Jedro

Trditve toženca glede višine obrestne mere tako pogodbenih kot zamudnih obresti se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, na kar seveda pazi sodišče samo, zato trditve v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ne morejo biti prepozne.

Normi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR sta prisilne narave in lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov (tako glede pogodbenih kot zamudnih obresti) za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled.

Če so bila dejstva za presojo ugovora zastaranja obresti starejših od treh let navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, je ugovor uveljavljen šele v pritožbi dopusten; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje toženec ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti znesek 25.896,61 EUR, v roku 15 dni in mu povrniti 3.250,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi „v celoti ugodi“. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Posojilo je bilo dano družbi I., d.o.o., ki je ni več. Sodišče se je pri dokazni oceni v zvezi s tem opredelilo le do potrdila o prejemu denarja, ne pa o dokazilih o tem, kdo je plačeval posojilo. To pa je bila družba I., kar izhaja tudi iz tožbenih trditev. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Neutemeljeno je verjelo navedbam tožnika o plačilu 50.000,00 SIT dne 30.9.1997 in o plačilu 500.000,00 SIT dne 30.12.2000. Za ti dve plačili ni bilo nikakršnih dokazil, glede ostalih plačil pa dokazila obstajajo, saj je prišlo do plačil po bančni poti. Zanimivo je tudi, da si je tožnik datum plačil tako natančno zapomnil in da v spis ni vložil nikakršne evidence plačil, za katero je zaslišan kot priča trdil, da jo je vodil. Sodišče neutemeljeno meni, da je prijatelj tožnika nepristranski, žena pritožnika pa pristranska. Čudno je, da si je priča Z. za 13 let nazaj na dan natančno in z vsemi podrobnostmi spomnila dogodka vračila denarja, po drugi strani pa sodišče izjavo priče M. G., da se ne spomni, da bi denar pred 13 leti izročila, šteje kot neverodostojno. Iz zapisnika obravnave z dne 13.7.2010 izhaja, da je bila protokolacija izjav priče M. G. s strani sodnice neustrezna. Sodišče ni upoštevalo, da so obresti starejše od treh let in je v tem delu zahtevek zastaral. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo tudi glede tega, ali so bili vsi zneski izročeni po nalogu pritožnika ali ne. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Toženec je že v odgovoru na tožbo opozoril, da gre za posojilo dano v tuji valuti in da je tako dogovorjeno tudi vračilo. Zato je potrebno upoštevati pravila o obrestovanju posojil v tuji valuti. Potrebno bi bilo ugotoviti, kakšna je bila obrestna mera v tem obdobju za devizne vloge na vpogled, saj pogodbene obresti ne smejo preseči takšne obrestne mere (399. člen Zakona o obligacijskih razmerij – ZOR). Navedbe sodišča, da pritožnik ni nasprotoval obrestni meri, ki jo je obračunal tožnik, so neutemeljene. Enako velja glede obračuna zamudnih obresti. Tožnik je sicer navedel, da je te obresti obračunal, ni pa navedel, v kakšni višini. Toženec je v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo prerekal obračun obresti, jasno je opozoril, da tudi obresti po zapadlosti terjatve ne morejo presegati obresti za devizne vloge na vpogled in da je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 399. člena ZOR. Izračun izvedenca je toženec grajal in natančno pojasnil, kje so v njem napake. Navedba sodišča, da si je tožnik utemeljeno izbral, da ob zapadlosti preračuna terjatev v tolarje in jo obrestuje, ni pravilna. Posojilo je bilo dano v tuji valuti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, komu je bilo posojilo dano, tožencu kot fizični osebi ali družbi I., d.o.o., je povsem prepričljiva. Razloge za zaključek, da je bilo posojilo dano osebno tožencu, pritožbeno sodišče v celoti sprejema (strani 4 in 5 sodbe). Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vprašanja, kdo je odplačeval posojilo. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem je dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, da je posojilo vračal toženec osebno, bodisi s svojega osebnega računa bodisi z računa družbe I., d.o.o., po njegovem nalogu (razlogi sodišča prve stopnje strani 5 in 6 sodbe). Tudi dokazno oceno v zvezi z vprašanjem ali je toženec tožniku vrnil tudi 50.000,00 SIT dne 30.9.1997 in 500.000,00 SIT dne 30.12.2000, je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je pa tudi življenjska in povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ni verjeti, da bi toženec vršil plačila v letih 2002 do 2007 če bi bila terjatev že v letu 2000 zastarana, pri čemer se sicer vračilu posojila že po temelju upira.

6. Sodišče prve stopnje je navedbe toženca glede višine obrestne mere tako pogodbenih kot zamudnih obresti, obravnavalo kot prepozne – prekludirane, zato se do njih ni opredeljevalo in je sledilo tožnikovim trditvam in izračunom višine terjatve (ki jih je sicer sodna izvedenka finančne stroke potrdila). V resnici pa gre za trditve, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, na kar seveda pazi sodišče samo, zato trditve v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ne morejo biti prepozne. Pritožba upravičeno opozarja na stališče sodne prakse, da sta normi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov (tako glede pogodbenih kot zamudnih obresti) za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled (v konkretnem primeru je tožnik tožencu dne 28.3.1995 posodil 25.000,00 DEM z rokom vračila 30.9.1995, dne 31.7.1995 pa še 1.000,00 DEM in 1.500,00 USD z rokom vračila 7.8.1995, v obeh primerih po 20% letni pogodbeni obrestni meri). Zaradi napačne uporabe materialnega prava višine takšnih obrestnih mer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Gre prvenstveno za materialnopravno vprašanje, dokazno breme glede ugotavljanja višine obrestne mere je na tožeči stranki in ne na toženi stranki, morebitno premajhno dokazno aktivnost tožeče stranke glede tega vprašanja pa mora sodišče korigirati v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker bo v ta namen potrebno opraviti ustrezno materialno procesno vodstvo, opraviti ustrezne poizvedbe pri bankah, verjetno pa bo potrebno dopolniti tudi izvedensko mnenje, upoštevaje pravico stranke do pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomanjkljivosti ne odpravi samo, temveč je, kot rečeno, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do ugovora toženca v zvezi z zastaranjem (zamudnih) obresti, starejših od treh let, glede katerega sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto (ugovor zastaranja pred sodiščem prve stopnje je toženec vezal izključno na trditve, da dne 30.9.1997 in dne 30.12.2000 posojila ni delno vrnil, zato je terjatev v celoti zastarala). Ta ugovor je dopusten le, če temelji na dejstvih, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP. Če so bila dejstva za presojo ugovora zastaranja obresti starejših od treh let navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, je ugovor uveljavljen šele v pritožbi dopusten; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje toženec ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.