Jedro

Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.

Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno (v drugem odstavku I. točke izreka) spremeni tako, da glasi: „Zadeva se vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2013 in sklep št. ... z dne 11. 7. 2013 (prvi odstavek I. točke izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje (drugi odstavek I. točke izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna v 15. dneh za tožnico na račun prvostopenjskega sodišča povrniti 479,22 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se je tožnica 28. 9. 2009 prostovoljno vključila v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1, da se je 18. 6. 2013 iz tega zavarovanja odjavila, in da je zahtevo za ureditev zavarovanja iz razloga nižjega plačila prispevka vložila dne 27. 6. 2013. Dne 31. 12. 2012 ni bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Le za te zavarovance je z ZPIZ-2A zagotovljeno nižje plačilo prispevkov v prehodnem obdobju od 2013 dalje pod pogojem, če so se glede na 6. člen istega zakona v 30 dneh od uveljavitve, ponovno prijavili v zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve. Vendar je pristojno ministrstvo sprejelo tolmačenje, da je treba vse, ki so pred uveljavitvijo novele zakona bili prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje in bili vpisani v eno od evidenc, obravnavati enako ne glede na to, pod katero šifro so bili zavarovani. Zato je napačen zaključek sodišča, da v obravnavanem primeru 6. člen ZPIZ-2A ni uporabljiv, in da naj zahteve za spremembo zavarovalne podlage ne bi bilo mogoče vezati na 30 dnevni rok. Ker je bila zahteva vložena po izteku 30 dnevnega roka iz 6. člena ZPIZ-2A, je bila v predsodnem postopku zakonito zavržena, zato ni bilo pogojev za odpravo odločbe in sklepa, niti za vsebinsko odločanje o zadevi.

Zgolj podrejeno poudarja, da ni bilo pogojev za spremembo lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2013 dalje, saj se tožnica z navedenim dnem ni odjavila iz zavarovanja, temveč šele 18. 6. 2013. Glede tega dela se sodbe niti ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo in uporabilo 3. člen ZPIZ-2A, in da zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka ni podana. Predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske upravne odločbe z dne 15. 10. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep z dne 11. 7. 2013. S sklepom je na temelju 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 6. členom novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju ZPIZ-2A) zavržena zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanke iz naslova prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje.

7. Gre torej za spor o spremembi temelja, oz. šifre prostovoljnega zavarovanja zaradi plačevanja nižjih prispevkov od nižjih osnov v prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do leta 2020. Ni namreč dvoma, da je bila tožnica v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na temelju 3. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tudi ni sporno, da se po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč šele 18. 6. 2013, ter da je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka.

8. Že zaradi procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku pa tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala.

9. V zvezi z materialnim stališčem tožene stranke v pritožbi je potrebno uvodoma posebej poudariti, da glede interpretacije in uporabe novele ZPIZ-2A še ni ustaljene, niti enotne sodne prakse. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo materialno pravnemu izhodišču, ki ga je ob izvajanju novele ZPIZ-2 uporabila tožena stranka(1) , da je ob širši interpretaciji 3. člena ZPIZ-2A, tako da se uporablja tudi za druge, v prostovoljno zavarovanje vključene zavarovance po 34. členu prej veljavnega ZPIZ-1, toliko bolj uporabljiva tudi določba 6. člena ZPIZ-2A.

10. Vendar je revizijsko sodišče zavzelo drugačno stališče(2). Po njegovi presoji so določbe ZPIZ-2A povsem jasne. Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. Po njegovi iterpretaciji je nadalje v 6. členu ZPIZ-2A eksplicitno določeno, da se zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, lahko v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka.

Novela ZPIZ-2A se po stališču revizijskega sodišča nanaša torej le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Ob takšni jezikovni razlagi ter uporabi ZPIZ-2A, je v bistveno enaki zadevi, kot je obravnavana presodilo, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno, in sicer vsebinsko odločanje.

11. Iz predhodno navedenih materialno in procesno pravnih razlogov je tudi v obravnavani zadevi potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi le v tem obsegu. Izpodbijani 2. odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je potrebno na temelju 358. člena v zvezi z 1. odstavkom 351. člena ZPP, kot preuranjen spremeniti tako, da se zadeva vrne toženi stranki v vsebinsko upravno odločanje.

12. Zoper 1. odstavek I. točke izreka sodbe, s katerim sta procesna upravna akta kot nepravilna in nezakonita odpravljena in zoper stroškovno odločbo, pritožba glede na predhodno navedene dejanske in pravne razloge, seveda ni utemeljena. V tem obsegu jo je potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Do preostalih pritožbenih navedb, ki so v bistvu povezane z vprašanjem utemeljenosti zahteve za spremembo temelja zavarovanja, od kdaj dalje in nekaterih drugih, se v tem sodnem postopku niti ni dopustno opredeljevati. Do njih se bo morala najprej opredeliti tožena stranka sama, ko bo o zahtevi vlagateljice (v sodnem postopku: tožnice) odločala po vsebini.

14. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče ob uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve.

(1) Npr. sodba opr. št. Psp 192/2015 z dne 9. 7. 2015. (2) V sodbi VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015.