Jedro

Kolikor pritožba meni, da navedena dokazna listina “pregled stanja po komitentu” ni verodostojna listina, bi takšen ugovor morala podati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tega ni, kasnejši očitki o tem so prepozni, saj se po obrazloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi postopek nadaljuje kot s (nepopolno) tožbo in sodišče se ni dolžno opredeljevati do dokazne listine, ki ni bila prerekana kot verodostojna listina, v vsakem primeru pa ta dokazna listina dobi značaj dokazne listine kot vsaka druga, ki jo stranki predložita v spis in značaj verodostojne listine, kot se zahteva za vložitev predloga za izvršbo, postane procesno nepomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1003/2013 z dne 16. 5. 2014 izreklo: “II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 308.900,55 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 294.270,85 EUR od dne 2. 12. 2012 dalje do plačila ter od zneska 14.629,70 EUR od dne 15. 1. 2013 dalje od plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. III. Pobotni ugovor tožene stranke za znesek 308.900,55 EUR z obrestmi in ostalimi stroški, ki so ji nastali do 21. 11. 2012, se zavrne. IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.547,00 EUR in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 53,00 EUR od dne 11. 2. 2013 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.494,00 EUR od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba povzame, da med strankama ni sporno, da je navedena pravda nastala, kot posledica vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 4815/2013 z dne 16. 1. 2013, ki ga je sodišče izdalo po predlogu tožeče stranke na podlagi verodostojne listine.

4. Kot pove pritožba, je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi listine “pregled stanja terjatev po komitentu na dan 1. 12. 2012 z dne 1. 12. 2012 in z zapadlostjo 1. 12. 2012. Tožeča stranka je na prvem naroku na ugovor tožene stranke zatrdila, da je to listino priložila k dopolnitvi tožbe, kot dokaz pod točko 3. Navedeno razlogovanje je sprejelo tudi prvostopno sodišče, saj na navedeno listino opira sodno odločbo in navaja, da je izvedlo dokaz z vpogledom v listino pregled stanja terjatev v prilogi A8. Navedena listina, ki jo v sodbi povzema prvostopno sodišče (A8) ni ista listina, ki je bila podlaga za vložitev izvršbe. Po pregledu navedene listine tožeča stranka ugotavlja, da gre za pregled stanja terjatev po komitentu na dan 1. 12. 2012 in je na njej napisan dan 5. 12. 2012. Že dan izdaje te listine kaže na to, da ne gre za isto listino, v predlogu za izvršbo je navedeno, da gre za listino z dne 1. 12. 2012, v tu sodnem spisu pa za listino z dne 5. 12. 2012. Nadalje iz listine A8 je razvidno, da je datum zapadlosti pogodbe 21. 4. 2015, v izvršilnem predlogu pa 1. 12. 2012. Druge listine, ki bi izkazovala stanje terjatve tožeče stranke ter ki bi izkazovala na kakšen način, za katero obdobje in v kakšni višini so bile obračunane obresti pa tožeča stranka ni predložila, niti te listine sodišče ne povzema v popisu izvedenih dokazov. V zvezi s tem je protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča, ko šteje, da tožena stranka ni poravnala zapadlih obveznosti do tožeče stranke.

5. Pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v zvezi zaključkom, ki se nanaša na toženo stranko, opira na trditveno in dokazno podlago ter šteje, da gre za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, pri čemer sodišče istega pravnega oziroma dokaznega standarda ne uporablja tudi za tožečo stranko in njenimi trditvami glede temelja in višine njene terjatve. Tožeča stranka je tista, ki je bila dolžna v predmetnem postopku dokazati s stopnjo verjetnosti temelj in višino svoje terjatve, šele po tem nastopi dokazna dolžnost tožene stranke, da dokaže, da terjatev ne obstoji ne po zatrjevanem temelju in ne po zatrjevani višini. V kolikor je tožeča stranka začela predmetni postopek na podlagi v predlogu za izvršbo navedene verodostojne listine, bi morala kot njen del dokazne dolžnosti, to listino do prvega naroka predložiti in je tudi ustrezno obrazložiti, zlasti je bila dolžna obrazložiti obračun obresti, v smeri kakšne obrestne mere je uporabila, čas za katere so obresti obračunane ter od katere glavnice. Te listine tožeča stranka ni predložila in jo tudi ni obrazložila, zaradi česar bi moralo sodišče po ugovoru tožene stranke tožbeni zahtevek brez nadaljnjega obravnavanja kot neutemeljen zavrniti.

6. Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da so navedbe tožene stranke v zvezi z obračunom po kreditni pogodbi … in v zvezi z izročitvijo preostalega zneska, na ravni pavšalnosti. Skladno z trditveno in dokazno podlago je vsaka stranka dolžna podati trditve, s katerimi utemeljuje svoje zahtevek in predložiti dokaze s katerimi se trditve dokazujejo. Tožeča stranka je bila dolžna v okviru tega procesnega standarda glede na konkreten ugovor tožene stranke v tej smeri, dokazati z ustrezno listino (trditve v zvezi s tem se lahko ocenijo, kot pavšalne), kaj je storila s kreditnim zneskom 300.000,00 EUR po kreditni pogodbi št. 1, glede na to, da tega zneska ni nakazala toženi stranki in da je z njim zapirala še neporavnani kredit po prejšnjih pogodbah.

7. Pritožba trdi, da je ta podatek bil za to pravdno zadevo bistvenega pomena, saj tožena stranka nikoli ni izvedela, koliko sredstev iz novega kredita je tožena stranka uporabila za zapiranje starih kreditov in tega, koliko je bilo nevrnjenih starih kreditov in kako je tožeča stranka obračunala višino starih kreditov, torej uporabljena stopnja obresti, čas obračuna, višina glavnice in še druge predpostavke, ki so bile pomembne za stanje kredita. Tožena stranka je prvotne kredite vračala in je tudi znesek v višini 37.967,47 EUR kompenzirala, kar je dopusten in zakonit način poravnave obveznosti, ki ga sodišče sicer ni priznalo, vendar je kljub temu z navedenim načinom zmanjšala svoje obveznosti za navedeni znesek iz naslova starega kredita. Tožena stranka nikoli ni dobila ustreznega obračuna v zvezi s tem in je bila v prepričanju, da bo tožeča stranka toženi razliko, med stanjem starega kredita in novo odobrenega kredita posebej nakazala, ali pa bo v končnem obračunu novi kredit zmanjšala za vrnjene zneske iz naslova starega kredita. Ko je ugotovila, da tožeča od nje kljub temu zahteva vračilo novega kredita v celotnem znesku, je utemeljeno zahtevala, da ji tožeča predloži ustrezen obračun in navede, kaj točno in v kakšni višini je zapirala s sredstvi novega kredita in kako je v zvezi s stanjem starega kredita, ki je bil s tem vrnjen, napravila obračun.

8. Navedeno vprašanje je za ugotovitev stanja vtoževane terjatve v tej pravdi odločilnega pomena, pri čemer tožena stranka v zvezi s tem ni mogla podati bolj konkretnih navedb, ker tožeča ni ustrezno obrazložila višine svojega zahtevka in ni dokazala, kaj in koliko je zaprla iz naslova stanja po starem kreditu. Vez med starim in novim kreditom je odločilnega pomena za višino terjatve, ki se vtožuje v tem postopku, dokazno breme glede tega je bilo na strani tožeče stranke, ki dokaznem standardu glede višine svoje terjatve ni zadostila in z ničemer ni pojasnila zgoraj navedenih okoliščin in predložila ustreznih dokazov, zlasti ni pojasnila preprostega dejstva, koliko sredstev novega kredita je uporabila za zapiranje starega kredita, na kateri presečni dan je bilo zapiranje opravljeno, kako je bila obračunana višina starega kredita, zlasti v povezavi s tem, da je tožena delno vrnila stari kredit, ki je bil odobren v isti višini glavnice, kot novi in da je vrnila tudi del novega kredita.

9. To da je tožeča stranka pavšalno zavrnila dokaze o opravljeni kompenzaciji zneska 37.967,47 EUR, pa po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

10. Pritožba nadalje izpostavlja, da se v zvezi z obračunom in višino tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje opira tudi na listino izpisek rokovnika za kredita, obveznosti z dne 15. 4. 2014 in iz te listine izpelje zaključek, da je višina tožbenega zahtevka izkazana, kot tudi, da je izkazan obračun le tega. Toda navedena listina je zaradi svoje nejasnosti za to zadevo povsem neuporabna in na njo ni možno opreti sodne odločbe.

11. Pritožba pove, da je v zvezi z njo tožena stranka že na naroku pojasnila, da se končni znesek 383.864,32 EUR ne ujema z nobenim zneskom iz drugih predloženih listin. Tožeča stranka je pojasnila, da navedeni znesek zajema že plačane obroke, kot tudi neplačane obroke in da je končni znesek seštevek teh zneskov. V kolikor se vzame v analizo navedena obrazložitev je potem možno ugotoviti, da je tožena stranka plačala 89.593,47 EUR (383.864,32 EUR - 294.270,85 EUR neplačano stanje glavnice po izračunu tožeče stranke in po sodbi = 89.593,47 EUR), pri čemer ni jasno, kako je tožeča stranka obračunala tožbeni zahtevek, ker naj bi glavnica po kreditni pogodbi brez vračil znašala le 300.000,00 EUR in ni jasno, zakaj tožeča stranka pri obračunu ni upoštevala zneska 89.593,47, ki naj bi po obrazložitvi tožeče stranke izpisa rokovnika iz njega izhajalo. Poleg tega iz njega ni razvidno, kako so obračunane pogodbene in zakonske zamudne obresti, za kašno obdobje in po kakšnih obrestnim merah, kar pomeni, da navedene listine ni možno ne preveriti in ne opraviti preizkusa obračuna in stanja posameznih računskih postavk.

12. Pritožba meni, da v kolikor bi sodišče prve stopnje uporabilo enaka merila pri dolžnosti substanciranja navedb in predlaganja dokazov, kot ga v sodbi uporablja za toženo stranko tudi za tožečo stranko, bi moralo v tem primeru ugotoviti, da je tako temelj, kot višina tožbenega zahtevka neizkazana in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Zato ni na mestu ugotovitev v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni substancirano ugovarjala obračunu tožeče stranke in pregledu stanja na dan 1. 12. 2012 in ker je ugovarjala le njegovo nerazumljivost in ne napak v izračunu, je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka s to listino izkazala višino glavnice, pogodbenih obresti in zakonskih zamudnih obresti. Najprej je bila dolžnost tožeče stranke, da predloži razumljiv in pregleden obračun glede vseh postavk, ki so predmet glavnega zahtevka in postranskih terjatev in šele na to bi lahko tožena stranka podala substancirane ugovore glede jasnosti in glede morebitnih napak. Če tožeča stranka ni predložila obračuna, ki bi vseboval višino obrestnih mer za pogodbene obresti in zamudne obresti, čas za katerega so bile obračunane, navedbo njihove višine po obračunu, navedb od katerih zneskov glavnice so obračunane, kaj in koliko ter na kateri dan je zapirala z odobrenim kreditom starih obveznosti ter pregleden obračun obveznosti, ki jih je zaprla, v tem primeru tak obračun ni možno preveriti in ni možno ugotoviti njegove pravilnosti in zakonitosti.

13. S takšnim postopanjem tožeče stranke in z navedenim stališčem izpodbijane sodbe je po stališču pritožbe toženi stranki kršena ustavna pravica do izjave, kršeno je načelo kontradiktornosti pravdnega postopka, v posledici česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo nepravilno uporabljeno. Zato je izpodbijana sodba nezakonita in jo je potrebno razveljaviti.

14. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

15. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

16. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje po njeni oceni pravilno štelo tožbeni zahtevek za dokazan, saj ga je tožeča stranka utemeljila s tožbenimi navedbami, iz katerih izhaja terjatev tako po temelju kot tudi po višini. Utemeljenost zahtevka po višini namreč ni odvisna od tega, ali je tožeča stranka obračunski postopek, s katerim je prišla do zahtevka podala kot del tožbenih navedb. Napačno obračunavanje obresti je namreč lahko pravno relevantno dejstvo zgolj v primeru, če tožena stranka utemeljeno opozarja na razliko med zneskom, katerega plačilo zahteva tožeča stranka in zneskom do katerega je prišla s svojim izračunom. V kolikor pa je tožena stranka na tožbeno trditev o višini zahtevka odgovorila zgolj z pavšalnim zatrjevanjem, da način obračunavanja terjatve ni dovolj natančno pojasnjen, zaključek sodišča, da svojih ugovornih trditev ni ustrezno utemeljila, gotovo ni v nasprotju z določbo 214. člena ZPP. Hkrati pa sodišče ob upoštevanju določbe 7. člena ZPP tudi ne more in ne sme namesto tožene stranke podajati trditev, s katerimi se nasprotuje utemeljenosti zahtevka in iskati dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

17. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka kot del tožbenih trditev pojasniti tudi na kakšen način je bil znesek kredita uporabljen za poplačilo predhodnega kredita in sicer na način, da bi bilo mogoče natančno razbrati, kako so se poplačevale posamezne postavke predhodnega kredita. Tudi glede predhodnega kredita bi torej tožeča stranka bila dolžna podati trditve o višini in datumu zapadlosti posameznega obroka glavnice, višini glavnice od katere se obračunavajo posamezne obresti z višino obrestne mere in datumom zapadlosti obresti, vpliv zamude pri izpolnjevanju obveznosti na obrestne mere in navesti tudi (delna) plačila. Glede na dejstvo, da se je tožena stranka s kreditno pogodbo strinjala, da se poplačajo obveznosti iz predhodnega kredita v višini 300.000,00 EUR in da hkrati ni določno zatrjevala in dokazovala, da je bila njena obveznost po predhodnem kreditu nižja kot 300.000,00 EUR, so tudi pritožbene navedbe glede pojasnilne dolžnosti tožeče stranke o načinu poplačila predhodnega kredita z novim kreditom popolnoma neutemeljene. V kolikor zatrjuje, da se je terjatev poplačala na drugačen način, kot je bil s pogodbo izrecno dogovorjeno, pa bi morala to tudi dokazati. Ob tem pa, glede na dejstvo, da iz same kreditne pogodbe izhaja kolikšna je obveznost tožene do tožeče stranke, že po logiki stvari ni razloga, da bi vsebina predhodne kreditne pogodbe vplivala na višino obveznosti po tej kreditni pogodbi.

18. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

19. Pritožba ni utemeljena.

20. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

21. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo ter so razlogi prepričljivi in nedvoumni, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in svoje.

22. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da sta pravdni stranki najprej dne 30. 12. 2009 sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditu v višini 300.000,00 EUR, v kateri je bil določen skrajni rok porabe kredita 31. 12. 2010 in skrajni rok vračila kredita 10. 12. 2010; (-) da sta pravdni stranki že dne 9. 6. 2010 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 1 (priloga A3, v nadaljevanju Pogodba) za dolgoročni kredit v višini 300.000,00 EUR, s skrajnim rokom porabe kredita 30. 6. 2010, z moratorijem na odplačilo glavnice do 31. 12. 2010 in rokom vračila 52 mesecev, z dodatkom št. 1 k pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 1 (priloga A2, v nadaljevanju Dodatek št. 1) sta pogodbeni stranki moratorij na odplačilo glavnice podaljšali do 31. 12. 2011, z Dodatkom št. ... k pogodbi o dolgoročnem kreditu št. ... (priloga A3, v nadaljevanju Dodatek št. 2) pa sta spremenili določilo 2. člena pogodbe, ki se nanaša na rok vračila kredita; (-) da tožena stranka ni izpolnjevala obveznosti, kot so bile dogovorjene z dodatkoma, saj kljub poslanim opominom ni plačevala zapadlih obrokov, iz opominov v prilogah A4 do A6 pa izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko opominjala na obveznost poravnati zapadle neporavnane obveznosti; (-) da je tožeča stranka z dopisom z dne 22. 11. 2012 (A7 listina) odpovedala pogodbo, ker ji takšno upravičenje daje 8. člen Pogodbe, ki določa, da ima banka pravico odpovedati kredit ali del kredita ter zahtevati vračilo celotnega neodplačanega dela kredita ali zapadlega dela kreditne obveznosti z obračunanimi obrestmi do dneva določenega za vračilo, kakor tudi zamudne obresti v primeru, da obveznost ni poravnana do postavljenega roka iz v tem členu taksativno naštetih razlogov, med drugim pa je razlog za odpoved kredita tudi neplačevanje zapadlih obveznosti; (-) da iz tretjega odstavka 1. člena Pogodbe izhaja, da daje banka kreditojemalcu kredit v mejah likvidnih možnosti in na osnovi predpisane dokumentacije za poplačilo kratkoročnega kredita po pogodbi št. 2 in da je tožeča stranka znesek dolgoročnega kredita v višini 300.000,00 EUR uporabila za poplačilo kredita po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 2; (-) da so v pogodbi in obeh sklenjenih dodatkih navedeni vsi parametri za obračun terjatve in obresti in da iz pregleda stanja terjatev na dan 1. 12. 2012 (priloga A8) izhaja, da znaša glavnica 294.230,77 EUR, obresti 14.629,70 EUR in provizija 40,08 EUR, skupaj znaša dolg 308.900,55 EUR in da iz izpiska rokovnika kredita v prilogi A16 izhaja, da je tožena stranka v času do odpovedi pogodbe le dve obveznosti izpolnila pravočasno, vse ostale pa z zamudo, zato je v skladu s sklenjeno pogodbo tožeča stranka zaračunavala tudi zamudne obresti in stroške opominjanja; (-) da je tožeča stranka upoštevala dne 31. 1. 2012 po toženi stranki plačani znesek 5.769,23 EUR kot sledi iz izpiska rokovnika v prilogi A16; (-) da se kompenzacija v znesku 37.967,47 EUR ne more nanašati na kredit po tej pogodbi, ker je bila pogodba sklenjena šele 9. 6. 2010, iz predloga za medsebojno kompenzacijo (priloga B10) pa izhaja, da se vrednost pobota obračuna na dne 7. 1. 2010; (-) da tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2013 podan pobotni ugovor v višini 308.900,55 EUR z obrestmi in ostalimi stroški, ki so ji nastali do 21. 11. 2012 (odpoved pogodbe), ker ji je zaradi neupravičeno odpovedane pogodbe nastala škoda, ki izhaja iz kreditne pogodbe št. … v obliki izgubljenega dobička, ni specificirala po temelju in ne dokazala, saj zanj ni podala pravno relevantnih trditev in potrebnih dokazov; (-) da je bila kreditna pogodba sklenjena za znesek 300.000,00 EUR in da sta v 3. členu pogodbe pravdni stranki definirali pogodbene obresti in višino nadomestila (ob odobritvi kredita), v 4. členu pogodbe pa zamudne obresti, v dodatkih št. 1 in 2 pogodbeni stranki nista posegali v višino obrestne mere; (-) da iz pregleda stanja terjatev na dan 1. 12. 2012 (priloga A8) izhaja, da je bil znesek odobrenega kredita 300.000,00 EUR, da znaša neodplačana glavnica še 294.230,77 EUR, natekle obresti 14.629,70 EUR in stroški provizij 40,08 EUR in da sta v stanju terjatev na dan 1. 12. 2012 in dodatku št. 2 zneska glavnice enaka; (-) da tožena stranka svoje zaveze, sprejete z Dodatkom št. 2 da bo plačevala mesečne obroke po 2.700,00 EUR v obdobju od februarja 2012 do januarja 2013, ni izpolnjevala, saj kot izhaja iz listine v prilogi A16, obrokov ni plačala.

23. Pritožbene navedbe glede verodostojne listine na podlagi, katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, gre za “pregled stanja terjatev po komitentu na dan 1. 12. 2012” in pritožbeni očitek o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahteve tožene stranke, da naj tožeča stranka to listino predloži, so nejasne in predvsem pritožbena novota, kolikor pritožba začne polemizirati z vsebino te dokazne listine in jo razlagati ter zaključevati, da ker listina nosi datum 5. 12. 2012 ne more iti za listno, ki je bila podlaga za vložitev predloga za izvršbo, kjer se navaja, da se predlog vlaga na podlagi “pregleda stanja terjatev po komitentu na dan 1. 12. 2012”.

24. Tožena stranka bi te navedbe morala podati pred sodiščem prve stopnje, pa je vse, kar je zatrjevala bilo naslednje: “tožeča stranka do sedaj ni v spis predložila temeljnega dokumenta, na katerem temelji pravda in sicer izpiska odprtih postavk, ki je bil podlaga za vložitev izvršbe” in ko je tožeča stranka odgovorila: “glede predložitve temeljnega dokumenta, za katerega tožena stranka navaja, da ji ni bil predložen, gre za izpis odprtih postavk, tožeča stranka pojasnjuje, da je bil navedeni dokument priložen k dopolnitvi tožbe in sicer kot dokaz pod točko 3” (vse iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2014 - listna številka 93-95 spisa), tožena stranka ni imela nobenih nadaljnjih navedb v zvezi s pritožbeno izpostavljeno dokazno listino niti na naroku niti v nadaljnjih navedbah v njeni vlogi z dne 29. 4. 2014 (listna številka 96-97 spisa), ker ji je sodišče prve stopnje dalo možnost, da se s posebno vlogo izjasni o navedbah tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2014, ki je po svoji vsebini tako obširna in vsebinsko razlaga nastanek vtoževanega dolga, da bi tožena stranka v svoji vlogi smela podati navedbe tudi v zvezi s “pregledom stanja terjatev po komitentu na dan 1.12.2012”, pa jih ni.

25. Tako so vse pritožbene navedbe v zvezi z omenjeno dokazno listino pritožbena novota, tako da se pritožbeno sodišče glede njih ne sme vsebinsko izjasnjevati (337. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa se ob izostanku konkretnih navedb tožene stranke o vsebini te dokazne listine tudi ni bilo potrebno in zato izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da kolikor pritožbo meni, da navedena dokazna listina ni verodostojna listina, bi takšen ugovor morala podati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tega ni, kasnejši očitki o tem so prepozni, saj se po obrazloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi postopek nadaljuje kot s (nepopolno) tožbo (62. člen ZIZ) in sodišče se ni dolžno opredeljevati do dokazne listine, ki ni bila prerekana kot verodostojna listina (smiselna uporaba 437. člena ZPP iz poglavja o plačilnem nalogu), v vsakem primeru pa ta dokazna listina dobi značaj dokazne listine kot vsaka druga, ki jo stranki predložita v spis in značaj verodostojne listine, kot se zahteva za vložitev predloga za izvršbo, postane procesno nepomembno.

27. Končno še dodatno pojasnilo, da je dokazna listina “pregled stanja terjatev po komitentu na dan 1. 12. 2012” z datumom 5. 1. 2012, ki jo je tožeča stranka predložila v spis, ista listina kot listina, na podlagi katere je vložen predlog za izvršbo, saj je potrebno ločiti med stanjem na dan 1. 12. 1012 in datumom te listine, ki pa je res 5. 12. 2102, kar pa na istovetnost listine ne vpliva.

28. Prav tako je v celoti neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo načelo kontradiktornosti in pravico do izjave, ker je štelo, da je tožeča stranka podala konkretizirane navedbe glede stanja dolga, tožena stranka pa tega ni zmogla konkretizirano izpodbiti, pri tem pa naj bi spregledalo, da temu ni tako, saj tožeča stranka ni obrazložila niti dokazala stanja dolga po kreditni pogodbi, zato ni pričakovati od tožene stranke večje stopnje konkretiziranosti, kot je bila na strani tožeče stranke.

29. Sodišču prve stopnje se očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena po stališču pritožbenega sodišča ni pripetila, saj pritožbeno sodišče soglaša, da so navedbe tožene stranke ostale na ravni pavšalnosti.

30. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe (listna številka 70-74 spisa) in v vlogi z dne 31. 3. 2014 (listna številka 86-92 spisa) ter na samem naroku dne 15. 4. 2014 podala obširne dokazno podprte navedbe o sami kreditni pogodbi, ki je bila sklenjena s toženo stranko in nato odpovedana zaradi tega, ker tožena stranka ni odplačevala kredita, pojasnila je, da je ta pogodba sklenjena kot nova pogodba, s katero se je poplačeval kredit iz kratkoročne kreditne pogodbe, po kateri tožena stranka ni nič odplačala in se je tako kredit v celoti (300.000,00 EUR ) namenil za poplačilo kredita iz kratkoročne kreditne pogodbe. Pojasnila je vse obveznosti tožene stranke, vezane na odplačilo kredita ,tako glede pogodbenih obresti kot zamudnih obresti kot glede stroškov, do katerih ima tožeča stranka pravico in predložila dokazila o stanju dolga na dan 1. 12. 2012, ki je prevedba stanja iz izpiska rokovnika za št. Kredita … z dne 19. 4. 2014 (listina A16), katere vsebina je bila na naroku 15. 4. 2014 natančno obrazložena s strani tožeče stranke.

31. Tožena stranka bi ob takšnih obširnih navedbah vsekakor morala in bi lahko konkretno odgovorila na navedbe tožeče stranke in bi svoje navedbe morala tudi dokazno podpreti, kar pomeni, da bi morala konkretno navesti potek kreditiranja s strani tožeče stranke, konkretno navesti, kaj je v obdobju kreditiranja plačala po kreditnih, če se z navedbami tožeče stranke ni strinjala in sama opraviti izračune dolga, s katerimi bi izpodbila izračune tožeče stranke.

32. Nič od prej navedenega tožena stranka ni zmogla, pač pa je od prvotnega priznavanja dejstva, da sta “upnik in dolžnik dne 30. 12. 2009 sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 2 , še pred potekom roka za vračilo kredita po tej pogodbi pa sta dne 9. 6. 2010 sklenila novo Pogodbo o dolgoročnem kreditu št 1, s katero je dolžnik svoj dolg po Pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 2, ki mu je zapadel v plačilo 10. 12. 2010, v celoti poplačal in si s Pogodbo o dolgoročnem kreditu zagotovil plačilo svojih obveznosti na daljše obdobje (ugovor zoper sklep o izvršbi-listna številka 22-25 spisa) in nato od navedb: “sploh pa je upnik odobril vtoževani znesek dolžniku v težavah. Upnik je to vedel, saj je sam sredstva namenil pokrivanju kratkoročnega kredita po pogodbi št. …, ki ga je pred tem odobril dolžniku in ga ni mogel vračati in dolžniku odobrenega dolgoročnega kredita iz naslova kreditne linije SID 9 sploh ni nakazal. Dolžnik sredstev dolgoročnega kredita ni prejel in jih ni mogel porabiti za širitev poslovne dejavnosti, kakor je upnik zapisal v pogodbi. Da vtoževanih sredstev dolžnik ni prejel, je zapisano tudi v 8. alinei 7. točke Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. … z dne 9. 6. 2010” (vloga tožene stranke z dne 4. 12. 2013 – listna številka 76-80 spisa), na naroku dne 15. 4. 2014 navedla: “pač pa tožena stranka ne more ustrezno preveriti ustrezne višine tožbenega zahtevka, ki mu v celoti ugovarja. Poleg tega pa je tožena stranka v času prvega in drugega kredita delno vrnila določena kreditna sredstva, ki jih očitno v svojem obračunu tožeča stranka ni upoštevala. Tako je tožena stranka na račun kredita vrnila 31. 1. 2012 znesek 5.800,00 EUR in dne 7. 1. 2010 37.967,47 EUR, ki so bili po predlogu po medsebojni kompenzaciji pobotani oziroma kompenzirani. V zvezi s tem tožena stranka predlaga dokazila,” in predložila je predlog kompenzacije z dne 7. 1. 2010 B10 listina in izpis iz bančnih transakcij z dne 31. 1. 2010- B 11 listina.

33. Ko je tožeča stranka na istem naroku navedla, da je vsa delna plačila upoštevala in da se kompenzacija ne more nanašati na pogodbo o dolgoročnem kreditu, saj je ta bila sklenjena kasneje kot kompenzacija, je tožena stranka le še navedla, da se kompenzacija res nanaša na prvi dani kredit po prvi sklenjeni pogodbi, vendar je s tem tožena stranka zmanjšala svoje obveznosti po tem kreditu, drugi kredit pa je tožeča stranka porabila za zapiranje prvega kredita in tako ni upoštevala,da je bil prvi kredit delno vrnjen z navedeno kompenzacijo, kar pomeni, da bi tožeča stranka morala ta znesek bodisi vrniti toženi stranki s posebnim nakazilom, bodisi zmanjšati pri drugem kreditu, ki je predmet tega pravdnega postopka. Sicer pa tožena stranka prosi tudi za rok, v katerem se bo dodatno izjasnila glede danes predloženega obračuna.

34. Kot je že navedlo pritožbeno sodišče, tožena stranka v svoji vlogi z dne 29. 4. 2014 ni zmogla nobene konkretne navedbe glede stanja dolga in nobenega izračuna v to smer, zato je pritožbeni očitek o kršitvi njene pravice do izjave neutemeljen, saj je to možnost imela, če pa je ni izkoristila, zato ne more krivde valiti na sodišče prve stopnje.

35. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz po toženi stranki predložene dokazne listine B10 izhaja, da se je s kompenzacijo z dne 7. 1. 2010 v znesku 37.967,47 EUR iz nakazila po kratkoročnem kreditu po pogodbi št 2 vračal kredit tožene stranke po pogodbi št. 3 v znesku 35.200,00 EUR, tako da je razumljivo, da tožena stranka vsebine te kompenzacije ni obrazložila, saj bi s tem morala razkriti, da se je iz kredita po kratkoročni kreditni pogodbi, ki se je reprogramil v kredit po dolgoročni kreditni pogodbi, ki je pravna podlaga vtoževanemu tožbenemu zahtevku, poplačeval kredit, ki ga je tožena stranka že imela pri tožeči stranki in je s tem poplačilom dejansko že pokoristila del kredita iz kratkoročne pogodbe in ji je ostal na razpolago toliko manjši znesek, poplačati pa je seveda morala 300.000,00 EUR in s kompenzacijo ni plačala nič na račun 300.000, 00 EUR, ampak je zgolj koristila kredit. 36. Tako je presoja sodišča prve stopnje, da se z zneskom 37.967,47 EUR ni poplačeval kredit po dolgoročni posojilni pogodbi pravilen, čeprav iz nekoliko drugih razlogov, ki pa izhajajo iz dokazne listine, ki jo je predložila tožena stranka.

37. Z nakazilom 5.769,23 EUR se je poplačal obrok posojila kot sledi iz listine A16 in je tožena stranka to upoštevala pri izračunu dolga, pritožba pa tega ne prereka, temveč zgolj pavšalno trdi, da tožeča stranka ni izkazala višine vtoževane terjatve.

38. Pri tem so pritožbeno novote vse navedbe v zvezi z vsebino dokazne listine A16 - izpisek iz rokovnika za kredit št. 1, saj je tožena stranka s to listino razpolagala že tedaj, ko ji je sodišče prve stopnje omogočilo, da se glede nje izjasni, pa se ni, zato se pritožbeno sodišče o teh novotah ne sme izrekati (337. člen ZPP).

39. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da bi ob najmanjšem naporu tožena stranka zmogla na podlagi listine A16 ugotoviti, da ob vplačilih s strani tožene v višini 89.593,47 EUR, kot je sama izračunala in ob skupnem dolgu na račun glavnice ter pogodbenih obresti, zamudnih obresti in stroškov v višini 383.964,32 EUR ostaja odprti dolg 294.270,85 EUR na račun glavnice, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka po sklenitvi Dodatka št. 2 z dne 7. 2. 2012, kjer je znesek glavnice prav v tej višini, na račun glavnice ni nič več plačala.

40. Pritožba konkretno ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, temveč zgolj z že zavrnjenimi pritožbenimi očitki o zmotni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, da je bil znesek odobrenega kredita 300.000,00 EUR, da je znašala 1. 12. 2012 neodplačana glavnica 294.270,85 EUR, 14.629,70 EUR obresti in stroški provizije 40,08 EUR , tako da je skupni dolg tožene stranke 308.900,55 EUR.

41. Pritožba sploh nič ne navede glede zavrnjenega pobotnega ugovora (III. točka izreka sodbe), tako da se pritožbeno sodišče o napovedani pritožbi pa nato nekonkretizirani, sploh ne more izjasniti.

42. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je tožena stranka kredit, ki ga je prejela in z njim poplačala že prej prejeti kredit, dolžna vrniti skupaj s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi, ki jih je tožeča stranka obračunala in nato od vložitve tožbe dalje smela zahtevati procesne zamudne obresti (381. člen OZ).

43. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

44. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

45. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).