Jedro

Obdolženčevi pravici do izjave na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da relevantne trditve obrambe presodi oziroma se do njih opredeli.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. T.M. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za odgovornega prekrška po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, to je vožnje motornega vozila pod vplivom alkohola. Izrečena mu je bila globa 120.000 SIT in stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da je storilec v tem postopku podal pisni zagovor, kateremu je med drugim priložil „pritožbo na policijski postopek“ z dne 10.4.2005. V tej prilogi je navajal okoliščine glede postopanja policistov ob preizkusu alkoholiziranosti, ki potrditvi zahteve zaradi vsebinske povezanosti z očitanim prekrškom predstavljajo sestavni del njegovega zagovora. Vrhovni državni tožilec trdi, da sodišče prve stopnje tega dela storilčevega pisnega zagovora v sodbi ne omenja, sodišče druge stopnje pa je navedbe pritožbe, ki so vsebinsko enake navedbam v tej vlogi, zavrnilo z utemeljitvijo, da so bile prvič uveljavljane v pritožbi, storilec pa ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. S tem ko nista odločili o tem delu obdolženčevega zagovora oziroma se nista opredelili do vseh relevantnih navedb, sta sodišči potrditvi zahteve kršili prvi odstavek 90. člena ZP-1 (obramba obdolženca) v povezavi s šestim odstavkom 114. člena ZP-1, pritožbeno sodišče pa tudi določbo 159. člena ZP-1, ker ob odločanju o pritožbi ni preizkusilo sodbe v vseh izpodbijanih delih. Ravnanji sodišč imata za posledico absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodbi glede tega nimata razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Pravica obdolženca do (materialne) obrambe glede očitanega prekrška (29. člen Ustave, 90. člen ZP-1) se med drugim uresničuje z njegovim zaslišanjem, ki je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZP-1 praviloma obvezno pred izdajo sodbe o prekršku. Prvi odstavek 114. člena ZP-1 določa, da se obdolženec praviloma zasliši ustno, sodnik pa (kot v obravnavani zadevi) po določbi šestega odstavka istega člena ZP-1 lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v obdolžilnem predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec pisni zagovor odkloni in zahteva ustno zaslišanje.

5. V obravnavani zadevi je storilec v skladu s pozivom Okrajnega sodišča v Novi Gorici zagovor podal pisno in mu med drugim priložil listino, naslovljeno „pritožba na policijski postopek“, v kateri je opisal potek preizkusa alkoholiziranosti in navedel ugovore v zvezi s tem. Zagovor obdolžencu omogoča, da se po pravni in dejanski plati izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva, ki so v korist njegovi obrambi, zato ima zahteva prav, da je navedeno prilogo glede na njeno vsebino v konkretni zadevi treba šteti kot del pisnega zagovora. Pravilna je tudi trditev, da obdolženčevi pravici do izjave na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da relevantne trditve obrambe presodi oziroma se do njih v sodbi opredeli, ni pa utemeljen očitek, da v izpodbijani pravnomočni sodbi na relevantno vsebino zagovora s prilogo ni bilo odgovorjeno.

6. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje so ugotovljena vsa dejstva, ki so za obravnavano zadevo odločilna, to je okoliščine, s katerimi so v izreku sodbe konkretizirani zakonski znaki prekrška po točki D četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (vožnja motornega vozila B kategorije ob vsebnosti 1,83 g/kg alkohola v krvi). Poleg tega je sodišče prve stopnje kratko povzelo (tipski) pisni zagovor storilca in ga zavrnilo, zaključke glede dejanskega stanja pa oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 9.4.2005, ki ga je storilec na kraju samem podpisal brez pripomb. S tem se je vsebinsko opredelilo tudi do storilčevih ugovorov glede rezultata preizkusa in postopka oprave tega dejanja, navedenih v prilogi zagovora, zato očitek kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali so ti nerazumljivi, ni utemeljen.

7. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da je sodišče druge stopnje navedbe pritožbe, ki so vsebinsko enake kot v prilogi zagovora, zavrnilo z utemeljitvijo, da so bile nedovoljeno prvič uveljavljane v pritožbi. Zahteva pritožbenemu sodišču v zvezi s tem sicer očita kršitev 159. člena ZP-1, to je da ob odločanju o pritožbi sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v vseh izpodbijanih delih, vendar gre po vsebini za očitek kršitve drugega odstavka 167. člena ZP-1, po katerem mora višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceniti (pomembne) navedbe pritožbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

8. Relevantnih pritožbenih navedb na katere naj ne bi bilo odgovorjeno, zahteva podrobneje ne konkretizira, iz vsebine pritožbe (in „pritožbe na policijski postopek“) pa je mogoče povzeti, da naj bi bil preizkus alkoholiziranosti, z odreditvijo katerega se je storilec sicer strinjal, opravljen pred potekom 15 minut odkar je pil alkoholne pijače, da naj bi imel med potekom preizkusa pri sebi mobilni telefon in da naj bi bil s strani policista prisiljen k podpisu zapisnika o alkoholiziranosti oziroma da ni imel možnosti nanj dati pripombe. Zahteva ima sicer prav, da je v sodbi sodišča druge stopnje napačno zapisano, da storilec povzete navedbe prvič uveljavljal v pritožbi in da jih zato ni mogoče več upoštevati (tretji odstavek 157. člena ZP-1), vendar pa se je višje sodišče v razlogih sodbe, poleg tega da je podrobneje kot sodišče prve stopnje odgovorilo na ostale trditve pisnega zagovora, do njih kljub temu opredelilo (3. stran sodbe). Pri presoji utemeljenosti zahteve ni mogoče mimo dejstva, da storilec niti v pisnem zagovoru niti kasneje za svoje trditve ni predlagal dokazov (npr. zaslišanja policista). Zato je ustrezna in razumna obrazložitev, da brez pripomb podpisani zapisnik o alkoholiziranosti, katerega kopija je bila storilcu vročena na kraju storitve, predstavlja dokaz o poteku tega dejanja (glede časa od zaužitja alkohola, prisotnosti mobilnega telefona, kot tudi danih pripomb) in da se je sodišče prve stopnje v dejanskih zaključkih nanj lahko oprlo. Očitek kršitve drugega odstavka 167. člena ZP-1 zato ni utemeljen.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).