pa je pri tistih opravilih, ki zahtevajo delo v dvignjenem položaju rok ali zahtevajo dalj časa trajajočo obremenitev leve roke), tožeča stranka, ob škodnem dogodku stara 55 let, pa bo jih morala prenašati še celo življenje, zaradi česar duševno trpi. Za to obliko nepremoženjske škode ji je odškodnina v znesku 2.800,00 EUR zato pravilno priznana.

17. Z ozirom na obrazloženo je tožeči stranki odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 6.600,00 EUR, kar ustreza 6,26 povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji za mesec november 2014 (1.053,77 EUR), po prepričanju sodišča druge stopnje odmerjena znotraj pravnega standarda pravične in primerne denarne odškodnine. Skladna je namreč tudi z objektivno podobnimi primeri drugih nepremoženjskih škod.(5) Pritožbenim prizadevanjem za njeno znižanje zato ni mogoče slediti.

18. Pravilna pa je tudi prvostopenjska odločitev o obrestnem zahtevku. Tožeča stranka je v predpravdnem odškodninskem zahtevku (priloga A9), ki ga je tožena stranka izhajajoč iz prejemne štampiljke na njem prejela 19. 7. 2011, navajala, da je bilo zdravljenje zaradi posledic obravnavanega poškodovanja zaključeno že 12. 5. 2011 (izvedenec zaključuje celo, da je bilo aktivno zdravljenje zaključeno že prej, in sicer 19. 4. 2011). Z ozriom, da je bila toženi stranki skupaj z odškodninskim zahtevkom posredovana tudi vsa medicinska dokumentacija tožeče stranke, pa naslovno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s sklepanjem zavarovalnih pogodb, pri poslovanju pa sodeluje z ustreznim strokovnim kadrom (zdravniki cenzorji), obstoja in višine svoje obveznosti iz naslova obravnavanega škodnega dogodka v štirinajstdnevnem roku iz prvega odstavka 943. člena OZ ne bi mogla oceniti. Tudi v kolikor bi tožena stranka imela osnovo za sklep, da zdravljenje tožeče stranke še ni zaključeno, ne gre spregledati, da je bila v roku iz prvega odstavka 943. člena OZ oškodovanki kot predujem dolžna izplačati vsaj nesporen del svoje obveznosti (tretji odstavek 943. člena OZ), česar pa ni storila. Z ozirom, da je tožena stranka s potekom tega roka prišla v dolžniško zamudo, tožeča stranka zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice od 3. 8. 2011 do plačila utemeljeno uveljavlja.

19. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker tožena stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožnega postopka krije sama. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : VSC sodba Cp 1270/2006 z dne 5. 7. 2007 (Hoja po pločniku ne zahteva posebne previdnosti, saj so pločniki namenjeni temu, da se pešci po njih varno gibljejo, zato mora biti njihova površina urejena tako, da na njej ni potrebno paziti na vsak korak. Zato pomeni odkrušen robnik pločnika nedopustno stanje, čeprav je poškodovan le rob pločnika. Od pešcev ni mogoče zahtevati, da uporabljalo samo sredino pločnikov ter da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku posvečajo le tlom.), VSL sodba II Cp 891/2014 z dne 28. 5. 2014 (Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodba zavzema stališče, da ozek prehod za pešce na spornem hodniku letališča, kjer so tožničino gibanje ovirali številni potniki s prtljago, ne predstavlja pregledne in prostorne zunanje površine, kjer lahko razumen odrasel človek pravočasno opazi bližajočo neravnino, in ni mogoče pričakovati, da bo oseba svojo pozornost usmerila izključno v tla. Glede na to je bil toženkin zavarovanec dolžan neravnino bodisi odstraniti, bodisi jo vsaj ustrezno označiti. Sodba izhaja s pravilnega stališča, da je protipravno tisto ravnanje, katerega objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. VS RS sodba II Ips 586/2002 z dne 27. 11. 2003 (Posedeni plošči v okoliščinah konkretnega primera (suho, sončno vreme, jutranji čas, relativno dobra vidljivost posedenih plošč) ne predstavljata večje nevarnosti od povprečne za nastanek škode. Pač pa je v tej zadevi odločilna okoliščina, da tožnici zaradi posedenih plošč varno gibanje po peš poti ni bilo zagotovljeno. Ker je namen urejenih dostopov prav v tem, da pešcem zagotovijo varen prihod do objektov v katere so namenjeni, je revidentka za ravnanje oziroma opustitev sodišča krivdno odgovorna skupaj z drugimi toženimi strankami).

Op. št. (2) : Protipravno je tisto ravnanje (opustitev), katerega objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode (VSL sodba II Cp 891/2014 z dne 28. 5. 2014).

Op. št. (3) : Dr. R.L. je v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi pojasnil, da bi bilo obstoj degenerativnih sprememb v levem ramenu tožeče stranke mogoče ugotoviti le na podlagi ultrazvočne preiskave. Dne 3. 4. 2011 je tožeča stranka sicer opravila UZ preiskavo ramena, vendar pa izvida o tem v njeni zdravstveni dokumentaciji ni, ta ultrazvočni pregled pa tudi v arhivu UKC Maribor ni evidentiran. Na osnovi UZ slik v prilogi A15, ki sta tudi brez imena in brez izvida, ter na osnovi UZ slik v prilogi A25, ki sta bili napravljeni ob UZ preiskavi ramena 12. 5. 2011 pri ortopedu dr. T.B, pa zaključkov o degenerativnih spremembah v levem ramenu tožeče stranke ni mogoče napraviti. Obstoječe fotografije so namreč le fragment celotne ultrazvočne preiskave in so bile natisnjene z namenom dokazila poškodbe nadgrebenske mišice ramena. Na tej osnovi pa ultrazvočnega izvida ramena, ker se UZ preiskava posname kot video in ne kot mirujoča slika, ni mogoče izdelati.

Op. št. (4) : Tako tudi VS RS sodba in sklep II Ips 934/2007 z dne 16. 12. 2010. Op. št. (5) : Povzetki odločb Vrhovnega sodišča RS o nepremoženjski škodi II Ips 847/2008, II Ips 38/2009 in II Ips 176/2009.