Jedro

Pravilna je ugotovitev, da je dokazan utemeljen organizacijski razlog, ki ni navidezen, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov št. ... z dne 7. 11. 2014 nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); - ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 11. 2014, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto ter jo prijaviti v zavarovanja in za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, od bruto zneska plače odvesti davke in prispevke iz delovnega razmerja pristojnim zavodom, neto zneske plače pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, plačati tožnici, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/3. točka izreka); - da sodišče pogodbo o zaposlitvi razveže ter tožnici plača denarno povračilo v višini 15 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (podredni zahtevek - II. točka izreka sodbe).

Obenem je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni jasno razvidno, kaj naj bi bil pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. V osnovi se je toženec skliceval na ekonomske razloge in te povezal z operativnimi razlogi, pri čemer operativnih razlogov samostojno ni konkretno obrazložil. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti stvaren in utemeljen v času odpovedi, ne pa da delodajalec na splošno navede, kar oceni, da bi mu lahko prišlo kasneje prav, in to konkretizira šele v sodnem postopku. Že zaradi tega bi moralo sodišče tožbi ugoditi, zlasti ker je ugotovilo, da ekonomski razlogi niso utemeljeni, saj toženec organizacijskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice samostojno ni uveljavljal, ampak samo skupaj z ekonomskimi. Sodišče se do tega dela tožbenih navedb tožnice sploh ni opredelilo. Ugotovilo pa je, da naj bi pri tožencu obstajal utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj ne bi bil le navidezen, kar pa ne drži. Tožnica je opravljala delo na delovnem mestu poslovne sekretarke, pri čemer je opravljala administrativna in prevajalska dela, sprva pa tudi računovodska dela, s katerimi je prenehala že v decembru 2013, ko ji je bil ukinjen dostop do razširjene verzije programa A. S tem ji je bilo opravljanje teh nalog dejansko onemogočeno, zato ta dela, ki so ji bila odvzeta, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga ne morejo biti relevantna. Sodišče pa ravno to nepravilno šteje kot glavni razlog utemeljenosti odpovedi. Administrativna in prevajalska dela tožnice so bila očitno še naprej potrebna in šele, ko naj bi toženec ta dela prenesel na ostale zaposlene, naj bi nastal operativni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Dejansko pa do prenosa na druge delavce ni prišlo, ampak je toženec praktično takoj zaposlil drugo delavko B.B., ki dejansko dela enako kot je delala tožnica, vključno s tem, da ni zadolžena za računovodska dela. Ne glede na to, da tožnica računovodskih del za toženca ni več opravljala in so bila prenesena na zunanje računovodstvo, je očitno, da ta okoliščina na potrebo po njenem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri tožencu ni imela nobenega vpliva, saj je z delom nadaljevala na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi še skoraj eno leto, vse do njene (nezakonite) odpovedi.

Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca skladno s sodno prakso ni odločilen le goli pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji. Relevantno je predvsem vprašanje, ali je dejansko delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. B.B. je izpovedala, da dejansko ni vodja projekta C., za kar je sklenila več verižnih pogodb o zaposlitvi, prav tako pa ni potrdila, da bi bila vodja projekta D., za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 7. 2016. Povedala pa je tudi, da opravlja le administrativna in prevajalska dela, kar se po vsebini povsem ujema z vsebino del, ki jih je za toženo stranko predhodno opravljala tožnica. Opis njenega dela v pogodbi o zaposlitvi je zgolj navidezen. Toženec je s tem le pokrival v tem postopku sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2014 je bil torej zgolj navidezen, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa posledično nezakonita.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na zaključek, da naj bi bil nabor del, ki jih B.B. opravlja za toženca, drugačen od nabora del, za katerega je tožnica sklenila odpovedano pogodbo o zaposlitvi, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče jasno razbrati, na podlagi česa naj bi sodišče prve stopnje to ugotovilo oziroma je takšen zaključek kvečjemu v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ker je izpodbijana sodba torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je tudi zaradi tega nezakonita. Dejansko je šlo samo za navidezno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, ker so jo želeli odstraniti iz družbe zaradi osebnih zamer, kar pomeni zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga.

Tožnica vztraja, da okoliščina, da naj bi po pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi računovodska dela, za presojo utemeljenosti poslovnega (organizacijskega) razloga ni relevantna, saj teh del od decembra 2013 dalje, to je skoraj eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni več opravljala.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je nepravilna tudi, če se pritožbeno sodišče s tem ne bi strinjalo in pritožbi v tem delu ne bi sledilo. Tožnica dalj časa - skoraj eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - ni več opravljala računovodskih del. Ker so navedena dela predstavljala del nalog, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovne sekretarke, opis dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2013 ni več ustrezal dejanskemu stanju, ampak se je spremenil, kar se je tudi realiziralo. ZDR-1 v drugem odstavku 49. člena za takšen primer (tj. spremembo opisa dela, ki je skladno s 3. alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina vsake pogodbe o zaposlitvi) predvideva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma pomanjkanje posameznih obveznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1 skladno s četrtim odstavkom 17. člena ZDR-1 ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi v resnici spremenili pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se je nanašal na opis delovnega mesta, tj. zožili obseg nalog tako, da ni več obsegal računovodskih del. Tudi po 58. členu OZ je veljavna pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, čeprav ni sklenjena v tej obliki, če sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Enako velja za spremembo pogodbe. Ker opis del iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2013 v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2014 v delu, ki se nanaša na računovodska dela, ni več veljal, za tožnico tudi ne more imeti negativnih posledic. Tudi zato odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo sodišče utemeljuje predvsem z računovodskimi deli tožnice, ni zakonita. Podobno stališče o realizaciji spremembe pogodbe o zaposlitvi (sodišče govori celo o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na opis delovnega mesta) izhaja iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1324/2014 z dne 14. 5. 2015, zoper katero je bila revizija zavrnjena.

3. Tožena stranka v zakonskem roku vlaga odgovor na pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, zlasti trditev o pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogih o odločilnih dejstvih, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem o tem, da je organizacijski poslovni razlog le navidezen, ker naj bi bil zmoten (in v nasprotju z ugotovitvami o delih in nalogah, ki jih dejansko opravlja B.B.) zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je nabor del, ki jih B.B. opravlja za toženca, drugačen od nabora del, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila redno odpovedana. Razlogi sodbe so tudi v tem delu obrazložitve dovolj jasni in med njimi ni nobenega nasprotja.

Tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v medsebojnem nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja: - Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu poslovni sekretar od 1. 2. 2013 dalje, najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013 za določen čas in nato na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2013 za nedoločen čas. Tožnica je na delovnem mestu poslovni sekretar opravljala računovodska, administrativna in prevajalska dela.

- Konec leta 2013 so bila tožnici odvzeta računovodska dela in prenesena na zunanjega izvajalca.

- Tožena stranka je tožnici dne 7. 11. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer se je sklicevala na ekonomske in organizacijske razloge.

- S sklepom direktorja z dne 20. 10. 2014 o reorganizaciji delovnih mest in spremembi akta o sistemizaciji je bilo delovno mesto poslovni sekretar ukinjeno, dela in naloge ukinjenega mesta (našteta v 2. točki sklepa) pa so bila prerazporejena med dela delovnih mest "vodja projektov" v okviru že obstoječih delovnih nalog oziroma se jim je opis del in nalog ustrezno prilagodil, v opis del in nalog za delovno mesto projektant - vodja projektov, ki ga zaseda E.E., pa so se vključila dela knjiženja poslovnih dogodkov, vodenje evidence stroškov in prihodkov, prevajanje e-pošte ... (in druge naloge, navedene v 3. točki sklepa).

- Iz listin o poslovnem uspehu tožene stranke v spornem obdobju izhaja, da so se prihodki tožene stranke v letu 2014 glede na leto 2013 povečevali in da se je izboljšal tudi čisti poslovni izid, kot je razvidno iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Iz izpovedi E.E., vodilne osebe pri toženki v Sloveniji, izhaja, da je bila za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici bistvena reorganizacija dela znotraj podjetja, ker je toženka v lasti tujega podjetja, ki je usmerjeno k zniževanju stroškov poslovanja, vključno s stroški dela.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ekonomski razlog v obravnavanem primeru sicer ni dokazan, je pa dokazan utemeljen poslovni - organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1) ter da so podani tudi pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka istega člena ZDR. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe ZDR-1, ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že zato, ker je ugotovilo, da ekonomski razlogi niso utemeljeni, ker toženec organizacijskih razlogov za odpoved ni uveljavljal samostojno, ampak le skupaj z ekonomskimi. Tožničino stališče je zmotno, saj je tožena stranka že v odpovedi v zadostni meri utemeljila odpovedni razlog tudi z organizacijskimi spremembami - reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta "poslovni sekretar", prenosom nekaterih nalog tega delovnega mesta na druge delavce oziroma na zunanjo računovodsko službo ... Organizacijski poslovni razlog je torej v sami odpovedi dovolj konkretno opredeljen, v sodnem postopku pa ima delodajalec pravico, da ga konkretizira in dokaže, da je resnično obstajal in da ni le navidezen.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so organizacijske rešitve v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge - baza Ius Info, spletna stran VS RS). Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti - v okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Delodajalec je upravičen izvesti organizacijske spremembe oziroma racionalizacijo na kadrovskem področju tudi v primeru, da ne gre za slabe poslovne rezultate oz. finančne težave, zato ni bistvenega pomena za presojo zakonitosti redne odpovedi v obravnavani zadevi dejstvo, da ni dokazan ekonomski razlog in da so bili poslovni rezultati tožene stranke v letu 2014 boljši od rezultatov preteklega leta, čeprav se je tožena stranka v sami redni odpovedi sklicevala tudi na ekonomske razloge (stagnacijo poslovanja, manjši obseg, pomanjkanje novih projektov). Zadostuje, da je dokazan organizacijski razlog, da je ta utemeljen in da ni navidezen. Ne nazadnje pa reorganizacija, izvedena s ciljem delodajalca, da zmanjša stroške dela (čeprav še ni v finančnih težavah), predstavlja organizacijski razlog, povezan z ekonomskim.

12. Sodišče prve stopnje se je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Pravilna je ugotovitev, da je dokazan utemeljen organizacijski razlog, ki ni navidezen, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil delovni proces pri toženi stranki deloma reorganiziran že v letu 2013, ko je tožena stranka računovodske posle, ki so sicer spadali v delokrog tožnice - poslovne sekretarke, poverila zunanjemu izvajalcu. Nato pa se je njeno delovno mesto s spremembo sistemizacije ukinilo v celoti s sklepom direktorja z dne 20. 10. 2014. 13. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazana navideznost organizacijskega razloga, ki jo je tožnica utemeljevala z navedbo, da je tožena stranka po odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi zaposlila novo delavko, ki naj bi opravljala vsa dela, ki jih je pred tem opravljala tožnica. Z drugo delavko, B.B., ki se je z začetkom leta 2015 zaposlila pri toženi stranki, je tožena stranka sklenila več pogodb za določen čas za delovno mesto vodje projekta s povsem drugačno vsebino del od opisa delovnega mesta poslovnega sekretarja, za katero je imela pogodbo o zaposlitvi tožnica. Pritrditi je potrebno presoji sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi na novo zaposlena delavka opravljala vsa dela, ki jih je pred tem opravljala tožnica. Čeprav je B.B. izpovedala, da večine del, ki se nanašajo na vodenje projektov, ne opravlja, ampak opravlja le administrativna in prevajalska dela v zvezi s projektom C. in v zvezi z drugimi projekti, to ne pomeni, da opravlja vsa dela, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica, saj so bila nekatera opravila (iz delokroga poslovni sekretar) prenesena tudi na druge zaposlene, oziroma na delovno mesto vodja projekta (kot izhaja iz sklepa z dne 20. 10. 2014), računovodska dela pa že konec leta 2013 na zunanjega izvajalca. Prav projekt C., ki se je začel izvajati v začetku leta 2015, je bil razlog za zaposlitev še ene delavke, kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič.

Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, zlasti nesprejemljivo pa je stališče tožnice, da za presojo utemeljenosti obstoja organizacijskega poslovnega razloga ni relevantna okoliščina, da naj bi tožnica po pogodbi o zaposlitvi kot poslovni sekretar opravljala tudi računovodska dela, saj teh del od decembra 2013 dalje ni več opravljala. Že samo dejstvo, da so bila računovodska dela že tedaj prenesena na zunanjega izvajalca, kaže na to, da se je obseg dela tožnice že v letu 2014 zmanjšal glede na njene dotedanje zadolžitve. Pri tem niso odločilnega pomena razlogi, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za to, saj je to poslovna odločitev, ki je v njeni izključni pristojnosti. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, ki se sklicuje na določbe 49., 31. in 17. člena ZDR-1 in zmotno meni, da naj bi se s prenosom računovodskih del na zunanjega izvajalca dejansko spremenila tudi pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnico in da opis delovnega mesta poslovnega sekretarja, ki je vključeval tudi računovodska dela, v času odpovedi ni več veljal. Za takšno razlago ni nobene podlage, zato tudi ni mogoče pritrditi stališču, da naj bi bila odpoved nezakonita že zaradi tega, ker jo sodišče utemeljuje predvsem z računovodskimi deli tožnice.

14. Ker je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reintegracijski ter reparacijski zahtevek zavrnilo, isto pa velja za odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter plačilo denarnega povračila v višini 15 mesečnih plač.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.