Jedro

Po določbah ZDoh-1 in ZDoh-2 je posebna olajšava za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, vezana na priznanje pravic na podlagi taksativno določenih predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnici odmeril dohodnino za leto 2006 v znesku 4.756,16 EUR ter ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 823,06 EUR, ki mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-01-1608/2007 z dne 27. 2. 2009. V odločbah davčna organa navajata, da tožnica pri odmeri dohodnine za leto 2006 ni upravičena do posebne olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z določbo 108. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 54/2004 in spremembe, ZDoh-1), niti po določbi 109. člena istega zakona oziroma po 158. členu Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 117/06, ZDoh-2). Po določbi 108. člena ZDoh-1 se prizna zmanjšanje davčne osnove za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, kar se dokazuje z odločbo Centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ali pa ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kar se dokazuje z odločbo ZPIZ o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo. Navedena olajšava se prizna do otrokovega dopolnjenega 18. leta starosti, za starejšega pa le, če se neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta šola na srednji, višji ali visoki šoli. Ker je tožničin sin A.A. v letu 2006 dopolnil 26 let, tožnica pa ni navajala, da se je sin v tem letu šolal, davčni organ ni ugotavljal, ali so v konkretni zadevi izpolnjeni preostali pogoji za priznanje posebne olajšave po navedeni določbi. Ne glede na to pa je tožena stranka preverila, ali morebiti A.A. izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 109. člena ZDoh-1. Po navedeni določbi je mogoče priznati olajšavo ne glede na starost, če ima otrok nezmožnost za delo ugotovljeno v skladu z predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Kot dokaz pa se v takem primeru upošteva odločba o priznanju statusa invalida v skladu z navedenim zakonom oz. dokazila, iz katerih bi bilo razvidno, da je A.A. v letu 2006 bil upravičenec do pravic, ki pripadajo osebi na podlagi zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Pritožnica je v postopku predložila le odločbo o nezaposljivosti in sklep o priznanju lastnosti invalidne osebe, ki ju je izdal Zavod RS za zaposlovanje. Navedeni odločbi pa ne štejeta kot dokaz, da je A.A. za delo nezmožen otrok v skladu z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Zaradi navedenega tudi ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZDoh-2, ki posebno olajšavo iz 108. člena ZDoh-1 priznava za nazaj za leto 2005 in 2006. V obravnavanem primeru pa tožnica tudi ni upravičena do posebne olajšave za prvega vzdrževanega otroka v višini 484.873,00 SIT, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. v letu 2006 imel lastne dohodke iz naslova denarne socialne pomoči v višini 489.641,00 SIT. Zakon o dohodnini vrst dohodkov ne izključuje v smislu, kaj se ne štejeje kot lastna sredstva, zato po stališču tožene stranke kot lastna sredstva štejejo vsi dohodki, tako obdavčljivi, kot tudi tisti, ki obdavčitvi v dohodnino ne podležejo. Upoštevajo se tako vsi dohodki, ki kakorkoli prispevajo k pokrivanju stroškov za preživljanje. Dejstvo, da določen dohodek ni obdavčen, namreč ne spreminja dejstva, da je ta dohodek delno prispeval k preživljanju vzdrževanega družinskega člana. Denarna socialna pomoč pa je sredstvo za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, torej je dohodek, ki vsaj delno pomaga pri preživljanju vzdrževanega družinskega člana, zato je prejeto socialno pomoč šteti za lastno sredstvo vzdrževanega družinskega člana, ki pa je v konkretnem primeru preseglo znesek olajšave za prvega vzdrževanega otroka.

Tožnica v tožbi navaja, da odločbo izpodbija iz razloga, ker meni, da organ ni prejel vseh dokumentov, ki bi bili podlaga, da se glede sina prizna olajšava pri odmeri dohodnine. Tožbi je priložila odločbo o nezaposljivosti sina in sklep o priznanju lastnosti invalidne osebe, ki ju je izdal Zavod za zaposlovanje. Prosi, da sodišče zadevo ponovno prouči. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica upravičena do posebne olajšave za sina A.A. kot vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 108. člena ZDoh-1, ki je veljal za obravnavano odmerno leto, se navedena posebna olajšava prizna za vzdrževanega otroka, ki ima pravico do dodatka za nego v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter za otroka, ki ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Navedena olajšava se prizna do otrokovega dopolnjenega 18. leta starosti, za starejšega otroka pa, če se šola na srednji, višji ali visoki stopnji, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Kasnejši Zakon o dohodnini – ZDoh-2 pa je navedeno posebno olajšavo razširil na otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, če so skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožni. V takšnem primeru se posebna olajšava prizna ne glede na starost otroka. ZDoh-2 pa je to posebno olajšavo s prehodno določbo v 158. členu priznal tudi za nazaj in sicer za odmero dohodnine za leti 2005 in 2006, torej velja tudi za obravnavani primer.

Zakonodajalec je po določbah ZDoh-1 in ZDoh-2 posebno olajšavo za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, vezal na priznanje pravic na podlagi točno določenih predpisov in sicer po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ker v obravnavanem primeru tožnica ni izkazala, da je njen sin upravičen do dodatka za nego in pomoč oz. da mu je priznana invalidnost na podlagi taksativno navedenih predpisov, je tudi po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, ko je tožničino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Na drugačno odločitev v tej zadevi pa tudi ne morejo vplivati tožničini tožbeni ugovori, niti listine, ki jih je priložila k tožbi, in ki jih je že pred tem pravilno presodila tožena stranka. Iz navedenih listin je namreč razvidno, da je bila tožničinemu sinu priznana lastnost invalidne osebe na podlagi določb Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb oz. Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki pa v ZDoh-1 in v ZDoh-2 nista navedena kot predpisa, na podlagi katerih bi bilo mogoče priznati posebno olajšavo za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Po presoji sodišča pa navedeni listini tudi ne predstavljata drugega ustreznega dokaza, ki bi v povezavi s 158. členom ZDoh-2 lahko bil relevanten pri odločanju o pravicah tožničinega sina po določbah Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Po določbi 13. člena citiranega zakona se namreč nezmožnost za samostojno življenje in delo ter potreba po pomoči in postrežbi ugotavlja na podlagi mnenja komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri skupnosti socialnega skrbstva ali invalidske komisije Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru pa je bila tožničinemu sinu priznana lastnost invalidne osebe na podlagi mnenja strokovne komisije Zavoda za zaposlovanje, in ne na podlagi mnenj komisij pristojnih za ugotavljanje nezmožnosti po predpisu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).