Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odsotnost odvetnika iz pisarne in kilometrina (potni stroški) iz Kamnika v Ljubljano in nazaj niso potrebni stroški, ki bi jih bila stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti drugi stranki. Ker so bili vsi trije tožniki iz Ljubljane, pooblastili pa so odvetnika, ki ima sedež v Kamniku, toženi stranki stroškov odsotnosti in kilometrine ni potrebno plačati, saj bi lahko odvetnik določil substituta iz kraja sedeža sodišča.
1. Pritožbi se ugodi in se 3. odst. izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikom stroške postopka v znesku 284.316,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, v 8 dneh." 2. Tožniki so dolžni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 30.000,00 SIT, v 8 dneh. 3. Tožniki krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.
Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo sklepe komisije tožene stranke in komisije za varstvo pravic na podlagi katerih je bil tožnikom izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila odložena za 6 mesecev. Zavrnilo pa je nadaljnja zahtevka tožnikov M. C. in D. G. za plačilo razlike v plači vsakemu v višini 26.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1996 dalje do plačila (2. odst. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 385.709,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila ter sodne takse v znesku 25.125,00 SIT, v roku 8 dni. Zoper prvostopenjsko sodbo in sicer zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče bistveni del tožbenega zahtevka zoper prvega in drugega tožnika zavrnilo. Sodišče je namreč spregledalo dejstvo, da tožniki niso zahtevali sodnega varstva zaradi izpodbijanja sklepov o prenehanju delovnega razmerja, katerih izvršitev je bila pogojno odložena za 6 mesecev, saj jim je pogojni 6 mesečni rok ob vložitvi tožbe že potekel in torej sploh niso imeli pravnega interesa za izpodbijanje navedenih sklepov. Njihov pravni interes je bil doseči stimulacijo pri osebnem dohodku, kar pa je sodišče zavrnilo. Ne glede na izid postopka je sodišče celotne stroške naložilo v plačilo toženi stranki. Tožniki so razen tega celoten postopek zavlačevali, saj je bilo v predmetni zadevi razpisanih kar 11 obravnav, katerih so se dosledno udeleževali vsi, ne da bi v razpravah aktivno sodelovali, saj so imeli svojega pravnega zastopnika. Ne glede na to jim je sodišče priznalo vse potne stroške. Tožniki so ves čas redno zaposleni pri toženi stranki in opravljajo enako delo, kot so ga pred izdajo sklepov disciplinskih organov. Z udeležbo na vseh 11 obravnavah so oškodovali toženo stranko kot delodajalca, saj so vse dni, ko je potekala obravnava izostali z dela in to vsi trije. Tudi iz teh razlogov jim ne gre plačilo vseh stroškov, saj so jih v znatnem delu povzročili sami. Pritožba je delno utemeljena. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s 1. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V predmetni zadevi je tožena stranka izpodbijala le odločitev o stroških, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s 1. in 2. odst. 350. člena ZPP preizkusilo prvostopenjsko odločitev v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 3. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da mora ena stranka povrniti drugi stranki vse stroške, če druga stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Iz spisa je razvidno, da so vsi trije tožniki uspeli s tožbenim zahtevkom, s katerim so izpodbijali izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena, zavrnjen pa je bil zahtevek prvega in drugega tožnika za izplačilo vsakemu po 26.000,00 SIT. V predmetni zadevi je šlo za individualni delovni spor glede prenehanja delovnega razmerja tožnikom (čeprav je bila izvršitev ukrepa pogojno odložena) in denarna zahtevka prvega in drugega tožnika. Tožniki v sporu o prenehanju delovnega razmerja niso bili zavezanci za plačilo sodne takse, ker je v skladu s 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. št. 1/90 - 70/2000) za te spore določena taksna oprostitev za delavce. Za denarni zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike plače (stimulacije) prvemu in drugemu tožniku vsakemu po 26.000,00 SIT pa navedena oprostitev ne velja, zato sta oba tožnika taksna zavezanca. Iz spisa je razvidno, da jima je sodišče odmerilo takso za tožbo in za sodbo v skupnem znesku vsakemu po 10.125,00 SIT, ki sta jo oba tožnika tudi plačala (potrdili na list.št. 104/2 in 105/2). Ker pa je bil njun denarni zahtevek zavrnjen, tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo. Ker prvi in drugi tožnik glede denarnega zahtevka nista uspela, nista upravičena do povračila takse za tožbo in za sodbo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da prvi in drugi tožnik nista upravičena do povračila sodne takse za zavrnjen denarni zahtevek. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, mora sodišče v skladu s 155. členom ZPP upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni v tem sporu. V predmetni zadevi je sodišče priznalo vsem trem tožnikom stroške zastopanja po odvetniku v višini 357.029,00 SIT oz. 4.085 točk, 25.630,00 SIT odvetniških potnih stroškov, 3.050,00 SIT materialnih stroškov, kar je skupno 385.709,00 SIT. Pri preizkusu pravilnosti odmerjenih stroškov je pritožbeno sodišče ob pregledu stroškovnika tožečih strank ugotovilo, da je sodišče kot potrebne stroške upoštevalo tudi odsotnost odvetnika iz pisarne v Kamniku in pa kilometrino (potni stroški) iz Kamnika v Ljubljano in nazaj, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča niso potrebni stroški, ki bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti tožnikom. Vsi trije tožniki so iz Ljubljane, pooblastili pa so odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju. To je sicer njihova pravica, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov odsotnosti iz pisarne in kilometrine zaradi prihoda odvetnika na obravnavo v Ljubljani, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituiral. Pritožbeno sodišče je zato pri odmeri stroškov upoštevalo le stroške za sestavo tožbe 300 točk, za udeležbo na obravnavi 10.9.1998 - za pristop 25%, kar je 75 točk ter za porabljen čas 50 točk, za pripravljalno vlogo dne 18.9.1998, ki je bila sodišču predložena 15.10.1998 225 točk, za obravnavo 22.10.1998 150 točk ter za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 10.12.1998 - pristop 25% nagrade, kar je 75 točk in za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 7.1.1999 150 točk, za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 11.2.1999 le za pristop, ker se obravnava ni izvedla 75 točk ter za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 18.3.1999 le za pristop 75 točk, ker je bila obravnava preložena, ne da bi se izvajali dokazi ter za porabljen čas 50 točk, za pristop na obravnavo 6.5.1999 75 točk in za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 3.6.1999 150 točk in za porabljen čas 100 točk, za obravnavo 1.7.1999 150 točk in za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 30.9.1999 150 točk in za porabljen čas 50 točk, za obravnavo 11.9.1999 150 točk in porabljen čas 100 točk ter za obravnavo 9.12.1999 150 točk in za porabljen čas 100 točk, kar je skupno 2.700 točk, oz. ob upoštevanju vrednosti točke 87,40 SIT, 235.980,00 SIT. Navedenemu znesku je potrebno prišteti še 900,00 SIT za takse za prepis zapisnikov ter 2.600,00 SIT pisarniških stroškov. Skupni stroški znašajo 239.480,00 SIT. K navedenemu znesku je potrebno prišteti še 19% DDV na odvetniške storitve (235.980,00 SIT), ki znaša 44.836,20 SIT. Skupno odmerjeni potrebni stroški za predmetni individualni delovni spor glede izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja znašajo 284.316,20 SIT. Navedeni znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom skupno z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, ker so tožniki s svojim zahtevkom za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke uspeli. Ne drži namreč pritožbena navedba, da tožniki niso izpodbijali sklepov disciplinskih organov (z dne 23.10.1996 in 6.11.1996 ter komisije za varstvo pravic z dne 24.12.1996) in tudi ne, da so tožbo vložili, ko se je pogojna doba že iztekla. Tožbo so vložili 8.1.1997, torej v času, ko je pogojna doba komaj pričela teči. Komisija za varstvo pravic je namreč ugovore tožnikov zavrnila na seji dne 24.12.1996 in šele z vročitvijo drugostopne odločbe je pričel teči rok za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da so se vsi trije tožniki udeleževali narokov, čeprav so imeli pooblaščenca, niso upoštevne, ker je pravica vsakega, da si vzame pooblaščenca in se skupaj z njim udeležuje obravnav, tožniki pa niso uveljavljali še kakšnih dodatnih stroškov za svojo udeležbo na obravnavi. Neupošteven je tudi ugovor tožene stranke, da so tožniki zavlačevali postopek pred sodiščem prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je bilo dolžno voditi postopek hitro in ekonomično in v kolikor bi bilo izkazano dejansko zavlačevanje s strani tožečih strank, bi imela tožena stranka pravico zahtevati povračilo tako imenovanih separatnih stroškov v skladu s 156. členom ZPP, vendar pa bi morala tožena stranka tako povračilo zahtevati takoj, ko je prišlo do zavlačevanja. Iz navedenega izhaja, da je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je sodišče delno ugodilo in v obsegu, kot je razvidno iz izreka, spremenilo prvostopenjski sklep (3. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka je delno uspela s pritožbo, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ki so bili odmerjeni od zneska 126.517,80 SIT, za kolikor je pritožbeno sodišče znižalo stroške, ki jih je bila tožena stranka dolžna povrniti tožnikom. V skladu s 4. točko tar.št. 10 v zvezi s 1. točko tar.št. 13 znašajo pritožbeni stroški 300 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT, pa 30.000,00 SIT (2. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožniki niso upravičeni do povračila teh stroškov (155. člen ZPP).