Jedro

Pri ocenjevanju zakonitosti disciplinskega ukrepa je sodišče dolžno ugotavljati vsa pravno odločilna dejstva. Po sprejeti sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips v zvezi s sodbo VDSS opr. št. 1904/94) sodišče lahko glede na določbo 24. člena ZDSS ugotavlja pogoje za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR in tako odpravi pomanjkljivosti disciplinskega postopka. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ta dejanska vprašanja ugotavlja in preiskuša tudi sodišče v sodnem postopku. Konvencija MOD št. 158 v 9. členu določa res, da je dokazno breme, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu, vendar pa to ne pomeni, da ima delodajalec dokazno breme samo v postopku varstva pravic pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razsodilo, da se odločba disciplinske komisije št. 2/91 z dne 25.11.1991 in sklep njene komisije za razreševanje pritožb delavcev št. 300-1/92 z dne 9.1.1992 v delu, ki se nanaša na disciplinski ukrep, spremenita tako, da se tožniku izreče disciplinski ukrep javni opomin. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Stranki nosita svoje stroške postopka.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo disciplinske komisije št. 2/91 z dne 25.11.1991 in sklep komisije za reševanje pritožb delavcev št. 300-1/92 z dne 9.1.1992 potrdi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 30. točki 70. člena kolektivne pogodbe, ker si je prisvojil čekovne blankete, ki so bili pripravljeni za fizično uničenje, te čeke izpolnil in izdal kot plačilo, vendar je zmotno uporabilo 89. člen ZDR. Ni resnična trditev, da kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR tožena stranka ni posebej ugotavljala. Sodišče tudi zaradi strogo tehničnih razlogov zakona in kolektivne pogodbe ni vsebinsko presojalo argumentov, ki jih je tožena stranka navedla za izrek disciplinskega ukrepa delovnega razmerja, ki pa dejansko pomenijo kvalifikatorne okoliščine. Pomanjkanje tega zaupanja dejansko pomeni samo po sebi kvalifikatorni element pri obravnavani kršitvi v smislu motenja delovnega procesa in v posledici tega tudi veliko nevarnost škode. Že samo dejstvo, da je tožena stranka tožniku očitala kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, za katero je bil tožnik tudi s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča obsojen, kaže na to, da je zaupanje porušeno in da bi nadaljnje delo tožnika pri toženi stranki imelo negativni vpliv na njeno poslovanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so nenavadne in povsem zgrešene navedbe tožene stranke glede disciplinskega ukrepa, saj je tožena stranka očitno spregledala, da zakon jasno določa, da je za ukrep prenehanja delovnega razmerja potrebno, da obstajajo tudi kvalifikatorne okoliščine, ki jih taksativno našteva 89. člen ZDR. Teh okoliščin ni mogoče predpostavljati, temveč morajo biti v izreku disciplinske odločbe jasno navedene in nato v razlogih odločbe obrazložene. Zakon ali drug predpis določata, katere kršitve imajo za posledico prenehanje delovnega razmerja in kakšne okoliščine morajo ob tem biti podane. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v disciplinskem postopku ni posebej ugotavljala in da niso opredeljene v izreku odločbe disciplinske komisije. Zato na tej podlagi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bilo mogoče izreči, saj je ugotovitev pogojev po 89. členu ZDR nujna predpostavka za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa.

Napačen je pravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da morajo biti kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR opredeljene oz. navedene v izreku disciplinske odločbe. Zmotno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da sodišče samo ne more ugotavljati teh okoliščin iz 89. člena ZDR. Pri ocenjevanju zakonitosti disciplinskega ukrepa je sodišče dolžno ugotavljati vsa pravno odločilna dejstva. Po sprejeti sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 97/96 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1904/94) sodišče lahko glede na določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) ugotavlja pogoje za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR in tako odpravi pomanjkljivosti disciplinskega postopka. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ta dejanska vprašanja ugotavlja in preizkuša tudi sodišče v sodnem postopku.

Zato pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Po določbi 4. člena konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) lahko delavcu preneha delovno razmerje tudi zaradi njegovega obnašanja, torej zaradi njegovih disciplinskih kršitev (kršitev delovnih obveznosti). Konvencija MOD št. 158 res v 9. členu določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu, vendar pa to ne pomeni, da ima delodajalec dokazno breme samo v postopku varstva pravic pri delodajalcu. Konvencija ureja tudi možnost pritožbenega postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja. Po 8. členu Konvencije ima delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neupravičeno prenehalo, pravico pritožiti se zoper prenehanje delovnega razmerja pri nepristranskem organu, kot je sodišče, delavsko sodišče, arbitražne komisije ali arbiter. Šteje se, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavljal v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Konvencija tako ne določa samo, kdo ima dokazno breme, ampak določa tudi pravico do pritožbe na nepristransko telo v določenem roku. Po 9. členu 2. b točke Konvencije lahko tudi nepristranski organ (sodišče, delavsko sodišče, arbitražna komisija ali arbiter) sprejme sklep o razlogu za prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke v postopku, predvidenem v državni zakonodaji in praksi. Tudi iz določb konvencije je možen zaključek, da lahko pristojni organ, ki odloča o pritožbah zoper prenehanje delovnega razmerja, sprejme sklep o razlogu za prenehanje delovnega razmerja in to tudi na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke, upoštevajoč državno oz. nacionalno zakonodajo glede ureditve postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Naša pozitivna delovnopravna zakonodaja ureja postopek varstva pravic pri delodajalcu v določbah ZTPDR in ZDR, sodno varstvo pa v 23. in 24. členu ZDSS. Disciplinski postopek je posebej urejen v 59. in nadaljnjih členih ZTPDR. Prav v disciplinskem postopku ZTPDR v posebnih določbah ureja tudi varstvo pravic delavcev, upoštevajoč specifiko tega postopka mimo ureditve varstva pravic delavcev, ki velja na splošno in ga ZTPDR ureja v V. poglavju in ZDR v VIII. poglavju. V navedenih določbah o varstvu pravic delavcev ni nikjer izrecno določeno dokazno breme delodajalca, razen pri prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih. Tako je pozitivna delovna zakonodaja, upoštevajoč določbe konvencije, to upoštevala le pri trajnih presežkih. Novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 5/91), ki je na novo uredila prenehanje delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih iz nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu, upoštevajoč Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, je določila, da je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev na organizaciji oz. pri delodajalcu, tako v postopku varstva pravic v organizaciji oz. pri delodajalcu, kot tudi v postopku sodnega varstva (2. odst. 36. h čl. ZDR).

Glede na navedeno pozitivno pravno ureditev varstva pravic delavcev in glede na določbe Konvencije MOD št. 158 pritožbeno sodišče zaključuje, da je treba določila konvencije o dokaznem bremenu prenesti v našo delovnopravno zakonodajo tako, kot je to že uredil zakonodajalec pri trajnih presežkih oz. pri prenehanju delovnega razmerja zaradi resnega razloga v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. Določil je, da je dokazno breme za obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu, tako v postopku varstva pravic, kot tudi v sodnem postopku. Če bi pozitivna zakonodaja dejansko štela, da dokazno breme velja zgolj za postopek varstva pravic delavcev pri delodajalcu in ne tudi pred sodiščem, bi zakonodajalec to tudi tako uredil, česar pa ni storil. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v skladu z 8. in 9. členom Konvencije na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke v postopku, predvidenem v državni zakonodaji, to je tudi v sodnem postopku, možno ugotavljati obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. To pa pomeni, da je možno v individualnem delovnem sporu pred sodiščem ugotavljati tudi kvalifikatorne okoliščine, ki predstavljajo dejansko vprašanje in spadajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbah 4. člena Konvencije, kot to navaja revizijsko sodišče. Dokazno breme o obstoju kvalifikatornih okoliščin pa je seveda na strani delodajalca, glede na že navedene določbe konvencije. Ob ugotovitvi, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 30. točki 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank, za katero je mogoče ob izpolnjenih pogojih iz 3. odst. 71. člena citirane kolektivne pogodbe izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je tako sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da mu je bil ukrep prenehanja delovnega razmerja nezakonito izrečen. Zaradi zmotnega pravnega stališča, da sodišče ne sme ugotavljati kvalifikatornih okoliščin za oceno zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa, v tej smeri tudi ni izvedlo nobenega dokaza, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku moralo ugotoviti izpolnjevanje navedenih zakonskih pogojev v konkretni zadevi in dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem tožeče stranke, z zaslišanjem prič V. Š. in M. T. in izvedbo morebitnih drugih dokazov. Ugotoviti bo moralo obstoj pogojev za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa in oceniti tudi vpliv navajanih obteževalnih okoliščin in šele po dopolnjenem dokaznem postopku v nakazani smeri ponovno odločiti o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.