Jedro

Sodišče se lahko kot na argument pri ocenjevanju utemeljenosti suma sklicuje na druge, zoper osumljenca uvedene kazenske postopke, razen tistih, v katerih je državni tožilec zahteval preiskavo, pa ta še ni uvedena.

Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, je mogoče v tej fazi postopka upoštevati le v tistih primerih, ko je že na prvi pogled jasno, da gre za nedovoljene dokaze, ne pa tudi takrat, ko je to odvisno od presoje relevantnih dejstev, ki jih je v postopku treba šele raziskati.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je zoper osumljenega V.P. s sklepom z dne 26.4.2005 odredilo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki začne teči z dnem in uro odvzema prostosti. V pripor je osumljencu vštelo pridržanje 20.4.2005 od 13.30 ure do 22.4.2005 do 00.45 ure. Osumljenemu V.P. je bila na podlagi tega sklepa dne 26.4.2005 ob 15.48 uri odvzeta prostost. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo zagovornice osumljenega V.P. kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo je obsojenčeva zagovornica, ne da bi izrečno navedla iz katerih razlogov, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da okoliščine, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče, ne zadoščajo za utemeljen sum kot stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja, pač pa le za sklepanje na ravni suma. Poudarja, da je bila osebna preiskava osumljenca izvedena v nasprotju z določbo 3. odstavka 218. člena ZKP, saj je bila opravljena brez odredbe sodišča in brez navzočnosti prič. Meni tudi, da se sodišče pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne bi smelo sklicevati na opravilne številke spisov v postopkih, ki tečejo zoper osumljenca, pač bi moralo v te spise vpogledati in tako vsebinsko preveriti navedbe državnega tožilca. O tretjem pogoju za pripor, to je o neogibnost za varnost ljudi, po stališču zahteve pravnomočni sklep ne vsebuje relevantnih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper osumljenca pripora ne odredi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornica osumljenega V.P., niso podane. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnici ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da okoliščine, na katere se je v pravnomočnem sklepu oprlo sodišče, ko je sklepalo o stopnji verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena ZKP, ne zadoščajo za sklep, da je ta podana na ravni utemeljenega suma.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sklepalo, da je osumljeni V.P. dne 28.1.2005 v L. od I.O. kupil skupno 11,1 g heroina, ki mu je bil istega dne tudi zasežen.

Pojasnilo je tudi, da je osumljenec v zagovoru navajal, da je mamilo kupil za lastne potrebe, vendar pa da takšnemu zagovoru, glede na količino mamila in osumljenčevo šibko premoženjsko stanje, ni verjelo. Takemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je navedlo, da utemeljenost suma, da je osumljeni V.P. mamilo kupil z namenom nadaljnje prodaje, utemeljuje tudi okoliščina, da zoper njega tečejo kazenski postopki zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

Glede na količino mamila in osumljenčeve slabe gmotne razmere, saj je prejemnik socialne pomoči, sklepanju v izpodbijani pravnomočni odločbi, da naj bi osumljenec mamilo kupil z namenom nadaljnje prodaje, ni mogoče odrekati razumne presoje. Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo, da se sodišče ne more sklicevati na druge, zoper osumljenca uvedene kazenske postopke kot na argument pri ocenjevanju utemeljenosti suma. Če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj (subjektivna koneksiteta), se v skladu s 7. v zvezi s 1. odstavkom 32. člena ZKP izvede enoten postopek. Če bi sodišče prve stopnje vsa, v konkretnem primeru istovrstna kazniva dejanja, ki jih obravnava v različnih postopkih, naštetih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, obravnavalo v istem postopku, ne bi bilo nobenega dvoma, da bi lahko upoštevalo okoliščine vsakega od teh kaznivih dejanj in na tej podlagi sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Četudi se v konkretnem primeru zoper osumljenca ne vodi enoten postopek, pa to ne pomeni, da sodišče svojega sklepa o utemeljenosti suma ne bi smelo obrazlagati s sklicevanjem na navedene postopke. Zato je v obravnavani zadevi pri presoji, ali je mogoče utemeljeno sklepati, ali je osumljenec mamilo kupil z namenom nadaljnje prodaje, pravilno upoštevalo kazenske postopke, ki se zoper osumljenca vodijo zaradi kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, razen tistega, v katerem je državni tožilec zahteval preiskavo, pa ta še ni uvedena. V tem postopku namreč še ni bila napravljena sodna presoja o obstoju utemeljenega suma. Vendar pa ta okoliščina v ničemer ne more omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Navedba, da je bila osebna preiskava osumljenca opravljena v nasprotju s 3. odstavkom 218. člena ZKP posledično pomeni, čeprav vložnica tega izrečno ne pove, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (zvitek z 9,9 g heroina). Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da je trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, mogoče v tej fazi postopka upoštevati le v tistih primerih, ko je že na prvi pogled jasno, da gre za nedovoljene dokaze, ne pa tudi takrat, ko je to odvisno od presoje relevantnih dejstev, ki jih je v postopku treba šele raziskati. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje, ne da bi se spuščalo v presojo, ali so bili podani pogoji za osebno preiskavo osumljenca po 4. odstavku 218. člena ZKP (v zapisniku na listovni št. 86 je navedeno, da je bil podan sum, da bo osumljenec skril ali uničil predmete, ki mu jih je bilo treba odvzeti kot dokazilo v kazenskem postopku, ter da navzočnosti prič ni bilo mogoče zagotoviti), na podlagi uradnega zaznamka policista M.D. (listovna št. 59) ter zapisnika o osebni preiskavi brez odredbe sodišča in potrdila o zasegu predmetov (listovna št. 87 in 93) ugotovilo, da je zaseženo snov izročil osumljenec sam, ki je to potrdil tudi s podpisom zapisnika. Zato ni mogoče trditi, da je iz navedenih dejstev na prvi pogled razvidno, da je policija dokaz pridobila na nezakonit način.

Zagovornica osumljenega V.P. izpodbija odločitev sodišča tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kar utemeljuje z navedbo, da sodišče v odločanju o priporu ni vpogledalo v nobenega od spisov v kazenskih zadevah, v katerih zoper osumljenca tečejo kazenski postopki, pač pa se je nanje sklicevalo tako, da je navedlo le njihove opravilne številke, ne da bi se seznanilo z njihovo vsebino. Sodišči sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedli, da je osumljenec oseba, ki je še vedno odvisna od prepovedanih drog ter da je brez rednih dohodkov, ki bi mu omogočali redno preživetje in zadovoljevanje potreb po mamilih. Sklicevali sta se tudi na njegovo prejšnje življenje in v zvezi s tem, da mu je bila pred sodiščem prve stopnje s sodbo z dne 5.7.2004 zaradi istovrstnega kaznivega dejanja izrečena pogojna obsodba ter na druge postopke, ki tečejo zoper osumljenca zaradi kaznivih dejanj povezanih z zlorabo mamil. Višje sodišče je navedlo tudi, da je okrožna državna tožilka v predlogu za odreditev pripora navedla število kaznivih dejanj po citirani nepravnomočni sodbi in da zato ne drži povsem pritožbena trditev, da kriminalna količina, razvidna iz ostalih kazenskih postopkov, ni v ničemer konkretizirana. Državna tožilka je takrat navedla, da je šlo za šest posamičnih prodaj mamila, ki naj bi jih osumljenec storil v dveh mesecih (listovna št. 466). Utemeljitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pri osumljencu, ki naj bi kljub temu, da je vedel, da zoper njega tečejo navedeni kazenski postopkih, storil obravnavano kaznivo dejanje, tudi v tem obsegu vsebuje zadostne razloge in je zato zakonita.

Iz sklepa sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, je razvidno, da je glede tretjega pogoja za pripor, to je njegove neogibnosti za varnost ljudi, v izpodbijanem sklepu navedeno, da uživanje trdih drog, med katere sodi tudi heroin, pomeni resno nevarnost za zdravje in tudi življenje ljudi, da je zato podano sorazmerje med nevarnostjo osumljenca za potencialne odjemalce mamil in posegom v njegovo osebno svobodo. Zato je treba zavrniti tudi navedbo v zahtevi, da v izpodbijani pravnomočni odločbi o ugotovljeni neogibnosti pripora ni relevantnih razlogov.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornica osumljenega V.P., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.