Jedro

Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I K 10231/2015 z dne 17. 9. 2020 zavrnilo predlog zagovornice obtoženega A. A. za odmero in plačilo nagrade in stroškov za zagovarjanje obtoženca z dne 22. 5. 2020. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 11. 11. 2020 pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil ter obtožencu naložil plačilo sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sklepa Okrožnega sodišča v Kopru so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obtoženčevi zagovorniki, in sicer iz razloga kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da sta obtoženec in zagovornik prejela oprostilno sodbo sodišča, zoper katero je državna tožilka napovedala pritožbo, ki je ni vložila. Po nastopu pravnomočnosti sodba z obeležjem pravnomočnosti obtožencu in njegovemu zagovorniku ni bila vročena, zato meni, da trimesečni rok za priglasitev stroškov ni bil zamujen, saj se ta šteje od prejema pravnomočne sodbe. Predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obtožencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili in vztrajajo pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložiti jo je mogoče le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Izpodbijani pravnomočni sklep je v tem smislu druga odločba, izdana po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Od Vrhovnega sodišča pa je mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju za zagotovitev enotne uporabe prava, zato je zahtevo sprejelo v obravnavo.

B-2.

6. Obtoženčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 93. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navajajo, da je državno tožilstvo po razglasitvi oprostilne sodbe napovedalo pritožbo, ki je po prejemu sodbe z obrazložitvijo ni vložilo. Zagovorniki in obtoženec o tem niso bili obveščeni, glede na napoved pa so upravičeno pričakovali, da bo pritožba vložena. Izpostavljajo, da niso bili obveščeni, da je sodba postala pravnomočna, drugi odstavek 93. člena ZKP pa določa, da je treba stroške postopka priglasiti v prekluzivnem roku treh mesecev od vročitve pravnomočne sodbe. Ne strinjajo se s stališčem zunajobravnavnega senata, da bi se obtoženec moral sam pozanimati na sodišču, ali in kdaj je sodba postala pravnomočna, saj je bil zaradi napovedane pritožbe, ki ni bila vložena, v negotovem pravnem položaju. Prav tako obdolžencu in zagovorniku zakon ne nalaga, da bi se morala sama pravočasno pozanimati o pravnomočnosti sodbe, zato je odločitev sodišča nezakonita in predstavlja kršitev drugega odstavka 93. člena ZKP. Zatrjujejo, da nezakonito stališče sodišča ne zagotavlja pravne varnosti, predstavlja pravno negotovost in neenako obravnavanje. Zunajobravnavni senat pa se je pri odločanju skliceval na stališče sodne prakse, ki ne upošteva kasneje uveljavljenega instituta napovedi pritožbe. Menijo, da je zato kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj takšno stališče obtoženca postavlja v neenak položaj.

7. Okrožno sodišče v Kopru je v obrazložitvi sklepa z dne 17. 9. 2020 navedlo, da je bila sodba I K 10231/2015 z dne 14. 1. 2019, ki je postala pravnomočna 9. 3. 2019, zagovornikom in obtožencu vročena 14. 2. 2019, zahtevek za povrnitev stroškov pa je bil vložen šele 22. 5. 2020 in zato prepozno. Zunajobravnavni senat je v sklepu z dne 11. 11. 2020 obrazložil, da je sodna praksa sprejela stališče, da se trimesečni prekluzivni rok računa od poteka roka za pritožbo, zato se mora obdolženec sam pozanimati, ali in kdaj je odločba sodišča postala pravnomočna, sicer tvega zamudo roka za priglasitev stroškov postopka.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je navedeno stališče zunajobravnavnega senata napačno. Vrhovno sodišče je na izpostavljeno vprašanje že odgovorilo v sodbi I Ips 3076/2016 z dne 10. 9. 2020, in sicer, da je v sodni praksi uveljavljena drugačna razlaga od jezikovne razlage drugega odstavka 93. člena ZKP, v skladu s katero je zakonski stan izpolnjen takrat, ko sodišče upravičencu vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti, torej z obvestilom, da je sodba postala pravnomočna, oziroma mu vroči sodbo s klavzulo pravnomočnosti. Možni besedni pomeni te določbe so s tem izčrpani, zato je obdolženec v primeru, ko državno tožilstvo zoper sodbo ne vloži napovedane pritožbe, kot upravičenec za priglasitev stroškov kazenskega postopka na podlagi 93. člena ZKP postavljen v pravno negotov položaj, ki ni posledica neizpolnitve njemu zapovedane obveznosti in predstavlja kršitev te določbe.

9. Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu z navedeno določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov pa ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo. Glede na navedeno, in ker obtoženec in njegovi zagovorniki niso bili seznanjeni, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, rok za priglasitev stroškov postopka ni pričel teči. C.

10. Razlaga, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijanih sklepih, ni zakonita, saj predstavlja kršitev drugega odstavka 93. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijana pravnomočna sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Sodišče pa bo glede na razloge sodbe moralo upoštevati, da zahtevek obtoženčevih zagovornikov za povrnitev stroškov zastopanja ni bil prepozen.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.