Jedro

Ker je bila zavarovalna pogodba sklenjena z vnaprej pripravljeno in predlagano vsebino Splošnih pogojev s strani tožene stranke, je potrebno njena nejasna določila razlagati v korist tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o stroških postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh tožniku plačati 4.509,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2009 dalje do izpolnitve obveznosti ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po dnevu vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do izpolnitve obveznosti. V drugem odstavku izreka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku za 473,53 EUR s pripadki zavrnilo.

Zoper prisodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev. Navaja, da tožena stranka tako kot v odgovoru na tožbo tudi v pritožbi poudarja, da gre v obravnavanem primeru za tožbeni zahtevek iz zavarovanja avtomobilskega kaska, torej pogodbenega zavarovanja. Zavarovalna polica št. ... oziroma njen del, ki se nanaša na zavarovanje avtomobilskega kaska, je bila sklenjena po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska .... Splošni pogoji so sestavni del zavarovalne pogodbe in hkrati pravna podlaga za odločanje v tej zadevi. V petem členu citiranih zavarovalnih pogojev, ki opredeljujejo nezavarovane nevarnosti, je v prvem odstavku tega člena jasno navedeno “Zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane:” in nato taksativno našteva primere, v katerih zavarovanje ne krije nastale škode. V četrti točki prvega odstavka 5. člena je tako jasno navedeno, da zavarovanje ne krije škode zaradi poškodovanja ali uničenja motorja in drugih delov vozila zaradi izgube olja ali hladilne tekočine pri vožnji po poškodovanju vozila. Glede na dikcijo zavarovalnih pogojev tako ni pomembno, ali je zavarovanec izgubo olja zaznal in zavestno nadaljeval vožnjo kljub poškodbi, kot to zmotno razlaga sodišča prve stopnje. Za tovrstne škode zavarovalno jamstvo sploh ni podano, tovrstne škode sodijo med nezavarovane nevarnosti in jih kasko zavarovanje ne krije. Sodišče prve stopnje napačno in v nasprotju z navedbami tožene stranke ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporna izguba tožnikovih zavarovalnih pravic, saj tega tožena stranka nikoli ni zatrjevala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tekom celotnega pravdnega postopka zatrjevala, da glede na zgoraj navedena določila splošnih pogojev za tožnikovo škodo na menjalniku zavarovalno jamstvo ni podano in torej ne gre za nikakršno izgubo zavarovančevih pravic. Kritne pravice za tožnikovo škodo, glede na okoliščine njenega nastanka, sploh niso bile podane in jih tožnik tako niti ni mogel izgubiti. Določila pogojev so jasna in izključujejo jamstvo za tovrstne škode na glede na to, ali je škoda posledica zavestnega, namernega ravnanja zavarovanca ali njegovega nezavednega ravnanja, če poškodbe in izgube olja ni zaznal. Glede na določila zavarovalnih pogojev tožnik do zavarovalnine za škodo na menjalniku ni upravičen, temveč je upravičen le do zavarovalnine za škodo na maski vozila v znesku 215,54 EUR, hladilniku 239,52 EUR, za kleparsko delo 43,14 EUR, do sorazmernega dela stroškov dela mehanika, in sicer 1,6 ure po 43,14 EUR, kar znese 69,02 EUR, in do sorazmernega dela stroškov potrošnega materiala v znesku 79,59 EUR, torej skupaj 646,81 EUR oziroma ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize od nabavne vrednosti novega vozila, ki v obravnavanem primeru znaša 473,53 EUR, do zneska 173,28 EUR in le v tej višini bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožena stranka se pritožuje tudi na izrek o stroških, saj sodišče neutemeljeno ni upoštevalo tudi stroškov tožene stranke in o njih odločalo. Sicer pa bo sodišče ob spremembi sodbe moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka glede na pravdni uspeh. Tožena stranka predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno neizpodbijane so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v tožnikov avtomobil med vožnjo po avtocesti udaril neznan predmet, ki je poškodoval hladilnik olja menjalnika, tožnik pa kljub temu, da je takoj po samem dogodku vozilo zaustavil, šel okrog vozila in ga pregledal, kakršnihkoli poškodb na vozilu ni zaznal in jih kot povprečen voznik tudi ni mogel zaznati, na poškodbe pa tudi ni opozarjal kakšen opozorilni znak na armaturni plošči. Zato je tožnik v dobri veri nadaljeval z vožnjo v kraj dogovorjenega sestanka, pri vožnji nazaj po dobri uri pa se je vozilo zaustavilo, saj je zaradi poškodbe hladilnika prišlo do izgube olja v menjalniku, posledično pa do poškodbe menjalnika.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru obstaja zavarovalno kritje tudi za škodo na menjalniku tožnikovega vozila. Pri tem pritožba neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava z navedbami, da iz splošnih pogojev zavarovanja jasno izhaja, da ni pomembno, ali je zavarovanec izgubo olja zaznal in zavestno nadaljeval vožnjo kljub poškodbi. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska ... (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe, v četrti točki prvega odstavka 5. člena sicer res določajo, da zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane zaradi poškodovanja ali uničenja motorja in drugih delov vozila zaradi izgube olja ali hladilne tekočine pri vožnji po poškodovanju vozila. Vendar pa splošno zavarovanje avtomobilskega kaska po prvem odstavku 4. člena Splošnih pogojev krije škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki so posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov, ki nastanejo, kot je opredeljeno v nadaljevanju istega odstavka (med drugim tudi v prometu zaradi udarca kakega predmeta). Glede na takšen osnovni namen splošnega zavarovanja avtomobilskega kaska, ki je v kritju škode, nastale izven volje zavarovanca oziroma voznika, je dikcija četrte točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev o nekritju škode, ki nastane “pri vožnji po poškodovanju vozila” nejasna glede potrebnosti obstoja zavarovančeve oziroma voznikove volje, da z vožnjo nadaljuje kljub vedenju o poškodbi vozila. Namen izključitvene določbe četrte točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev je namreč lahko ravno v izključitvi kritja škode, ki nastane ob zavestni vožnji vozila po poškodbi le-tega, zato takšna določba ni jasna. Ker je bila zavarovalna pogodba sklenjena z vnaprej pripravljeno in predlagano vsebino Splošnih pogojev s strani tožene stranke, je potrebno njena nejasna določila razlagati v korist tožnika v skladu z določilom 83. člena Obligacijskega zakonika. Zato je ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnik za poškodbo vozila ni mogel vedeti, pravilna odločitev sodišča prve stopnje o podanosti zavarovalnega kritja za škodo tudi na menjalniku tožnikovega vozila.

Pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka z nekonkretiziranimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati stroške tožene stranke in o njih odločati. Glede na to, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

Ker niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in stroškovni odločitvi potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).