Jedro

Tožena stranka se je z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zloraba bolniškega staleža), seznanila, ko je tožnika srečala, kako v času odsotnosti z dela zaradi bolezni kolesaril na pokopališče. Ker je glede na dan seznanitve z razlogom odpoved podala prepozno, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 26. 8. 2011 nezakonita, zato jo je razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, plačati vse zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja ter ji izplačati vse zaostale plače od 14. 9. 2011 do upokojitve 1. 10. 2011 ter druge denarne terjatve, izvirajoče iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratne neto denarne terjatve do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 484,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišča prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Direktorica tožene stranke je za okoliščino, ki bi lahko predstavljala razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, res izvedela dne 23. 6. 2011, vendar pa ji takrat ni bilo znano, zakaj je tožnica v bolniškem staležu, niti kakšna navodila je prejela od svoje osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, kdaj se je tožena stranka seznanila z naravo tožničine bolezni. Tožena stranka se je z razlogi za odpoved seznanila šele takrat, ko tožnica neupravičeno ni podala zagovora, saj se je šele takrat prepričala, da njene navedbe v obdolžitvi držijo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati in upoštevati tudi namen tožničinega bolniškega staleža. Pri bolezni kakršno je imela tožnica (enterokolitis), ki telo dehidrira in izčrpa, fizična aktivnost ni dopustna (glej sklep Vrhovnega sodišča RS - v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 176/2010 z dne 7. 11. 2011). Odsotnost z doma je dovoljena, če ta ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če to odredi zdravnik. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka se v uvodu pritožbe sklicuje na bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, vendar kasneje teh kršitev ne konkretizira, razen na koncu pritožbe, ko očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo (o zavrnitvi predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke več v nadaljevanju).

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 8. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, da tožena stranka ni dokazala, da je obstajal odpovedni razlog po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da prav tako ni dokazala, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do tožničine upokojitve (dne 1. 10. 2011). Z ozirom na navedeno je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in posledično ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi.

Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

Sodna praksa nikoli ni izhajala iz stališča, da teče rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od zagovora delavca dalje, pač pa ves čas zavzema enako stališče, da je seznanitev z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, zaradi česar je seveda lahko datum zagovora zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (sodba opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006). Dan seznanitve z odpovednim razlogom je dan, ko se delodajalec seznani z ravnanjem delavca, ki predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Lahko se s tem seznani takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Zagovor delavca ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga, ampak predvsem temu, da se delavec izjavi o očitanih kršitvah oziroma o odpovednem razlogu in svoje ravnanje eventualno opraviči. Na podlagi zagovora delavca ali izjav prič se praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je ne nazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 381/2009 z dne 14. 2. 2011).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila dne 23. 6. 2011. Tega dne je direktorica tožene stranke tožnico srečala na pokopališču .... Direktorici tožene stranke pa je bilo tudi znano, da je bila tožnica v tem času v bolniškem staležu. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 26. 8. 2011, torej po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilna.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele takrat, ko tožnica neupravičeno ni podala zagovora. Delodajalec se z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, res lahko seznani tudi na dan, ko delavec poda svoj zagovor, če se na zagovoru ugotovijo kakšne okoliščine, ki do tedaj niso bile znane. V konkretni zadevi pa ni sporno, da se tožnica zagovora ni udeležila. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njim seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima (glej sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII 33/2006 z dne 11. 4. 2006). Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi bilo treba v konkretnem primeru ugotoviti tudi, kdaj se je tožena stranka seznanila z naravo tožničine bolezni, pri čemer pa ne navede niti tega, na podlagi katere okoliščine in kdaj se je seznanila z naravo tožničine bolezni, sicer pa iz njenih navedb izhaja, da ji te okoliščine vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile znane. Z ozirom na navedeno ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka dokazala, da je bila šele na zagovoru seznanjena z odpovednim razlogom v celoti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da je bila tožena stranka s tem seznanjena dne 23. 6. 2011. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala niti drugega pogoja, ki mora biti izkazan pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, t.j., da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR; stran 7 in 8 obrazložitve). Tožena stranka v pritožbi zoper navedeni zaključek sodišča prve stopnje ne navaja pritožbenih razlogov.

Sicer pa je potrebno upoštevati, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je bila podana prepozno, zato je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo tudi utemeljenost odpovednega razloga. Prepozna odpoved je nezakonita tudi v primeru, ko bi šlo za utemeljen razlog. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta del izpodbijane sodbe, ne opredeljuje. Posledično je postal brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil naravo tožničine bolezni, njene značilnosti in posledice.

Ker tožena stranka ne navaja nobenih drugih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.