Jedro

V tej zadevi je s predložitvijo sklepa UE zadoščeno pogoju iz drugega odstavka 38. člena ZZK-1. V njem je pristojna upravna enota zavzela jasno stališče, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, ki bi bil podvržen uporabi pravil III. poglavja ZKZ o omejitvah v prometu s kmetijskimi zemljišči. Stališče UE temelji na vsebinski presoji konkretnega pravnega posla. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela prirejenosti postopkov se sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne sme ukvarjati s presojo, ali gre za promet v smislu 17. člena ZKZ.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se ugodi, izpodbijani sklep in sklep Dn 201456/2015 z dne 16.10.2015 se razveljavita in zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu.

Pritožba M.G. se zavrže.

Obrazložitev

1. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom Dn 201456/2015 z dne 16.10.2015 ob uporabi drugega odstavka v zvezi s 3. točko prvega odstavka 146. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) zavrgla predlog za vpis lastninske pravice. Ocenila je, da predlogu niso predložene vse potrebne listine in pojasnila, da predlagatelj ni ravnal skladno z določbo drugega odstavka 38. člena ZZK-1, ker zasebni listini, na podlagi katere je predlagal vpis (poravnava z dne 27.3.2015), ni priložil soglasja oziroma odobritve pristojne upravne enote oziroma potrdilo organa, da tako soglasje oziroma odobritev ni potrebno. Štela je, da sklep Upravne enote št. 1 z dne 7.5.2015 (v nadaljevanju: sklep UE), s katerim je bila vloga predlagatelja za odobritev poravnave z dne 27.3.2015 zavržena, ni ustrezna listina, ki bi izpolnjevala pogoje iz zgoraj omenjene določbe. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica ugovor predlagatelja zoper tak sklep zavrnila in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice.

2. Pritožbo sta, zastopana po istem pooblaščencu, skupaj vložila predlagatelj in njegova mati M.G.. Kot navajata, se je zemljiškoknjižno sodišče postavilo v vlogo upravne enote in brez pravne podlage odstopilo od ustaljene sodne prakse. Zemljiškoknjižno sodišče preverja samo splošne pogoje za vpis, ki jih določa 148. člen ZZK-1, v pravilnost pravnomočne odločbe (sklepa) upravne enote pa se ne sme spuščati. Da pa je storilo ravno to, izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V kolikor se sodišče ukvarja z možnostjo, da gre za posadno listino, pritožba izpostavlja, da iz priloženega sklepa UE nedvomno izhaja, da je poravnava z dne 27.3.2015 sklenjena zato, da se uskladi zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Upravnemu organu je potrebno predložiti vsako listino, s katero se pridobiva lastninska pravica na kmetijskem ali gozdnem zemljišču. Če se upravnemu organu predloži v odobritev promet s stavbnimi zemljišči, bo upravni organ odobritev pravnega posla v tem delu s sklepom zavrgel, ker bo ugotovil, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Popolnoma enako pa upravni organ stori v primeru, da gre za kmetijsko zemljišče, pa ne gre za promet z njim. Iz priloženega sklepa UE izhaja, da je upravni organ ugotovil, da ne gre za promet s kmetijskim zemljiščem, kar pomeni, da stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Če upravni organ ugotovi, da rešuje zadevo, ki ni upravna, skladno s 1. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zahtevo s sklepom zavrže. Odločitev upravnega organa je nesporno pravilna. Sicer je sodišče prve stopnje tudi površno bralo priloženi sklep o dedovanju D 506/2012 in zato napačno povzelo dediče. Edina dediča po pokojnem S.G. sta predlagatelj B.G. in M.G., ki se oba pritožujeta nad izpodbijanim sklepom. Sicer pa, če bi bil s poravnavo z dne 27.3.2015 kdo prikrajšan, to ni stvar zemljiškoknjižnega sodišča, da o tem sodi. To bi bilo kvečjemu predmet naknadno vložene tožbe. Edino pomembno v tej zadevi je, da predlagatelju B.G. številni odsvojitelji priznavajo, da ima obravnavana zemljišča v naravi v posesti in da je upravni organ štel, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Pogoji za vpis so po mnenju pritožbe izpolnjeni. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po mnenju pritožbe nelogična in ni dovolj jasna oziroma konkretna ter stranke pušča v dvomu, ali je sodišče skrbno prebralo predložene listine. V popolnoma enaki zadevi je sodišče v Novem mestu s sklepom pod Dn 215619/2014 vpis dovolilo. Tudi tam je šlo za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, tudi med člani Agrarne skupnosti in tudi tam je bil priložen sklep Upravne enote, ki je zavrgla vlogo za odobritev pravnega posla z obrazložitvijo, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Mati predlagatelja se v pritožbi pridružuje pritožbenim razlogom.

3. Pritožba M.G. ni dovoljena.

4. M.G. po podatkih spisa ni niti predlagatelj postopka niti oseba, v katere korist je bil v tej zadevi predlagan vpis oziroma oseba, proti kateri se predlaga vpis. V dosedanjem postopku ni sodelovala in ne navaja, da bi bil zaradi odločitve prizadet njen pravni interes. Glede na navedeno nima pravnega interesa za pritožbo. Njeno nedovoljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1 v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

5. Pritožba predlagatelja je utemeljena.

6. Neutemeljeni so očitki v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep ima konkretne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus. Utemeljeni pa so očitki glede uporabe drugega odstavka 38. člena ZZK-1, ki (v povezavi z določbami III. poglavja Zakona o kmetijskih zemljiščih, v nadaljevanju: ZKZ) predpisuje, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu v zvezi s pravnim poslom o pridobitvi lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih priloženo potrdilo upravne enote o odobritvi pravnega posla oziroma njeno potrdilo, da odobritev ni potrebna. Ureditev je namenjena dokazovanju, da je bil pravni posel predmet ustreznega preizkusa z vidika omejitev, ki jih ZKZ predvideva pri prometu kmetijskih zemljišč.

7. Listina, ki predstavlja podlago za predlagani vpis, je zasebna listina, poravnava z dne 27.3.2015 z zemljiškoknjižnim dovolilom, v kateri kot pridobitelj (so)lastninske pravice nastopa predlagatelj, kot odsvojitelji pa člani Agrarne skupnosti P.. Vpis se nesporno nanaša na nepremičnine, ki so kmetijska zemljišča. Predlagatelj je glede na te okoliščine predlogu priložil sklep UE, s katerim je bila vloga predlagatelja za odobritev poravnave z dne 27.3.2015 zavržena z obrazložitvijo, da glede na vsebino poravnave v predmetni zadevi ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Sklep je opremljen s klavzulo, iz katere izhaja, da je dokončen in pravnomočen.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je v tej zadevi s predložitivjo sklepa UE zadoščeno pogoju iz drugega odstavka 38. člena ZZK-1. Ključno je dejstvo, da je v njem pristojna upravna enota zavzela jasno stališče, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, ki bi bil podvržen uporabi pravil III. poglavja ZKZ o omejitvah v prometu s kmetijskimi zemljišči in izdaji s tem povezanih odločb (glej zlasti 17., 19. in 22. člen). Presoja, ali gre za promet v smislu 17. člena ZKZ, pa je nedvomno v pristojnosti upravne enote, ki o tem odloča v predpisanem upravnem postopku. Upravna enota mora zato v takem postopku preverjati pravne posle tudi po vsebini in upoštevaje dejanske okoliščine konkretnega primera odločiti, ali gre za pravnoposlovno pridobitev, ki je podvržena posebnemu režimu prometa s kmetijskimi zemljišči (glej VS RS sodbi X Ips 139/2013 in X Ips 143/2013) (1).Iz konkretnega sklepa UE, katerega vsebino povzema tudi sodišče v izpodbijanem sklepu izhaja, da zgoraj povzeto stališče UE temelji na vsebinski presoji konkretnega pravnega posla in je drugačna ugotovitev v izpodbijanem sklepu napačna. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela prirejenosti postopkov se sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne sme ukvarjati s presojo, ali gre za promet v smislu 17. člena ZKZ oziroma s presojo pravne kvalifikacije posla v dokončni in pravnomočni odločbi upravne enote. Presoja narave pravnega posla (ali gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali za posadno listino) z vidika izpolnjevanja pogoja iz drugega odstavka 38. člena ZZK-1 zato ni bila na mestu (2).

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz spisovnih podatkov oziroma iz poravnave z dne 27.3.2015 ne izhaja, da bi bil predlagateljev oče S.G. na kakršnikoli pravni podlagi (odločba ali pravni posel) imetnik pravic na nepremičninah, na katere se nanaša predlagani vpis oziroma da bi se s poravnavo nadomeščalo listine v zvezi s predhodnim pravnim poslom (oziroma njihovo verigo), v katerih bi nastopal kot odsvojitelj. Zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bil pomemben krog dedičev po S.G. in se z drugačnim razlogovanjem v izpodbijanem sklepu ne strinja. Dejstvo, da v poravnavi nastopa le predlagatelj, ne pa tudi ostali dediči S.G., zato ne more biti razlog za zavrnitev vpisa, kot je menilo zemljiškoknjižno sodišče. 10. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo. Da ne bi kršilo pravice do izjave oseb, proti katerim je predlagan vpis, je sklep zemljiškoknjižne sodnice in sklep Dn 201456/2015 z dne 16.10.2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodnici v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). Pri ponovnem odločanju bo morala upoštevati zgoraj navedene razloge.

Op. št. 1: Kot izhaja iz citiranih odločb, upravna enota na ta način zagotavlja, da ne prihaja do izigravanja določb ZKZ o vrstnem redu predkupnih upravičencev, saj so ti določeni zaradi zagotavljanja gospodarske, ekoliške in socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave RS).

Op. št. 2: Ne more biti dvoma, da ZZK-1 glede uporabe določbe drugega odstavka 38. člena ne dela razlik med posadno in uskladitveno pogodbo – glej tretji in četrti odstavek 40. člena ZZK-1.