Jedro

Tožena stranka se s tem, ko je s strani tožeče stranke opravljene storitve prevzela, ni zavezala, da bo zanje tudi plačala. Takšna zaveza je ves čas veljala le za družbo P. d. o. o., ki je pogodbo s tožečo stranko sklenila v korist tretjega.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila tožene stranke za opravljene storitve ni bilo, hkrati pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Te v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Prav tako predmet pritožbene presoje ne morejo biti trditve, ki so prvič podane šele v pritožbi. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi skuša izpodbiti zaključek, da tožena stranka pri njej ni naročila nobene storitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71318/2016 z dne 12. 7. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se "iz vseh pritožbenih razlogov" pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti (tudi v stroškovnem delu) ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstvo, da je tožeča stranka opravljala storitve tudi za toženo stranko in da se je slednja s tem strinjala, v predmetnem postopku ni sporno. Pritožba zato s ponavljanjem navedb o tem katere storitve je opravila in o tem, da je tožena stranka s svojim podpisom potrdila letno poročilo, ki ga je izdelala tožeča stranka, ter da je tožečo stranko pooblastila za vnos računovodskih podatkov v sistem eDavki, ugotovljenega dejanskega stanja sploh ne izpodbija. Glede na ugotovitve, da je tožeča stranka pogodbo o opravljanju tovrstnih storitev sklenila le z družbo P. d. o. o., in da se je prav ta družba zavezala plačati tudi stroške, ki bodo nastali z opravljanjem storitev za toženo stranko, je vse navedeno tudi povsem irelevantno. Tožena stranka se s tem, ko je s strani tožeče stranke opravljene storitve prevzela, ni zavezala, da bo zanje tudi plačala. Takšna zaveza je ves čas veljala le za družbo P. d. o. o., ki je pogodbo s tožečo stranko (v delu, ki se nanaša na toženo stranko) sklenila v korist tretjega.

6. Navedba, da naj bi tudi tožena stranka naročala storitve tožeče stranke, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji ni podala. Nasprotno. Trdila je, da je bila v stikih le z družbo P. d. o. o. in da je z njenim zakonitim zastopnikom urejala vse, kar se je tikalo tožene stranke (ta je storitve naročil tudi za toženo stranko, jih do spornega obdobja plačeval, reklamiral sporen račun in si v zvezi z njegovo zavrnitvijo dopisoval s tožečo stranko). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila tožene stranke za opravljene storitve ni bilo, hkrati pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Te v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbene presoje (1. odstavek 458. člena ZPP). Prav tako predmet pritožbene presoje ne morejo biti trditve, ki so prvič podane šele v pritožbi (453. člen ZPP). Tožeča stranka zato (iz obeh razlogov) ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi skuša izpodbiti zaključek, da tožena stranka pri njej ni naročila nobene storitve.

7. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni štelo, da je tožena stranka s podpisom letnega poročila1 in pooblastila tožeči stranki za vnos podatkov v aplikacijo eDavki, sprejela ponudbo tožeče stranke (privolila k opravljanju računovodskih storitev) in je zato opravljene storitve dolžna plačati. Kot rečeno se je za plačilo storitev tožeče stranke zavezala le družba P. d. o. o.2 Poročilo in pooblastilo, ki ju je tožena stranka podpisala, pa ne pomenita ponudbe za sklenitev pogodbe. S podpisom se tožena stranka ni k ničemur zavezala (iz navedenih dokumentov namreč ne izhaja, da bo morala, v primeru da ju podpiše, tožeči stranki karkoli plačati). Tožeča stranka sama ugotavlja, da družba P. d. o. o. ne more biti zavezana za plačilo storitev, ki jih pogodba ni vključevala niti jih ni posebej naročila. Enako velja tudi za toženo stranko - v posledici ugotovitve, da storitev ni naročila niti se za njihovo plačilo ni zavezala, za plačilo ne more biti odgovorna (razen morda na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, o čemer pa tožeča stranka ni podala nobenih trditev).

8. Tožeča stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker se je ta izkazala za pravilno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pristnost podpisa na letnem poročilu ni sporna, zato so pritožbene navedbe o tem, da se sodišče prve stopnje do nje ni opredelilo, irelevantne. 2 Ne gre spregledati, da pritožba sama navaja, da se je računovodske storitve za toženo stranko zavezala plačati P. d. o. o., tožena stranka pa je s podpisom pooblastila tožeči stranki za vnos podatkov v sistem eDavki, s takšnim dogovorom soglašala. Navedeno brez dvoma pomeni, da je soglašala z dogovorom, da bo stroške zanjo plačala družba P. d. o. o., ni pa se zavezala, da jih bo krila sama.