Jedro

Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka (glede pravdnih stroškov) spremeni tako, da se znesek 113,65 EUR nadomesti z zneskom 77,71 EUR; v preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79411/2010 z dne 10. 6. 2010 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka, ki toženi stranki nalaga plačilo 650,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje do plačila, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za plačilo 358,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povračilo 56,16 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2010 dalje, pa tudi nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 113,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998) vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, kar omogoča ohranjanje realne vrednosti tarife. Navedeni Pravilnik 1998 je odobril Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL), pri čemer se je odobritev nanašala tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno s prej citiranim 11. členom. Situacijo glede tarif primerja z ureditvijo v Zakonu o sodnih taksah. Poudarja, da je ne glede na morebitne spremembe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), ki so spreminjale način sprejemanja tarif, Pravilnik 1998 do določitve tarife s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo ostal v veljavi in ga je treba tolmačiti, uporabljati in izvrševati tako, kot se glasi, vključno z 11. členom. Meni, da je obračunavanje tarife skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetim v letu 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 2006) povsem pravilno, saj ne spreminja tarife, ampak gre zgolj za revalorizacijo zneskov iz Pravilnika 1998. Pri tem se sklicuje na sodbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, ki njenim stališčem pritrjujeta. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki ni upoštevalo Pravilnika 2006, je po njeni oceni zmotno. Meni, da pravila exceptio illegalis, ki ga je treba razlagati skrajno restriktivno, v obravnavani zadevi ni moč uporabiti. V poštev pride zgolj v primeru, ko sodišče pri svojem odločanju naleti na pravni predpis, ki je v nasprotju z ustavo ali zakonom, na katerem temelji. Za presojo njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije pa naslovno sodišče sploh ni upravičeno, saj ustavno neskladnost lahko presoja samo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Graja tudi odločitev o stroških postopka, ker bi pri odmeri skupnega uspeha v postopku moralo prvostopno sodišče upoštevati dejstvo, da je po temelju uspela 100 %.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico; podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se avtor lahko odpove uveljavljanju svoje materialne avtorske pravice, vendar pa sodišče pri nadaljnjem odločanju ni upoštevalo pomena repertoarja kolektivne organizacije ter namena in vsebine sklepanja recipročnih sporazumov. Izpostavlja, da tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala zatrjevanjem tožene stranke, da glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju predvajala v svojih poslovalnicah, niso dela slovenskih avtorjev in tudi niso zaobjeta v repertoarju nobene tuje kolektivne avtorske organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Poudarja, da je na tožeči stranki dokazno breme, da so glasbena dela iz predloženih seznamov navedena v repertoarju katere od kolektivnih organizacij, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Tožeča stranka v tej smeri dokazov ni predložila, zato je moč sklepati, da predmetnih glasbenih del v repertoarjih tujih kolektivnih avtorskih organizacij ni najti. Poudarja, da je brez relevantne pravne podlage zahteva prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka dejstvo nevarovanosti avtorskih del dokazati s predložitvijo pisnih odpovedi avtorjev, kar kaže na nepravilno uporabo pravil dokaznega bremena in na neugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja dopis družbe S. z dne 13. 7. 2011, ki mu prvostopenjsko sodišče nepravilno ni poklonilo nikakršne verodostojnosti. Dejstvo, da tuja (avstrijska) kolektivna organizacija od tujega (avstrijskega) uporabnika za predvajanje istih glasbenih del, kot jih predvaja tožena stranka, v svojih poslovnih prostorih ne zahteva plačila avtorskega honorarja, je bistvenega pomena. Opozarja na napačno uporabo določila 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebin preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. Meni, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti avstrijsko pravo. Opozarja, da glasbe, ki je bila predvajana v njenih poslovnih prostorih, ni odkupila od družbe, ki oddaja satelitski signal ter glasbe ni priobčevala preko svojih naprav, ampak gre za naprave last družbe R.. Prereka višino zneska avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi naložilo v plačilo po računu št. 08300053371, saj bi moralo honorar znižati za 30 %, ker gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Ugovarja tudi odmeri stroškov postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo določila tarife 3100 Zakona o odvetniški tarifi, kjer je določeno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Upoštevajoč, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek in še izvršilne stroške v višini 56,16 EUR, je sodba nepravilna tudi glede nepriznanja in odmere pravdnih stroškov. Ugovarja pa tudi potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožeče stranke na narok. Toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni uporabil substituta.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

8. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic zahteva avtorski honorar za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke v Sloveniji.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon. V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v uporabi Pravilnik 1998, zato se njegova tarifa šteje za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavnem na dan uveljavitve ZASP-B, je tako materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. Stališče, da valorizacija na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 ne pride v poštev, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave.

10. Pravilno je pritožbeno razlogovanje, da lahko neustavni (nezakoniti) podzakonski akt razveljavi le Ustavno sodišče RS. Vendar pa je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, mu je dano pooblastilo, da ga ne uporabi. Tarifne določbe Pravilnika 2006 zaradi načina njihovega sprejema niso v skladu z ureditvijo, ki jo je vzpostavil četrti odstavek 26. člena ZASP-B, ki je le prejšnji tarifi dal moč sporazuma in s tem preprečil, da bi se ta spreminjala enostransko. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo in je svojo odločitev oprlo na še zmeraj veljavne tarifne določbe Pravilnika 1998. 11. Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti ter toženi stranki v plačilo naložiti vse pravdne stroške. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar pa ne velja v obravnavani zadevi.

O pritožbi tožene stranke:

12. Stališče tožene stranke je, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo.

13. Nepravilno je stališče tožene stranke glede vprašanja dokaznega bremena. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka in 59. člena ZASP; še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, ampak je ugovarjala, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali, vendar pa tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala. Tudi predloženi seznami in dopisi, na katere se sklicuje v pritožbi, ne izkazujejo, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne more biti odločilno, ali avtorski organizaciji A. oziroma G. za predvajanje zahtevata nadomestilo.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, in sicer na podlagi uredbe ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II). V 8. členu prej citirane uredbe za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, je določeno, da se uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita, oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, saj dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic tožene stranke. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim se pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen primer.

15. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke o napačnem obračunu avtorskega honorarja po računu št. 0830005 3371 za gostinski obrat v I. K., ker ni bilo upoštevano 30 % znižanje. To znižanje namreč lahko sodišče upošteva le, če gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, teh trditev pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ustrezno izkazala.

16. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer pa je v tem delu njena pritožba delno utemeljena. V skladu s tarifno številko 3100 Zakona o odvetniški tarifi je bilo treba nagrado za postopek, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila tožeči stranki priznana v okviru 3. točke sklepa o izvršbi. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, ki pooblaščenki tožeče stranke odreka stroške pristopa na sodišče. V obravnavani zadevi so namreč potrebna specialna znanja, odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem v Ljubljani pa je malo, zato je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da gre za potrebne pravdne stroške. Tožena stranka pa ni izkazala, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo potne stroške za pristope na narok v vsaki od v pritožbi citiranih pravnih zadev. Ker gre za neizkazane trditve, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati in je štelo, da je tožeča stranka do potnih stroškov v tem postopku v celoti upravičena.

17. Tožeča stranka je tako upravičena do nagrade za postopek v višini 16,44 EUR, nagrade za narok v višini 67,20 EUR, za materialne stroške v višini 20,00 EUR, do 20 % DDV-ja ter potnih stroškov v višini 78,72 EUR, stroškov parkiranja 6,00 EUR in sodne takse v višini 78,00 EUR, kar skupaj znaša 298,56 EUR. Glede na njen uspeh v postopku je upravičena do povračila stroškov v višini 191,08 EUR, tožena pa v višini 113,37 EUR; po pobotanju pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 77,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

18. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu delno ugodilo, sicer pa je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo tožene stranke k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogli, zato ne gre za potrebne pravdne stroške; tožeča stranka pa jih je dolžna nositi sama. Tožena stranka je s pritožbo uspela v minimalnem obsegu (zgolj glede pravdnih stroškov), zato sama nosi stroške pritožbe, kakor tudi stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj njene navedbe k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle. Odločitev temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP.

(1) Nepravilno je stališče tožene stranke glede vprašanja dokaznega bremena. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.