Jedro

Zastavno pravico na terjatvi skladno s 107. členom ZIZ upnik pridobi z rubežem terjatve, pri čemer je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Pri rubežu bodočih terjatev upnik pridobi pogojno zastavno pravico, ki učinkuje le, če kasneje terjatev dejansko nastane, kar povzema tudi pritožba. Napačno pa je njeno nadaljnje tolmačenje, da zgolj zaradi tega, ker je (s sklepom o rubežu zarubljena) terjatev dolžnika do njegovega dolžnika dejansko nastala šele v času, ko je bil nad dolžnikom v teku postopek prisilne poravnave, upnik na njej ni pridobil zastavne pravice oz., da njegova izterjevana terjatev ni zavarovana z ločitveno pravico na takšni terjatvi do dolžnikovega dolžnika. Ko se pogoj uresniči, torej ko terjatev dejansko nastane, je zaradi učinkovanja predhodno izdanega sklepa o rubežu obremenjena z ločitveno pravico upnika, ki tedaj učinkuje že od dneva rubeža takšne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijani točki I izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tretji dolžnik in upnika sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka odločilo, da se na podlagi dne 8. 7. 2021 pravnomočnega sklepa I 307/2019 z dne 11. 6. 2020 o rubežu terjatev, terjatve tretjega dolžnika do dolžnikovih dolžnikov, izrecno navedenih v izreku sklepa, prenesejo upniku v izterjavo do višine izvršljive terjatve upnika. Predlog upnika za prenos terjatve tretjega dolžnika do njegovega dolžnika A. A., je zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper odločitev po točko I izreka se pravočasno pritožuje tretji dolžnik iz vseh dopustnih zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je izpodbijani sklep preuranjen, saj sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 8. 2021 o nadaljevanju prekinjene izvršbe, v nasprotju z (neobrazloženim) stališčem sodišča prve stopnje, v svoji I. točki izreka še ni postal pravnomočen, saj je navedeni sklep tretji dolžnik z ugovorom izpodbijal v celoti. Ker torej o nadaljevanju prekinjene izvršbe še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje skladno z določbo 207. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne bi smelo opravljati nobenih dejanj. Prav tako meni, da bi moralo sodišče prve stopnje predhodno pravnomočno odločiti o njegovih ugovorih po izteku roka z dne 25. 6. 2020 in z dne 22. 10. 2021, v katerih pritožnik zatrjuje prenehanje terjatve, ki jo upnika izterjujeta v predmetnem postopku. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zanemarilo dejstvo, da je bila zoper tretjega dolžnika pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ki učinkuje tudi na izterjevano terjatev v tem postopku. Meni, da je sodišče prve stopnje na upnika neutemeljeno preneslo vse terjatve dolžnika do njegovih dolžnikov, saj bi moralo ločiti terjatve, ki so nastale in bile zarubljene do začetka postopka prisilne poravnave (na teh je nastala ločitvena pravica) in tiste, ki so nastale po začetku istega postopka in na njih ločitvena pravica ni nastala. Ob sklicevanju na sodno prakso zavzema stališče, da na bodočih terjatvah ločitvene pravice ni mogoče pridobiti pred njenim dejanskim nastankom in da šele takrat nastopijo učinki iz 107. člena ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Upnika v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano zavračata kot neutemeljene kot pravilnim pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter zahtevata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zaključilo, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na ustrezni uporabi določb ZIZ o prenosu zarubljenih terjatev na upnika (v izterjavo) in ni obremenjena s kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Primarno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je bil izpodbijani sklep izdan preuranjeno.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi izhajalo iz stališča, da je postal sklep o rubežu terjatev, ki so sedaj predmet prenosa, pravnomočen dne 8. 7. 2021 (čemur pritožba ne oporeka) in je tako izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 115. člena ZIZ. Pravilno pa je nadalje utemeljilo tudi, da je postal sklep o nadaljevanju prekinjene izvršbe z dne 23. 8. 2021 pravnomočen v I. točki izreka. Čeprav posebnih dejstev v tej zvezi ni navedlo (npr. kdaj je citirani sklep postal pravnomočen v tem delu), kot to sicer pravilno izpostavlja pritožba, iz podatkov spisa izhaja, da zoper ta del sklepa ni bila vložena pritožba. Drži sicer, da je zoper citirani sklep pritožnik vložil ugovor, ki pa ni pravno sredstvo zoper sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka, na kar je bil pritožnik pravilno opozorjen v pravnem pouku sklepa z dne 23. 8. 2021, ampak zgolj zoper točko III izreka navedenega sklepa, v kateri je bilo dovoljena izvršba na nova izvršilna sredstva. Navedenega v ničemer ne spremeni v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tretji dolžnik z ugovorom izpodbijal „sklep v celoti“. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da vloge (ugovora) tretjega dolžnika ne glede na njeno poimenovanje ni šteti za pritožbo zoper sklep o nadaljevanju, saj v njej niti na trditveni ravni ne nasprotuje pogojem za nadaljevanje izvršilnega postopka iz prvega odstavka 216. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki so edini merodajni za sprejem sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka. Argument iz ugovora tretjega dolžnika, da bi moralo pred sklepom o nadaljevanju postopka odločiti o njegovem ugovoru po izteku roka z dne 25. 6. 2021, je očitno neutemeljen in je tudi v nasprotju z lastnim stališčem sedaj obravnavane pritožbe, da izvršilno sodišče pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju ne sme opravljati nobenih dejanj (torej tudi ne odločati o ugovorih tretjega dolžnika).

8. Prav tako ovire za izdajo sedaj izpodbijanega sklepa o prenosu terjatev v izterjavo ne predstavlja dejstvo, da še ni bilo odločeno o ugovorih tretjega dolžnika po izteku roka z dne 25. 6. 2020 in z dne 22. 10. 2021. Predhodna odločitev o navedenih pravnih sredstvih dolžnika namreč v nobenem pogledu ni predpostavka za odločanje o prenosu zarubljenih terjatev. Tudi po sprejemu sedaj izpodbijane odločitve je namreč mogoče odločati o ugovorih in v primeru njihove utemeljenosti predmetni postopek izvršbe ustaviti in opravljena izvršilna dejanja razveljaviti.

9. Pritožba nadalje prav tako neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ob upoštevanju učinkov pravnomočno potrjene prisilne poravnave razmejiti med dolžnikovimi terjatvami, ki jih je ta do svojih dolžnikov pridobil do začetka postopka prisilne poravnave in tistimi, ki jih je do njih pridobil po začetku istega postopka.

10. Primarno pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da so predmet prenosa v izterjavo (vse) terjatve, ki so bile pravnomočno zarubljene. Tudi pritožbeno ni sporno, da so bile s sklepom sodišča prve stopnje z dne 11. 6. 2020 zarubljene vse terjatve tretjega dolžnika do njegovih dolžnikov skladno s predlogom upnika z dne 26. 5. 2020 – torej vse sedanje in bodoče terjatve do imenovanih dolžnikovih dolžnikov. S sedaj izpodbijanim sklepom je torej sodišče prve stopnje samó (pravilno) sledilo predhodni pravnomočni odločitvi o rubežu terjatev.

11. V tem kontekstu pritožba neutemeljeno izpostavlja, da na bodočih terjatvah ločitvena pravice nastane oz. učinkuje od dneva dejanskega nastanka teh terjatev. Zastavno pravico na terjatvi skladno s 107. členom ZIZ upnik pridobi z rubežem terjatve, pri čemer je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Pri rubežu bodočih terjatev upnik pridobi pogojno zastavno pravico, ki učinkuje le, če kasneje terjatev dejansko nastane, kar povzema tudi pritožba. Napačno pa je njeno nadaljnje tolmačenje, da zgolj zaradi tega, ker je (s sklepom o rubežu zarubljena) terjatev dolžnika do njegovega dolžnika dejansko nastala šele v času, ko je bil nad dolžnikom v teku postopek prisilne poravnave, upnik na njej ni pridobil zastavne pravice oz., da njegova izterjevana terjatev ni zavarovana z ločitveno pravico na takšni terjatvi do dolžnikovega dolžnika. Ko se pogoj uresniči, torej ko terjatev dejansko nastane, je zaradi učinkovanja predhodno izdanega sklepa o rubežu obremenjena z ločitveno pravico upnika, ki tedaj učinkuje že od dneva rubeža takšne terjatve. Zaradi navedenega ni podlage po ločevanju terjatev, za katerega se zavzema pritožba.

12. Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker tretji dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krijeta sama svoje stroške odgovora na pritožbo upnika, saj z navedbami v le-tem nista bistveno pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.