Jedro

Tožena stranka je z odrejanjem dela oškodovancu preko omejitev, ki so razvidne iz odločb ZPIZ ravnala protipravno, saj je kršila 29. in 43. člen ZDR ter 15. in 24. člen ZVZD. Tožnik je moral celotno obdobje po tem, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile priznane omejitve, opravljati fizično bistveno pretežko delo, torej delo izven omejitev odločb ZPIZ. Tožnik del, kot jih je opravljal pri toženi stranki, ni bil sposoben opravljati brez tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja. Ker je bil pri delu močno preobremenjen, je prišlo do škodnega dogodka (poslabšanja zdravstvenega stanja). Ob dejstvu, da je bila tožena stranka seznanjena z odločbami ZPIZ in da, ni ravnala skladno z njimi, čeprav jih je bila dolžna spoštovati, je zavestno opustila izvrševanje varstvenih pravil (ravnala je krivdno).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek glavnice odškodnine v višini 33.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi) – II. točka izreka. Nadalje je tožniku naložilo, da toženi stranki plača razliko stroškov sodnega postopka v višini 1.769,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, v 15 dneh in pod izvršbo (III. točka izreka). Toženi stranki je v končno plačilo naložilo stroške prič A. A. v višini 18,50 EUR in A. B. v višini 18,50 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu (I., III. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka navaja, da prvostopenjsko sodišče zmotno zaključuje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost za nastalo nematerialno škodo. Sodišče je napačno ocenilo tožnikovo verodostojnost, pa tudi verodostojnost zaslišanih prič A. C., A. A. in A. B. Slednjim a priori ne verjame iz razloga, ker so zaposleni pri toženi stranki. Pri tem tudi ne oceni kritično priče A. D., ki je bivši delavec tožene stranke in ima glede na prenehanje delovnega razmerja vsekakor interes pričati v škodo tožene stranke. Priči JA. C. in A. A. sta povedali, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, mogoče opravljati občasno stoje in sede, da to ni bilo delo na višini, in da je tožnik varil drobiž in je bilo torej delo tožnika dejansko prilagojeno odločbam ZPIZ. Niti sodišče niti izvedenec nista opravila ogleda delovnega mesta tožnika, in kar je bil dokazni predlog tožene stranke, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče se tudi ne opredeli do zdravniškega spričevala dr. A. E., ki je javna listina in do navedb tožene stranke, da je zaupala v navedeno zdravniško spričevalo. Eno od načel obligacijskega prava je tudi dolžnost oškodovanca, da prepreči ali zmanjša škodo. Navedeno načelo se kaže v institutu sokrivde. S tem v zvezi pa sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav je tožena stranka podala trditve tudi v tej smeri. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da se tožnik za psihiatrično zdravljenje ni odločil, v kolikor pa bi se, bi bila simptomatika prilagoditvene motnje nedvomno manjša in bi se prej ublažila. K zatrjevani škodi je zato tožnik nedvomno odločilo prispeval. Prisojeni zneski so po vseh postavkah bistveno previsoki. Sodišče povsem nepregledno povzema izvedensko mnenje, nato pa kar na splošno navede, koliko znaša pravična denarna odškodnina za posamezno obliko nepremoženjske škode, ne da bi pri posamezni obliki določno navedlo, katere okoliščine je kot bistvene štelo za prisojo posameznega zneska. Pri postavki telesnih bolečin je sodišče očitno upoštevalo telesne bolečine, ki so posledica škodnega dogodka iz leta 2004 in degenerativnih sprememb v zgornjem skočnem sklepu ter tudi težave z ledveno križnično hrbtenico, ki pa sploh niso v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke. Strah pred izgubo zaposlitve in strah pred zbadanjem sodelavcev ni pravno priznana oblika škode. Sodišče tožniku prisodi tudi odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic, pri čemer pa niti ne navede, katero osebnostno pravico naj bi tožena stranka tožniku kršila. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi tožnik doživljal zgolj zmerne duševne bolečine zaradi splošnega (a ne trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ker je razvil prilagoditveno motnjo). Takšne duševne bolečine pa niso pravno priznana škoda. Ta oblika škode je namreč praviloma trajne narave, denarna odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se lahko prisodi le, v kolikor je zmanjšanje močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Iz mnenja ne izhaja, da bi šlo za zmanjšanje močnejše intenzivnosti ali da bi obstajale kakšne posebne okoliščine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zastaralni petletni rok iz 206. člena ZDR velja tudi za odškodninske terjatve iz delovnega razmerja. Glede na to, da je odločba ZPIZ postala izvršljiva že dne 21. 4. 2006 oziroma da je bilo dne 14. 8. 2006 izdano dopolnilno izvedensko mnenje, da je delovno mesto „ključavničar – specialist“ za tožnika neustrezno, je potrebno zaključiti, da je ob vložitvi tožbe dne 13. 10. 2010 triletni subjektivni zastaralni rok že potekel. Zahteva tožnika za prenehanje kršitev in njegov odškodninski zahtevek ne vplivata na potek zastaralnega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik meni, da bi v skladu z izvedenskim mnenjem sodišče moralo priznati celotno vtoževano odškodnino po posameznih postavkah. Tožnik je podrobno in prepričljivo opredelil, da mu je delo na način, kot ga je moral opravljati pri toženi stranki v času po tem, ko je postal invalid III. kategorije, povzročalo velike obremenitve desne noge, kar mu je pustilo hude posledice. Ves čas je čutil hude bolečine. Po končanem delu je moral vsak dan leči k počitku in si zaradi otekline na nogi zvišati nivo noge. Hude bolečine si je lajšal z analgetiki. Gre za dolgotrajno stanje, ki je trajalo tri leta in pol. Izvedenci so potrdili, da je tožnik zaradi bolečin, ki jih je čutil ob prekomernih obremenitvah razvil prilagoditveno motnjo. Bil je tesnoben, zaskrbljen in močno okupiran z vprašanjem svoje delovne zmožnosti in izpolnjevanja delovnih nalog. Trpel je dolgotrajen in močan strah, ki se je pojavljal zaradi bolečin. Z izvedenskim mnenjem so potrjene tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Tožnik je bil prizadet zaradi odziva nadrejenih in odnosa sodelavcev, ker dela ni uspel v celoti izvajati. Tožnik je prepričan, da so bile tudi njegove življenjske aktivnosti zmanjšane v takšni meri, da mu iz tega naslova pripada celotna vtoževana odškodnina. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo le 20 %. V dopolnilnem izvedenskem mnenju je navedeno, da se je pri tožniku zaradi neskladja z njegovim telesnim zdravstvenim stanjem po nesreči iz leta 2004 in delovnimi obremenitvami po vrnitvi na delo razvila prilagoditvena motnja. Izvedenka je izrecno povedala, da ta škoda ni posledica nesreče iz leta 2004, temveč dogajanja na delovnem mestu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri toženi stranki in sicer v posledici dejstva, ker tožena stranka ni spoštovala odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006, s katero je bil tožnik, v posledici nezgode izven dela, ki jo je utrpel v letu 2004, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo izmenoma stoje in sede, brez dela na višini oz. lestvah, s polnim delovnim časom od 2. 3. 2006 dalje. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila delovnega mesta, skladnega z odločbo ZPIZ, je moral tožnik ves čas, do 22. 10. 2009, ko ga je tožena stranka poslala na čakanje na delo, opravljati neustrezno delo. Tožniku se je zaradi takšnega ravnanja tožene stranke zdravstveno stanje poslabšalo. Vtožuje odškodnino v višini 40.000,00 EUR.

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo, ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde), pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj je tožniku ves čas odrejala delo, ki ni ustrezalo odločbam ZPIZ. Do odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006 je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „ključavničar – specialist“. Iz citirane odločbe pa izhaja, da tožnik za delo na tem delovnem mestu ni več zmožen. ZPIZ je dne 14. 8. 2006 izdal dopolnilno mnenje, s katero je toženo stranko obvestil, da tožnik ni zmožen v polnem delovnem času opravljati predlagano drugo delo „ključavničar – specialist (prirejeno za invalida) in sicer, ker ni upoštevana omejitev pri delu, da se delo opravlja izmenoma sede in stoje. Tudi iz odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2008 izhaja, da tožnik za delo „ključavničar – specialist“ ni zmožen. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je z odrejanjem dela oškodovancu preko omejitev, ki so jasno razvidne iz odločb ZPIZ, tožena stranka ravnala protipravno, saj je kršila 29. in 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) ter 15. in 24. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji). Tožnik je moral celotno obdobje po tem, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile priznane omejitve, kot izhajajo iz zgoraj citiranih odločb ZPIZ, opraviti fizično bistveno pretežko delo, torej delo izven omejitev odločb ZPIZ. Delodajalec je delavcu dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar nalaga že 43. člen ZDR ter skladno z odločbami ZPIZ. Med te pogoje vsekakor spada takšna organizacija dela, da do poslabšanja zdravstvenega stanja delavca, ki so poledica preobremenjenosti pri delu, ne more priti. Da tožnik del, kot jih je opravljal pri toženi stranki, ni bil sposoben opravljati brez tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja, pa jasno izhaja iz predloženih odločb ZPIZ ter opisov delovnih mest, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Ker je bil oškodovanec pri delu močno preobremenjen, je prišlo do škodnega dogodka (poslabšanja zdravstvenega stanja). Ob dejstvu, da je bila tožena stranka seznanjena z odločbami ZPIZ kljub temu, ni ravnala skladno z njimi, čeprav jih je bila dolžna spoštovati, ni nobenega dvoma, da je zavestno opustila izvrševanje varstvenih pravil (ravnala je krivdno).

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da delodajalcu ni očitati krivde zgolj zato, ker delavec dela, za katero je ocenil, da ni varno, ni odklonil. Delodajalcu ni mogoče očitati krivde le v primeru, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja delavca ali koga tretjega, ki je ravnal krivdno (npr. iz malomarnosti – z nezadostno skrbnostjo ali pazljivostjo, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka). Tožnik je zatrjeval in temu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, da je odgovorne ustno opozarjal na odločbe ZPIZ in na dejstvo, da dela, kot ga mu odrejajo, ne sme opravljati zaradi nevarnosti poslabšanja zdravstvenega stanja, tožena stranka pa na njegova opozorila ni odreagirala vse do 22. 10. 2009, ko mu je odredila čakanje na delo. Tožnik je tudi pisno dne 8. 7. 2009 zahteval spoštovanje odločb, pa mu je tožena stranka odgovorila, da iz zdravniškega spričevala pooblaščenega zdravnika z dne 14. 2. 2008 izhaja, da je za delovno mesto „ključavničar – specialist“ sposoben. Ker je tožena stranka tožniku tudi po njegovem pisnem opozorilu, še naprej odrejala neustrezno delo, je sodišče utemeljeno sledilo tožniku tudi v delu njegove izpovedbe, da je toženo stranko na spoštovanje odločb ZPIZ tudi ustno opozarjal, vendar brez uspeha. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati sokrivde.

Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj verjame tako priči A. D. kot tožniku, ter zakaj ni sledilo izpovedim prič A. C., A. A. in A. B.. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim delom zahtevka pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Pač pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da mora oškodovanec za obstoj odškodninske odgovornosti poleg protipravnega ravnanja dokazati tudi nastanek (pravno priznane) škode, nato pa obstoj vzročne zveze med njima. V tem delu pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti.

Tožnik je vtoževal odškodnino iz naslova telesnih bolečin (13.000,00 EUR), strahu (7.000,00 EUR), duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti (15.000,00 EUR) in duševnih bolečin iz naslova okrnitve osebnostnih pravic (5.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino po vseh postavkah, skupaj 31.000,00 EUR, pri čemer je ocenilo, da je obseg tožnikove nematerialne škode zaradi ravnanja tožene stranke 20 %, 80 % njegovih težav pa je pripisati posledici nesreče. V tem delu je utemeljena pritožba tožene stranke, ki izpostavlja, da iz obrazložitve ni jasno, kaj natančno je pri posamezni postavki sodišče prve stopnje upoštevalo ter kateri dejavniki opravičujejo odškodnino v prisojeni višini. V tem delu obrazložitev sodišča prve stopnje povzema zgolj izvedeniško mnenje, manjka pa bistveni element vsake sodne odločbe in sicer ocena izvedenih dokazov ter opredelitev sodišča do odločilnih zatrjevanih dejstev.

Sodišče je presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za prestane telesne bolečine. Pri tem je iz izvedeniškega mnenja povzelo, da je tožnik po zaključenem zdravljenju (zaradi poškodbe izven dela, ki ni bila predmet tega postopka, torej po 13. 10. 2005) trpel občasne lažje bolečine v desnem gležnju, predvsem pri večjih in zahtevnejših obremenitvah spodnjih udov in ob vremenskih spremembah. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, katere telesne bolečine in kakšne intenzitete telesnih bolečin je tožnik trpel izključno zaradi tega, ker mu je tožena stranka v obdobju od leta 2006-2009 odrejala neustrezno delo in v čem in koliko se je zdravstveno stanje tožnika poslabšalo zaradi neustreznega dela pri toženi stranki. Sodišče ni ocenilo tožnikovih navedb, da ga je zaradi neustreznega dela noga pričela še huje boleti, da mu je otekala, da se je zaradi hudih bolečin v desni nogi včasih nagibal v stran, zaradi česar so se mu pojavile tudi izjemno hude bolečine v hrbtenici, ki jih je lajšal s pomočjo protibolečinskih tablet. Sodišče ni ocenilo ali te tožnikove navedbe držijo, torej ali bi tožnik (glede na predhodno poškodbo) imel bolečine enake intenzitete tudi, če noge zaradi (neustreznega) dela pri toženi stranki ne bi tako močno obremenjeval, ali je mogoče, da je tožniku zaradi preobremenitev noga otekala, ali je mogoče, da se je tožnik zaradi bolečin nagibal vstran, zaradi česar naj bi se pojavile tudi bolečine v hrbtenici. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik tudi po zaključenem zdravljenju trpel občasno lažje bolečine v desnem gležnju, ter da je nedvomno trpel nekaj več bolečin, kot bi jih sicer, če bi med delom sedel ali počival (list. št. 106). Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje moralo ugotovitvi, katere bolečine in nevšečnosti so bile v vzročni zvezi z neustreznim delom, ki ga je tožniku odrejala tožena stranka, nato pa oceniti trajanje in stopnjo telesnih bolečin, ki so se tožniku pojavljale v obdobju od leta 2006-2009 zaradi neustreznega dela. Oceniti bo moralo, ali je tožnik po tem, ko mu je bilo v letu 2009 odrejeno čakanje, trpel več bolečin, kot bi jih sicer, če mu tožena stranka ne bi odrejala neustreznega dela. Tožnik je namreč trdil, da so bolečine postale lažje intenzitete šele, ko ni več hodil v službo, nikoli pa niso v celoti prenehale. Šele ko bo sodišče razjasnilo vsa zgoraj izpostavljena vprašanja in se do njih ustrezno opredelilo, bo lahko odmerilo ustrezno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode.

Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova strahu. Pravna doktrina je skupaj z izvedenci medicinske stroke ločila strah v ožjem smislu (primarni strah), ki se kaže kot afekt, to je intenzivna in kratkotrajna čustvena reakcija na nevarni dogodek, ki ga spremljajo telesni pojavi ter praviloma traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu pa je t.i. razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot bolj ali manj enakomerno občutenje lahko traja več mesecev (sekundarni strah). Sodišče najprej ugotavlja, če sta stopnja strahu in njegovo trajanje tolikšna, da je oškodovani upravičen do denarne odškodnine. To je le tedaj, ko je bil prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je brez posledic trajal dalj časa (glej npr. VS RS opr. št. II Ips 248/96). Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega strahu povzelo izvedeniško mnenje, v katerem je zapisano, da je tožnik po oceni njegove invalidnosti doživljal strah, da zaradi bolečin, ki jih je čutil ob telesnih obremenitvah na delovnem mestu, ne bo mogel opravljati določenega mu dela, in da ne bo mogel izpolnjevati norme. Strah je nihal po intenzivnosti, glede na delovne obremenitve in aktualne bolečine, od stopnje velike do blažje intenzivnosti, bal se je tudi izgube službe. Tožnik je navajal, da je bil vsak dan hudo zaskrbljen ob pogledu na zateklo nogo, strah ga je bilo, da se mu bo poslabšalo zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje ni ocenilo, ali strah, kot ga je opisal tožnik, sploh predstavlja pravno priznano škodo, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka. Strah zaradi izgube službe, ter strah da ne bo mogel opravljati določenega dela in izpolnjevati norme ni pravno priznana škoda (v tej obliki bi se strah kot tesnobna občutja, ki jih je tožnik doživljal zaradi neustreznega dela, lahko upoštevala v okviru simptomov prilagoditvene motnje- anksioznosti – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Pač pa bi bila lahko pravno priznana škoda strah, ki naj bi ga tožnik (po lastnih navedbah) občutil vsakokrat, ko mu je zaradi preobremenitev pri delu zatekla noga, zaradi česar se je bal, da se mu bo zdravstveno stanje poslabšalo. Tožnik je trdil, da mu je zaradi neustreznega dela otekala noga, ter da je bil ob pogledu na zateklo nogo vsakokrat hudo zaskrbljen, sodišče pa se do takšnih tožnikovih trditev ni v ničemer opredelilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tudi možnost priznanja denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je oblika škode, ki je uzakonjena v prvem odstavku 179. člena OZ. Tožnik je zatrjeval posledice, ki so mu nastale zaradi neustreznega dela, ki mu ga je odrejala tožena stranka. Opisal jih je tako pod postavko „duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic“, kot pod postavko „duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti“. Tožnik je pod postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katere je zahteval 15.000,00 EUR, zatrjeval, da je imel zaradi ravnanja tožene stranke močne težave s hrbtenico, medtem ko iz izvedeniškega mnenja izhaja, da težave s hrbtenico niso v povezavi s poškodbo iz leta 2004. Sodišče ni raziskalo ali so težave s hrbtenico lahko posledica preobremenitev na delu, ali pa so zgolj posledica degenerativnih sprememb. Sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo 12.000,00 EUR (oziroma 20 % tega zneska), pri čemer ni obrazložilo, v čem so tožnikove življenjske aktivnosti manjše (oz. še poslabšane) zaradi preobremenitev pri toženi stranki oziroma za koliko se je njegova prizadetost (tožnik zaradi poškodbe izven dela v letu 2004 težje hodi, težje stoji na mestu, težje opravlja dela, ki so povezana s čepenjem, itd.) zmanjšala iz razloga, ker je pri toženi stranki opravljal neustrezno delo.

Tožnik je opisoval posledice, ki so mu nastale zaradi neustreznega dela, ki mu ga je odrejala tožena stranka tudi pod postavko „duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic“. Sodišče prve stopnje je tožniku iz te postavke prisodilo 3.000,00 EUR (oziroma 20 % tega zneska), pri čemer ni obrazložilo, katere osebnostne pravice je tožena stranka tožniku kršila, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe namreč ni mogoče razbrati, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pod postavko „duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic“ in katere pod postavko „duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti“ oziroma ali je pod postavko „duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic“ upoštevalo tožnikove trditve, da so se sodelavci iz njega norčevali, da ga je tožena stranka šikanirala ali kako drugače z njim neprimerno ravnala, zaradi česar se je počutil ponižanega in osramočenega in je zato trpela njegova čast in dobro ime. Dokazna ocena v zvezi z navedenimi trditvami je iz sodbe izpadla. Nerazjasnjeno je ostalo tudi, ali tožnik pod to postavko pravzaprav posebej vtožuje kršitev 6.a člena ZDR v zvezi s 44. in 45. členom ZDR.

Tožnik je pod to postavko opisoval čustveno reakcijo, ki naj bi se razvila v posledici odrejanja neustreznega dela s strani tožene stranke. Tudi iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da naj bi se tožniku zaradi neskladja z njegovim telesnim zdravstvenim stanjem in delovnimi obremenitvami razvila prilagoditvena motnja (list. št. 104). Tožnik naj bi trpel prilagoditveno motnjo (bil je anksiozen, doživljal je raznovrstne strahove – da ga bodo odpustili, da ne bo zmožen preživljati družine, doživljal je potrtost, nespečnost, ni se več mogel posvečati ženi in otrokom, itd.), zaradi česar naj bi bila torej njegova življenjska aktivnost zmanjšana. Zaradi navedenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik doživljal duševne bolečine. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pravni pojem, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev o omejitvi oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je pred škodnim dogodkom (ki je v konkretnem primeru zgolj protipravno ravnanje tožene stranke in ne škodni dogodek iz leta 2004) oškodovanec lahko opravljal in bi jih po rednem teku stvari (če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke) zmogel enako kvalitetno in z isto stopnjo duševne angažiranosti opravljati tudi v bodoče. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni jasno razvidno ali so posledice v tožnikovi duševni sferi (prilagoditvena motnja) nastale zgolj zato, ker je tožena stranka tožniku odrejala neustrezno delo oziroma ali bi nastale tudi, če bi tožnik opravljal ustrezno delo. V kolikor bi nastale (enake intenzivnosti) tudi, če bi tožnik opravljal ustrezno delo, potem ni podane vzročne zveze med protipravnim dejanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Ali je tožnik zaradi takšnega zdravstvenega stanja jemal kakršnakoli zdravila, iz dokaznega postopka ni razvidno. Prav tako iz dokaznega postopka ni razvidno, koliko časa je tožnik doživljal te vrste duševnih bolečin (ali samo v času od leta 2006 – 2009 ali tudi kasneje, ko je že prenehal z delom pri toženi stranki) in kakšne intenzivnosti so bile. Tožena stranka namreč pravilno izpostavlja, da se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti glede na ustaljeno sodno prakso lahko prizna le izjemoma, kar pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Ker sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti.

Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je lahko razlog za zmanjšanje odškodnine. Sodišče prve stopnje se bo zato opredelilo tudi do zatrjevanj tožene stranke, da bi bila simptomatika prilagoditvene motnje nedvomno manjša, če bi se tožnik odločil za zdravljenje. Pri tem ni nepomembno oceniti, do kam seže obveznost oškodovanca, da zmanjšuje škodo. Od odločitve oškodovanca je namreč odvisno, ali bo pristal na medikamentozno terapijo, ki je povezana z dodatnimi drugimi nevšečnostmi zdravljenja (znani stranski učinki zdravil) in se mu zato oškodovanec ni dolžan podvreči. V kolikor pa bi se bistveno izboljšano zdravstveno stanje lahko doseglo že zgolj s kakšno drugo (ne-medikamentozno terapijo), pa ni mogoče zavrniti ugovora, kot ga je postavila tožena stranka. Vsekakor pa je navedeno potrebno razčistiti z izvedencem medicinske stroke.

Tožena stranka tako utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje za nekatere zaključke v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov oziroma ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa pravilno opozarja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo na podlagi določbe 354. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene kršitve postopka ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in ugotoviti vsa odločilna dejstva, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.