Jedro

Pravnomočni sklep o podaljšanju pripora se v zvezi z ugotavljanjem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti opira tudi na okoliščino o dveh drugih kazenskih postopkih, ki tečeta zoper obdolženca. Navedeno je pomembno le za presojo obstoja pripornega razloga, zato ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahteva obt. J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 04.06.2002 podaljšal pripor zoper obt. J.Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 13.06.2002 zavrnilo pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni.

Obtoženec je dne 18.06.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.06.2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 04.06.2002 dostavi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj v skladu s 1. in 2. odstavkom 426. člena ZKP pravnomočno odločbo spremeni tako, da zoper obtoženca že podaljšani pripor odpravi. Podrejeno pa, da se navedena sklepa razveljavita ter se vrne zadeva v novo odločanje glede obstoja pripornega razloga in da sodišče preveri resničnost svojih navedb v sklepih.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obdolženec sam, neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem iz sicer obširne obrazložitve ni mogoče jasno razbrati, katero izmed v tej določbi navedenih kršitev ima v mislih. Konkretno ni opredeljen tudi očitek, da je sodišče s pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Zato teh z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni mogoče preizkusiti.

V ostalem obtoženec v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja ter z lastno presojo zbranih dokazov, ki zadevajo njegove s prisluhi ugotovljene stike z obt. I.C., najdeno biološko sled na cigaretnem ogorku in dejstvo, povezano s časom izročitve fotoaparata znamke K. njegovi tedanji izvenzakonski partnerki, izpodbija obstoj utemeljenega suma. Le-ta je ugotovljen s pravnomočno obtožnico, v kateri so navedeni dokazi, ki ga potrjujejo. Ti dokazi se v času od pravnomočnosti obtožnice do izpodbijane odločitve o podaljšanju pripora niso v ničemer spremenili. Z njihovo drugačno oceno vložnik zahteve v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zoper obtoženca je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena in v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, za katero je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Po določbi 3. točke 2. odstavka 150. člena ZKP spadajo med kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo posebni ukrepi, našteti v 1. odstavku istega člena, tudi kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let. Zato izvajanje ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (1. točka 1. odstavka 150. člena ZKP) ni bilo v nasprotju z navedenimi določbami ter se zaključek o obstoju utemeljenega suma lahko opira na z izvajanjem tega ukrepa pridobljene podatke in dokaze.

V zvezi z grajo ugotovitve napadenega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP obtoženec v zahtevi navaja, da še nikoli ni bil kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, da ni prav, ker je upoštevana okoliščina glede storitve obravnavanega kaznivega dejanja skupaj s soobt. I.C. takoj po prihodu s prestajanja kazni in da ni utemeljeno sklicevanje na druge (očitno nedokončane) postopke, ker velja domneva nedolžnosti, dokler ni ugotovljena njegova krivda. Čeprav tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti ponuja drugačno presojo ugotovljenih okoliščin, je treba pojasniti, da pravnomočni sklep zanesljivo ugotavlja tako subjektivne okoliščine, ki zadevajo obtoženčevo prejšnje oporečno življenje in njegove življenjske razmere, ko je brez zaposlitve, brez finančnih sredstev za preživljanje in brez premoženja, kot tudi objektivne okoliščine, povezane s pravilno poudarjeno težo kaznivega dejanja, katerega storitve je utemeljeno osumljen in okoliščin, v katerih ga je storil. Z dosedanjo obtoženčevo kaznovanostjo in tudi dejstvom, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v kratkem času, ko je bil odpuščen s prestajanja kazni, sodišče dejansko ugotavlja njegovo nagnjenost k storitvam kaznivih dejanj in s tem ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah utemeljeno sklepa na obstoj navedenega pripornega razloga. Okoliščina, da obtoženec še ni bil kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, na takšno presojo nima odločilnega vpliva. Domnevo nedolžnosti vložnik zahteve za varstvo zakonitosti razlaga nepravilno. V 27. členu Ustave Republike Slovenije in 3. členu ZKP je določeno, da velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Iz vsebine te določbe sledi, da velja predpostavka nedolžnosti glede kazenskopravne krivde. Pravnomočni sklep se le v zvezi z ugotavljanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti opira tudi na okoliščino, da je zoper obtoženca vložena pravnomočna obtožnica zaradi storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti in da je po lastni navedbi tudi v kazenskem postopku pri sodišču na Ptuju zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 311. člena KZ. Upoštevanje tega dejstva, ki ima vrednost le za presojo obstoja navedenega pripornega razloga, ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Obtožnica je bila v tej zadevi vložena dne 05.12.2001. Sodišče doslej še ni razpisalo glavne obravnave predvsem zato, ker ni bilo možno zagotoviti navzočnosti soobt. I.C., ki se nahaja v Republiki Hrvaški. Županijsko sodišče v Varaždinu pa je na podlagi odrejene tiralice s sklepom z dne 10.05.2002 odredilo zoper obt. I.C. pripor. Na podlagi zahteve Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 21.05.2002 pa teče tudi postopek za njegovo izročitev Republiki Sloveniji. Sodišču, ki je očitno ocenilo, da je potrebna istočasna izvedba kazenskega postopka zoper oba obtoženca zaradi povezanosti njunih dejanj, ni mogoče očitati nedejavnosti, ki pomeni zavlačevanje kazenskega postopka. Posebej še, ker gre za objektivne ovire, ki preprečujejo njeno hitrejše reševanje, pri tem pa sodišče aktivno deluje v smeri zagotovitve vseh pogojev, potrebnih za izvedbo in dokončanje postopka. Ob tem in ob dejstvu, da čas, ki je potekel od vložitve obtožnice, ni nesorazmerno dolg, zaenkrat ni podlage za zaključek, da je kršena določba 2. odstavka 200. člena ZKP, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obt. J.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).