Jedro

Potrebno pa bi bilo, da bi revidentka, če je tožnico razporejala na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja stokovne izobrazbe (za stopnjo nižje delovno mesto, kot je to opredelila revidentka v svojih listinah), imela za to podlago v splošnem aktu. Ta akt (pravilnik o delovnih razmerjih) trajne razporeditve na delovna mesta, za katera se zahteva nižja strokovna izobrazba od delavčeve, ne pozna, saj je možna samo začasna razporeditev na tako delovno mesto (60. člen pravilnika). Pri izjemni trajni razporeditvi pa mora obvezno biti dano delavčevo soglasje (tretji odstavek 59. člena pravilnika). Ker tožnica soglasja za sporno razporeditev ni dala, jo na tako delovno mesto trajno, po določbi 17. člena ZTPDR, ki naj bi po navedbah revidentke bila uporabljena, ni bilo mogoče razporediti (18. člen ZTPDR tako ureja drug postopek, ki v spornem primeru ni bil zatrjevan).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa organov tožene stranke z dne 15.7.1993 in 29.9.1993 o njeni razporeditvi na delovno mesto varuhinje, poleg tega pa je toženi stranki naložilo še, da ji je dolžna izplačati razliko v plači za čas od sporne razporeditve in ji plačati stroške postopka v višini 2.600,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajala je, da je sodišče kršilo določbe člena 345/3 in 345/13 ZPP, bistveno kršitev postopka pa je zagrešilo tudi zato, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, da bi ugotovilo, kako je sploh potekal postopek. Tožnica namreč sploh ni bila opredeljena kot tehnološki presežek, ampak je bila zaradi selektivnih kriterijev, v njenem primeru družinskih, samo razporejena na delovno mesto varuhinje. To delo njeni izobrazbi ustreza, tako da je bila razporeditev v skladu z določbami 17. in 18. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in razveljavi izdane odločbe in zavrže tožbo oziroma, da reviziji ugodi in s sodbo spremeni izpodbijano odločbo ali izpodbijano odločbo razveljavi, prav tako pa tudi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija po eni strani procesne kršitve sicer zatrjuje, vendar navaja povsem napačne člene ZPP (členi 345/3 in 345/13 ZPP), pa tudi ne pove, kje naj bi očitane kršitve bile. Pri vsebinskem navajanju bistvenih kršitev postopka (sodišče ni izvedlo zaslišanja strank) revizija ne pove, kateri členi ZPP naj bi bili s tem kršeni, zato je revizijsko sodišče ugotavljalo samo, če gre za bistvene kršitve tistih določb postopka, ki se upoštevajo že po uradni dolžnosti. Teh pa, kot je že povedano, ni ugotovilo.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Res je, da je zaradi revizijskih navedb, ki so v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu (sklepi in zapisniki revidentke), v nasprotju pa so tudi same s seboj, nejasno, kaj je bil osnovni namen tožene stranke (kar za pravilno rešitev te zadeve sicer ni pravno relevantno), vsekakor pa je tako v primeru, če gre za postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev ali če gre samo za razporeditev delavca, poseg revidentke bil opravljen v nasprotju z zakonskimi določili. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v izpodbijanih sodbah pravilno razlagali in uporabili zakonske določbe, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev oziroma njihove razporeditve.

Po določbi 36.a člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delovno razmerje delavca, katerega delo postane trajno nepotrebno, ne preneha, če ga je mogoče v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Za takšno rešitev mora torej biti ugotovljeno, da je delavčevo delo trajno nepotrebno, dano pa mora biti tudi njegovo soglasje. Po tej določbi, ko po navedbah revidentke tožnica ni bila niti spoznana za trajno presežno delavko, niti ni dala soglasja k razporeditvi, sporna razporeditev ni bila opravljena v skladu z veljavnimi predpisi.

Ni povsem jasno, zakaj se je tožena stranka pri razporeditvi tožnice posluževala kriterijev, ki jih določa 36.b člen ZDR, če to ne bi bilo z namenom ugotavljati, kateri so tisti delavci, katerih delo je trajno presežno. Za razporeditev delavca po določbah 17. in 18. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kot naj bi bilo to v tožničinem primeru, ni potrebna uporaba "selektivnih kriterijev". Potrebno pa bi bilo, da bi revidentka, če je tožnico razporejala na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja stokovne izobrazbe (za stopnjo nižje delovno mesto, kot je to opredelila revidentka v svojih listinah), imela za to podlago v splošnem aktu. Ta akt (pravilnik o delovnih razmerjih) trajne razporeditve na delovna mesta, za katera se zahteva nižja strokovna izobrazba od delavčeve, ne pozna, saj je možna samo začasna razporeditev na tako delovno mesto (60. člen pravilnika). Pri izjemni trajni razporeditvi pa mora obvezno biti dano delavčevo soglasje (tretji odstavek 59. člena pravilnika). Ker tožnica soglasja za sporno razporeditev ni dala, jo na tako delovno mesto trajno, po določbi 17. člena ZTPDR, ki naj bi po navedbah revidentke bila uporabljena, ni bilo mogoče razporediti (18. člen ZTPDR tako ureja drug postopek, ki v spornem primeru ni bil zatrjevan).

Zato je sodišče druge stopnje, pred njim pa že tudi prvostopenjsko sodišče, v izpodbijani sodbi pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zaključilo, da razporeditev tožnice niti v primeru, če bi šlo za postopek s trajno presežnimi delavci, niti v primeru, če je šlo za razporeditev po 17. členu ZTPDR, ni bil izpeljan v skladu z veljavnimi predpisi, tako da so bili izpodbijani sklepi o razporeditvi tožnice na delovno mesto varuhinje upravičeno razveljavljeni.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).