Jedro

Ker je rok plačila zgolj modaliteta izpolnitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da toženka podlagi in višini svoje obveznosti ne oporeka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (II. in III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe (za 1.225,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje) razveljavilo izpodbijani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121500/2013 z dne 30. 7. 2013 ter v tem obsegu ustavilo postopek. Isti sklep pa je ohranilo v veljavi v tistem delu, ki toženki nalaga, da mora tožnici plačati preostalih 4.778,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje ter 36,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi od 30. 7. 2013 dalje. Odločilo je še, da mora toženka povrniti tožnici tudi 1.010,14 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje obrazložitvi, da obstoj toženkinega dolga med pravdnima strankama ni sporen. Toženka je med postopkom preostanku računa večkrat ugovarjala. Pojasnjuje, da osnova za izstavljeni račun ni pravilna, ker nasprotuje Pogodbi o sodelovanju pri izvajanju oglaševanja na drogovih javne razsvetljave x občine. Tožnica je upoštevala napačne popuste pri posameznih strankah, zato je napačno obračunala osnovo za izstavitev računa, ki je predmet izvršbe, kar toženka dokazuje s pritožbi priloženo listino. Sodišče, ki je priznalo tožničino terjatev, je napačno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa je napačno uporabilo materialno pravo, saj tožničina terjatev izhaja iz enostranske spremembe pogodbe, kar nasprotuje pravilom obligacijskega prava.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotovitev sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da višina terjatve med pravdnima strankama ni sporna, je le navidezno protislovna. Sodišče jo je v nadaljevanju obrazložitve samo relativiziralo s pojasnilom, da toženka zatrjevani višini terjatve ni dovolj substancirano nasprotovala. Dejstva, ki jih stranka le posplošeno zanika, se namreč po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štejejo za priznana. Ne glede na to pa morebitna prestroga presoja obrazloženosti toženkinih trditev v tem primeru ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sama za sebe ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je namreč, da toženka svojih trditev ni dokazala. Tako se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala le na dogovor pravdnih strank o podaljšanju plačilnega roka, s čimer je tožničino terjatev dejansko priznala. Ker je rok plačila zgolj modaliteta izpolnitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da toženka podlagi in višini svoje obveznosti ne oporeka. Poleg tega zatrjevanega dogovora ni dokazala, kot tudi ne naknadno zatrjevanega dogovora pravdnih strank o uskladitvi odprtih postavk. Splošna trditev, da je pri pregledu obračunov našla številne nepravilnosti, na katere je opozorila tožnico, pa ne zadošča niti za delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Za kakšne nepravilnosti naj bi šlo, je toženka obrazloženo pojasnila šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP. Čeprav gre za tehtne okoliščine, ki bi morebiti lahko vplivale na višino toženkinega dolga, jih pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Toženka namreč v pritožbi niti ne navaja, zakaj se na ta dejstva ni mogla sklicevati že v postopku na prvi stopnji.

6. Po navedenem je brez podlage pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se je pri dokazovanju utemeljeno omejilo le na pravočasno zatrjevana dejstva. Ta ne omogočajo sklepanja o tožničini kršitvi pogodbenih določil. Sicer pa je tudi ta toženkin pritožbeni očitek nedopustna in zato neupoštevna novota. Končno v postopku na prvi stopnji ni bilo niti procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, drugih kršitev te vrste pa toženka v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.