Jedro

Tožnik je v predlogu (tožbi) zahteval razveljavitev sklepa o razrešitvi s funkcije generalnega direktorja in vrnitev na to funkcijo. Sklepa o razporeditvi ni izpodbijal. O zahtevku sta odločili nižji sodišči. Predmet spora pred nižjimi sodišči torej ni bila razporeditev tožnika na drugo delovno mesto, temveč razrešitev s funkcije direktorja, ki pa glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZDSS ne more biti predmet revizije. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov delavskega sveta tožene stranke o njegovi razrešitvi s funkcije direktorja in o njegovi vrnitvi na delovno mesto generalnega direktorja. Ugotovilo je, da postopek za razrešitev tožnika ni bil bistveno kršen in da so bili dani razlogi za razrešitev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da postopek razrešitve ni bil bistveno kršen in da je resničen razlog za razrešitev s funkcije direktorja.

V reviziji, ki jo je vložil na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS), je tožnik uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je revizija dovoljena na podlagi navedenega člena ZDSS, ker razrešitev direktorja pomeni tudi njegovo razporeditev, v nekaterih primerih tudi prenehanje delovnega razmerja. Ob razlogih za razrešitev, ki jih navaja izpodbijana odločba, je po mnenju revidenta možno izpodbijati odločbo o razrešitvi direktorja tudi, če storjeno dejanje ne more biti razlog za razrešitev ali če gre za šikano. S sklenitvijo pogodbe, ki je bila edini razlog za razrešitev, tožnik ni prekoračil pooblastil, torej ni bilo razloga za njegovo razrešitev. Postopek razrešitve tožnika je bil bistveno kršen. Tožnik je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni ali razveljavi.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da glede na določbo 73. člena ZDSS razrešitev direktorja ne more biti predmet revizije. Tožnik je bil razrešen po predpisanem postopku in zaradi ugotovljenih razlogov, ki so podlaga za razrešitev. Tožena stranka je predlagala zavrženje revizije oziroma njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je bila vložena na podlagi 73. člena ZDSS, ki v prvem odstavku določa, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija zaradi razlogov, ki jih določa zakon.

Odločba, ki jo revident izpodbija v tem postopku, je bila njegovemu zastopniku vročena 6. maja 1993, ko je postala tudi pravnomočna (drugi odstavek 334. člena ZPP). Ker je ZDSS začel veljati 13. maja 1994, revizija pa je bila vložena 7. oktobra 1994, je bila glede na določbo drugega odstavka 73. člena ZDSS vložena pravočasno.

V zadevah, ki so bile pravnomočno končane do 13. maja 1994, je revizija dovoljena, če je podan kateri izmed treh v prvem odstavku navedenega člena ZDSS izčrpno naštetih razlogov. Tožnik je v predlogu z dne 22.11.1990 postavil zahtevek na razveljavitev sklepov delavskega sveta o njegovi razrešitvi s funkcije generalnega direktorja in o njegovi vrnitvi na to funkcijo. Izpodbijal je sklepa o razrešitvi, ne pa sklepov o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto. O takšnem zahtevku je odločilo sodišče prve stopnje, ki ga je zavrnilo, pa tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Predmet spora pred nižjima sodiščema torej ni bila razporeditev tožnika na drugo delovno mesto, temveč razrešitev s funkcije direktorja, ki pa glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZDSS ne more biti predmet revizije.

Ni mogoče sprejeti stališča tožnika v reviziji, da razrešitev direktorja pomeni tudi razporeditev na drugo delovno mesto ali v nekaterih primerih tudi prenehanje delovnega razmerja. Sklep o razrešitvi direktorja s funkcije in sklep o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto sta dva različna pravna akta, ki imata različen predmet, sprejeta sta po različnem postopku, zaradi različnih razlogov, običajno ju sprejmejo različni organi. Sklepa imata tudi ločeni pravni usodi, saj ju je mogoče izpodbijati vsakega posebej v organizaciji oziroma pri delodajalcu in v individualnem delovnem sporu pred sodiščem. Navedeno izhaja iz določb zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR) in zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki urejajo razporejanje delavcev, predvsem iz prvega odstavka 17. člena ZTPDR in prvega odstavka 21. člena ZDR.

Ker razporeditev tožnika ni bila predmet pravnomočne odločbe, zoper katero je na podlagi prvega odstavka 382. člena ZPP dovoljeno vložiti revizijo, tudi zaradi navedenh razlogov revizija ne more biti dovoljena.

Po 392. členu ZPP revizijsko sodišče zavrže nedovoljeno revizijo, če ni storilo tega v mejah svojih pravic (389. člen ZPP) že sodišče prve stopnje. Ker po obrazloženem revizija ni dovoljena, je sodišče odločilo kot v izreku.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.