Jedro

Ni razumnega razloga za to, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha kot trajno presežnim, pripada odpravnina, delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi ukinite dejavnosti zasebnega delodajalca, pa ne. Obojim delovno razmerje preneha zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca in ni razloga, da ti delavci v pravici do odpravnine ne bili izenačeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se I. točka izreka sodbe glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 463.272,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2001 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo", v 2. odstavku sklepa (o stroških postopka) pa se znesek 54.000,00 SIT poviša na znesek 72.000,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 45.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 463.272,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2001 do plačila. S sodbo na podlagi pripoznave pa je prisodilo tožnici regres za letni dopust za leta 1997 do 2001 v znesku 280.668,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe od vsakega 1.8. tekočega leta do plačila ter plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov, potne stroške v višini 294.200,00 SIT za leta 1998 do 2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe od vsakega 18.1. tekočega leta za preteklo leto, za leto 2000 pa od 18.9.2000 in jubilejno nagrado v znesku 50.532,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1998 do plačila. S sklepom je postopek ustavilo zaradi umika dela tožbe, s katero je tožnica zahtevala tudi razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.7.2001, 19.7.2001 in 22.8.2001 in ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter ji še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 54.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper zavrnilno sodbo glede plačila odpravnine in zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odpravnine neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Konvencija MOD št. 158, Ur.l. SFRJ št. 4/84), po kateri mora za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca obstajati resen razlog, hkrati pa mora biti delavcu omogočen primeren odpovedni rok in ustrezna denarna dajatev. Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi ukinitve gostinske dejavnosti društva, ki sicer brez te dejavnosti obstaja še naprej, le da se ukvarja samo še z osnovno dejavnostjo. Pri tem ji je bil omogočen 30 dnevni odpovedni rok brez odpravnine, kar pomeni, da se je znašla v slabšem položaju kot delavci, ki jim delovno razmerje preneha kot trajnim presežkom ali zaradi stečaja. Prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve dela dejavnosti po 125. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) ne more biti obravnavano mimo določb Konvencije MOD št. 158 in nobenega tehtnega razloga ni, da ne bi bila tudi delavcem, ki jim na ta način preneha delovno razmerje, priznana pravica do odpravnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe in listin v spisu izhaja, da je tožena stranka, ki je sicer društvo, ukinila gostinsko dejavnost (priloga B10). Edino v tej dejavnosti je zaposlovala delavce. Osnovno dejavnost planinskega društva, v kateri ni zaposlovala delavcev, je ohranila. Kot soglašata obe stranki, je bila pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnici v 125. členu ZDR, ki v 1. alineji ureja enega od posebnih načinov prenehanja delovnega razmerja pri zasebnih delodajalcih, med katere po 120. členu ZDR sodijo tudi civilno pravne osebe. Zasebni delodajalec lahko pisno odpove delovno razmerje delavcu, če se je začel postopek za prenehanje njegove dejavnosti. To velja tudi v primeru, ko se začne postopek za prenehanje le tiste dejavnosti, v kateri zasebni delodajalec zaposluje delavce.

ZDR ureja načine prenehanja delovnega razmerja v 1. odstavku 100. člena. Ta določba je za delavce pri zasebnih delodajalcih splošne narave, kar pomeni, da velja tudi zanje. Poleg načinov, urejenih v 1. odstavku 100. člena in v 101. členu ZDR, pa lahko delavcem pri zasebnih delodajalcih preneha delovno razmerje tudi po 125. členu ZDR. Pri tem je potrebno ugotoviti, da prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve dejavnosti formalno ni prenehanje delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu, vsebinsko pa gre v resnici prav za prenehanje potrebe po delu delavca, ki je delal v ukinjeni dejavnosti. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. To posledično pomeni, da je razlikovanje možno uvesti le, če za različno obravnavanje posameznih pravnih položajev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi pritožbe, da ni razumnega razloga za to, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha kot trajno presežnim, pripada odpravnina, delavcem, ki jim preneha zaradi ukinitve dejavnosti pa ne. Obojim delovno razmerje preneha zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca in ni razloga, da ti delavci v pravici do odpravnine ne bi bili izenačeni. Tako stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo tudi glede delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca (odločba opr. št. Up-60/02 z dne 8.10.2003). Ob tem je potrebno poudariti, da je položaj delavca, ki mu preneha delovno razmerje zaradi ukinitve dejavnosti, še bolj izenačen s položajem trajno presežnega delavca, kot pa sta izenačena položaja trajno presežnega delavca in delavca, ki mu delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in I. točko sodbe spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odpravino v zahtevani višini, ki sicer med strankama ni sporna. Posledično je tožnica upravičena tudi do razlike v stroških, ki ji jih je sodišče prve stopnje priznalo glede na vrednost spornega predmeta prisojenega zneska. Vrednost spornega predmeta, povečanega za znesek odpravnine, presega 1.000.000,00 SIT, zato je tožnica za tožbo, dokončno oblikovano dne 8.3.2002, upravičena do stroškov v višini 400 in ne 300 točk, za pristop na narok pa do 200 in ne 150 točk. Razlika znaša 150 točk oz. 15.000,00 SIT, povečano za DDV pa 18.000,00 SIT. Za ta znesek je potrebno povišati priznane stroške postopka v 2. odstavku izpodbijanega sklepa.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 375 točk za pritožbo in 20% DDV, kar znese ob vrednosti odvetniške točke 100,00 SIT na dan vložitve pritožbe 45.000,00 SIT.