Jedro

Čeprav v odgovoru na tožbo, ki ga je toženec dal v roku iz 277. čl. ZPP, ni izrecno navedel, da se ne strinja s tožbenim zahtevkom, izhaja pa to iz obrazložitve, ni mogoče šteti, da odgovor ni obrazložen v skladu z 278. čl. ZPP in ga šteti, kot da ni bil vložen, s tem pa tudi ne, da so izpolnjene vse predpostavke iz 318. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 274.551,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, v izogib izvršbi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. Navaja, da je dne

3.2.2004 v priporočeno oddanem odgovoru na tožbo prosil za oprostitev plačila šolanja, ker ni imel sredstev za vračilo.

Takrat je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in se hkrati izobraževal pri "Doba Epis" za poklic administratorja. Ker mu je zavod že plačal šolnino na gostinski šoli, je menil, da gre za kompenzacijo med njegovim dolgom in šolnino, ki jo je za to šolanje plačal s pomočjo sorodnikov. Poudarja, da je šolanje uspešno zaključil in da bo takoj, ko bo mogoče, s šolanjem nadaljeval.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ko po uradni dolžnosti poleg pravilne uporabe materialnega prava, pazi tudi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do absolutne bistvene kršitve po 7. tč. 2. odst. 339. člena, ker je zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP.

Zamudno sodbo je po 1. odst. 318. čl. ZPP dopustno izdati le, če stranka v roku iz 277. čl. ZPP ne odgovori na tožbo, ob predpostavki, da so bili izpolnjeni še nadaljnji, kumulativno predpisani pogoji od 1. do 4. tč. 1. odst. 318. člena. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo potem, ko je zaključilo, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 318. čl. ZPP, vključno pogoj iz 1. odst. te določbe, da toženec odgovora na tožbo ni podal. Prav ta pogoj pa po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen.

Toženec je dne 3.2.2004 priporočeno po pošti, v zvezi s tožbo, ki mu je bila vročena dne 27. januarja 2004, sodišče prosil za oprostitev plačila v zadevi Ps 94/2004, ker je nezaposlen in nima sredstev za plačilo. Hkrati je pojasnil, da se šola za poklic administrator in o tem predložil kopijo vpisa (priloga B1).

Takšen odgovor je sodišče prve stopnje, ker je ocenilo, da ni obrazložen v skladu z določbo 278. čl. ZPP, štelo, kot da ni bil vložen.

Po 278. čl. ZPP se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen, če ta ni obrazložen tako, da iz njega izhaja, ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Pomeni, da popolnost odgovora, ki ga zahteva določba 278. čl. zakona ni samo v izrecni navedbi toženca, da se s tožbenim zahtevkom ne strinja, ampak nestrinjanje oz. nasprotovanje tožbenemu zahtevku lahko izhaja iz vsebine odgovora.

Nedvomno toženec v laičnem odgovoru na tožbo z dne 3.2.2004 izrecno ni navedel, da se s tožbenim zahtevkom ne strinja. Ker pa to izhaja iz obrazložitve, ne gre za neobrazložen odgovor, niti za neobrazložen odgovor kot ga zahteva 278. čl. ZPP, posledično pa tudi ni mogoče šteti, da odgovor ni bil vložen in da je izpolnjena predpostavka iz 1. odst. 318. čl. ZPP. Izdaja zamudne sodbe namreč temelji na domnevi, da toženec, ki ni podal odgovora na tožbo, priznava tožbeni zahtevek. Za izdajo zamudne sodbe mora zato v primeru, da je odgovor na tožbo vložen, pa toženec v njem ni izrecno navedel, da se ne strinja s tožbenim zahtevkom, iz obrazložitve vsaj izhajati, da je pripravljen (ker ga priznava) tožbeni zahtevek izpolniti, konkretno plačati vtoževani znesek.

Da bo lahko sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno absolutno bistveno kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo že iz tega razloga, razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje, ne glede na pritožbene navedbe, ki same po sebi za pritožbeno odločitev niso upoštevne in bistvene.