Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo s strani policije nezakonito pridobljene dokaze. Policija kritičnega dne ni izvajala prikritih preiskovalnih ukrepov (tajnega opazovanja tožnika) po 149.a členu ZKP, ampak opazovanje oziroma nadzor določenega območja oziroma objekta. Policija je imela za snemanje črpališča ustrezno pravno podlago. Kot izhaja iz izpovedi kriminalista, je snemal kraj (črpališče), na katerega je prišel tudi tožnik. Tako kriminalist ni tajno nadzoroval tožnika, ampak je opazoval območje, torej črpališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2017, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita (točka I/1 izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 14. 12. 2017 na podlagi vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 6. 2011 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 15. 12. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v znesku 1.355,76 EUR, od navedenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnika posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovaje v 8 dneh (točka I/3 izreka) in da mu je dolžna v istem roku povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 8 dni na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika odvetnika A.A. s B., odprt pri banki C. d. d., št. ... (točka I/4 izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter ustrezno odloči o priglašenih stroških postopka. Glavni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upoštevalo s strani policije, po stališču tožnika, nezakonito pridobljene dokaze, ker je policija izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, za katere potrebuje odredbo sodišča in ne zasede, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi sodišče lahko opravilo test sorazmernosti med kršitvami pri pridobitvi dokazov in varovanju pravic tistega, ki je takšne dokaze pridobil, ker so dokaze pridobili državni organi pregona. Tožnik navaja, da je na nezakonitost pridobljenih dokazov opozarjal na vseh narokih in v vseh vlogah, sodišče pa je stališče zavzelo le v točki 20 obrazložitve, kjer je le pavšalno ocenilo, da so navedbe tožnika o nezakonitosti snemanja v celoti neutemeljene in zaključilo, da je bilo ravnanje policije zakonito. Tožnik je še vedno prepričan, da je policija nad njim izvajala tajno opazovanje, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka kriminalista D.D. z dne 3. 10. 2017 in njegovega zaslišanja. Prvega osumljenca v zvezi s tatvinami nafte na črpališču (ne tožnika) so identificirali že 8. 10. 2017, potem pa se je tam znašel kriminalist D.D., ki ga tja ni napotil nihče, ampak se je za to odločil sam in s seboj vzel tudi kamero. Kot je pojasnil, je s snemanjem pričel, ko se je začelo nekaj dogajati okrog točilnega mesta, saj se praviloma na tak način dokumentira dogajanja na tistem kraju, za katerega imajo podatke, da naj bi se izvrševalo kaznivo dejanje. Po stališču tožnika je policijsko snemanje oseb na javnem kraju brez posebnega opozorila nedopustno in nezakonito in grob poseg v pravico do zasebnosti tožnika. Kriminalist pa ni izvršil oziroma organiziral prijetja storilcev, čeprav je zaznal, da naj bi si storilca v prtljažnike svojih osebnih vozil spravila predmet kaznivega dejanja. Na tajno opazovanje pa dodatno kaže tudi kar petnajstminutno snemanje tožnika na njegovem delovnem mestu. Ker policija ni imela odredbe sodišča, ni imela pravne podlage za video snemanje tožnika, saj se snemanje po 1. odstavku 113. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) lahko izvaja le v skladu z zakonom, torej Zakonom o kazenskem postopku, ki v 149.a členu določa, da se lahko tajno snema osebe le na podlagi odredbe pristojnega tožilstva ali sodišča, pa še to za taksativno našteta hujša kazniva dejanja, zato ni sprejemljivo stališče, da bi se za lažja kazniva dejanja lahko izvajalo tajno snemanje brez ustrezne odredbe. Po ZPP so dopustna vsa dokazna sredstva, vendar le pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. V pravdnem postopku (delovnem sporu) si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in če uporabe določenega dokaza ne dopustimo, pride do posega v pravice nasprotne stranke (izjave v postopku). To stališče pa v obravnavanem primeru ne pride vpoštev, ker ne gre za dve enakovredni stranki, saj je bila na strani ene stranke država, zato ni utemeljenih okoliščin, da bi se lahko uporabili dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavne pravice do zasebnosti, ki jo je tožniku kršil državni organ. Teh dokazov tožena stranka v postopku izredne odpovedi ne bi smela uporabiti. Poleg tega pa je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča prve stopnje, da je s fotografijami v prilogah pod B18 in videoposnetkom v prilogi pod C1 potrjeno, da je bil tožnik zaloten pri kaznivem dejanju, saj v spisu ni nobene fotografije, ki bi to dokazovala. Te fotografije se nanašajo le na tožnikovega sodelavca E.E., kar je na zaslišanju pojasnil tudi policist F.F.. Tožnik je že v tožbi opozoril, da iz izredne odpovedi ne izhaja, da si je tožena stranka skladno s 33. členom Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pridobila pravno mnenje. Naknadno navajanje in prilagajanje pravnega mnenja te kršitve ne more sanirati, zato je bila pogodba o zaposlitvi tudi iz tega razloga podana nezakonito.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imelo tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu strojevodja za vleko G. po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2011 in da mu je tožena stranka dne 8. 12. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki je bila tožniku vročena 14. 12. 2017, - da je tožena stranka izvedla postopek pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1 in da je tožnik tožbo vložil pravočasno, - da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi hujše naklepne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja skladno s 5. odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), ker je dne 3. 10. 2017, v času opravljanja svojega dela, iz merilnega avtomata na črpališču v H. v plastični posodi natočil dvakrat in sicer med 20.23 in 20.26 ter med 20.34 in 20.43 uro po 30 litrov nafte, pri tem pa je uporabil službeni čip (kodo), s katero je možno direktno točenje goriva iz merilnega avtomata na črpališču v H. v dizel vlečna vozila. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka, saj zaradi ravnanja tožnika ni mogoče pričakovati, da bo zanesljivo in vestno opravljal svoje delo, medsebojno razmerje med strankama pa je porušeno, - da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil očitano mu kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kar je odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ugotovilo pa je tudi, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo s strani policije nezakonito pridobljene dokaze. Policija kritičnega dne ni izvajala prikritih preiskovalnih ukrepov (tajnega opazovanja tožnika) po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji), ampak opazovanje oziroma nadzor določenega območja oziroma objekta, kar izhaja tako iz izpovedi priče policista F.F. kot tudi kriminalista D.D.. Gre za klasični način opravljanja nalog (zasedo), na podlagi katerega je moč ugotoviti morebitne storilce kaznivega dejanja in za katerega ni potrebna odredba sodišča. Tudi dejstvo, da je kriminalist D.D. tega dne s seboj vzel tudi video kamero, ne pomeni, da naj bi šlo za tajno opazovanje tožnika. Kot je izpovedal D.D. v svojem zaslišanju, mu pooblastilo za snemanje daje 113. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 in naslednji), po katerem smejo policisti pri opravljanju svojih nalog med drugim uporabljati tudi tehnična sredstva za fotografiranje in avdio snemanje. Tako je imela policija za snemanje črpališča v H. ustrezno pravno podlago. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je takšno policijsko snemanje na javnem kraju in brez posebnega opozorila nedopustno in nezakonito ter grob poseg v pravico do zasebnosti tožnika. Kot izhaja iz izpovedi kriminalista D.D., je snemal kraj (črpališče), na katerega je prišel tudi tožnik. Tako kriminalist ni tajno nadzoroval tožnika, ampak je opazoval območje, torej črpališče. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve pravilna in v skladu s sodno prakso, ki jo je navedlo v obrazložitvi.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da si v obravnavnem individualnem delovnem sporu stojita nasproti dve neenakovredni stranki, ker je bila na strani ene stranke (toženke) država. Toženka si je pridobila in uporabila dokaze s pomočjo policije, kar je dopustno. Kot je bilo obrazloženo že v prejšnji točki, je policija dokaze pridobila na zakonit način in zato z njimi tožniku ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti. Na podlagi teh dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožnik očitano kršitev storil. V obravnavanem individualnem delovnem sporu si zato nasproti strojita procesno enakovredni stranki in sicer delavec in delodajalec, s tem da je na delodajalcu skladno z določbo 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dokazno breme.

10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na listinske dokaze in videoposnetek, ampak tudi na prepričljive in skladne izpovedi prič F.F., D.D. in I.I., ki so izpovedale, kako so posamezni v spis vloženi dokazi nastali. Priča D.D. je izrecno navedel, da se tožnika spomni s kraja dejanja in da je vse zaznal tako, kot je zapisal v uradnem zaznamku.

11. Tožena stranka je tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 109. člena in prve alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ter skladno z mnenjem Službe za pravne zadeve, J. d. o. o. št. ... z dne 5. 12. 2017. Tako ne gre za naknadno navajanje in prilagajanje pravnega mnenja, kot to navaja pritožba. Očitno je, da je tožena stranka pravno mnenje upoštevala že pri izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, saj je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kar je odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je tudi ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, kar sta izrecno potrdila priča I.I. in direktor K.K., s tem pa je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. istega zakona in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa kot delodajalec v tem sporu o prenehanja delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid.