Jedro

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj materialnopravne pravilnosti presoje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in da je tožnica izključno odgovorna za pretrpljeno škodo.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj materialnopravne pravilnosti presoje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in da je tožnica izključno odgovorna za pretrpljeno škodo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki odgovorni za 20 % škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka z dne 18. 10. 2010, in po Splošnih pogojih ... Zavarovalnice, d. d. Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je pridržalo za končno odločitev.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Za razliko od prvostopenjskega sodišča je namreč presodilo, da je tožnica v celoti sama odgovorna za svojo škodo.

3. Tožnica je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede sledečih spornih pravnih vprašanj: - ali je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je v primeru opustitvenega ravnanja treba vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil; - ali je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnica soodgovorna za nastalo nezgodo v deležu 80 %, ker je bila na stadionu prvič po zaključku osnovne šole in terena ni poznala, pa je kljub temu šla po temi na neosvetljeno atletsko progo, kjer je vodno oviro videla kot senco v obliki črnega trikotnika in bi nezgodo lahko preprečila, če bi imela pogled usmerjen izključno v površino, po kateri je hodila, to je, če bi gledala pred sebe, pod noge, saj v tem primeru zagotovi ne bi stopila v jarek; - ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da opustitev zavarovanja vodne ovire v danih okoliščinah (odpiralni čas stadiona do 22.00 ure, ki ni imel reflektorja za osvetljavo, da je stadion namenjen tako športnikom kot rekreativcem, da ima stadion tri vhode in da so bila pri vseh vrata na stežaj odprta, pri vhodu in nikjer v celotnem parku ni bilo obvestila, da se je treba zglasiti pri delavcu parka pred pričetkom rekreativne dejavnosti, nad jarkom - oviro - ni bila nameščena višinska zapreka, pred jarkom za vodno oviro ni bilo nobenega znaka, ki bi opozarjal na prepoved hoje oziroma na nevarnost zaradi nezavarovanega jarka, jarek v času nezgode ni bil zavarovan, hoja po posebnem delu steze ni bila prepovedana in tožnica ni vedela, da je ob nogometnem stadionu atletska steza z vodno oviro, zato ni kršila nikakršnih pravil, terena ni poznala, saj je bila v športnem parku 28. 10. 2010 prvikrat po zaključku osnovne šole), ne pomeni protipravnega ravnanja in - ali vodna ovira dimenzij 3,30 metra x 3,60 metra in globine 0,67 metra brez postavljene višinske zapreke pri hoji v temi in neobstoju razsvetljave na stadionu pomeni nevarnost za padec in nastanek večje škode rekreativcem, ki stadiona ne poznajo in ki nimajo športnega znanja (sploh ne vedo za obstoj vodne ovire) kot športniki, katerim je vodna ovira namenjena, ustreza standardu nevarne stvari iz 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Tožnica nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da ni uspela dokazati protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke - opustitve zavarovanja jarka in postavitve opozorilnih tabel, češ da je treba v primeru opustitvenega ravnanja vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je pripetil v konkretnem primeru. Sklicuje se na pravilo iz 10. člena OZ, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Iz njega sicer izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega škodnega ravnanja, kljub temu pa je naziranje pritožbenega sodišča, da je opustitev protipravna le, če je z njo kršena (določena) pravna norma, preozko. Po starejši teoriji in sodni praksi je zadoščalo, da je bilo ravnanje na splošno nedopustno in ni bilo treba, da bi moralo biti s pravno normo posebej prepovedano. Tudi sodna praksa je že presegla izenačevanje nedopustnega ravnanja s protipravnim ravnanjem; pojem protipravnega ravnanja (nasprotnega pravni normi) je ožji od pojma nedopustnega ravnanja. Za odškodninsko odgovornost odgovorne osebe pa zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Takšno je npr. stališče v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 717/2014. Gre za pomembno pravno vprašanje, do katerega se Vrhovno sodišče (za razliko od višjih sodišč) še ni opredelilo. Graja tudi presojo sodišča prve stopnje, da je sama soodgovorna za svojo škodo in še toliko bolj sodišča druge stopnje, da za svojo škodo izključno odgovorna. Poudarja, da je stadion javna površina, da ga je tožnica obiskala v času odpiralnega časa, ko je namenjen nedoločenemu krogu ljudi, tudi takih, ki ne poznajo vseh športnih objektov in disciplin, da je tožnica hodila po površini, na kateri hoja ni bila prepovedana. Opozarja na stališče sodne prakse, da hoja ne zahteva posebne previdnosti, saj so pohodne površine namenjene ravno temu, da se pešci po njih varno gibljejo in morajo biti te površine zaradi tega urejene tako, da na njih ni treba paziti na vsak korak ter od peščev ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji posvečajo le tlom. Pri tem se sklicuje na odločbe VSM I Cp 336/2015, VSC Cp 1270/2006, VSL II Cp 891/2013 in VS RS II Ips 586/2002. Po prepričanju tožnice prva toženka odgovarja s postroženo profesionalno odgovornostjo zaradi nepostavitve višinske zapreke za zavarovanje jarka z vodno oviro, zaradi opustitve razsvetljave stadiona in zaradi odpiralnega časa stadiona. Po škodnem dogodku je jarek z vodno oviro zavarovala enkrat s trakovi in drugič tako, da je jarek napolnila z vrečami ter skrajšala odpiralni čas do teme oziroma do 20.00 ure, uvedla navodila v zvezi z uporabo stadiona - predpisala obvezno prijavo pri uslužbencu ter zaprla vhod pri katerem je vstopila na stadion tožnica. Enako kot tožnica se je v jarku za vodno oviro poškodovala še ena obiskovalka. Opozarja, da nad jarkom ni bilo višinske zapreke, ki bi jo tožnica zaradi belih črt gotovo videla. Na drugih stadionih je višinska zapreka običajno postavljena in tudi stadioni so razsvetljeni.

4. Predpostavke za dopustitev revizije, določene v prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, so izpolnjene glede pravnih vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče v tem obsegu predlogu ugodilo in revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena istega zakona).